IZJAVE PRIČE IZ RADOVLJICE
TOŽILSTVO PA SE BOJI PRIČ !!!

        Vir: DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV, LJUBLJANA - GROSUPLJE, 2000

        Knjiga:     TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO

        (strani od 224-230)

         

        POBOJI MED REVOLUCIJO IN POVOJNI MNOŽIČNI POBOJI

        HRVATOV V PODGRADU PRI RADOVLJICI

         

        Leta 1941 je Jugoslavija kapitulirala. Dobili smo nove gospodarje, Nemce. Življenje prvo leto je bilo kar dobro. Lačni nismo bili in tudi dela je bilo dovolj. Vsak gospodar in tudi Nemci so želeli red in mir.

        Če ne bi bilo Gošarjev, ne bi bilo nobenega gorja, vojna pa bi se končala isti dan. Gošarji so se pojavili na Jelovici in Pokljuki ob začetku leta 1942. Tudi nekaj fantov je odšlo iz Radovljice h gošarjem. Jaz sem bila šivilja in sem jim naredila kape s tremi rogli. Rekli se jim, triglavke. Kmalu se je začelo šušljati, da se gošarji pobijajo med sabo. Dr. Slivnik jih je videl, ko so ležali mrtvi v gozdu na Jelovici. Bilo jih je okrog štirideset. Zakopali so jih kar v gozdu. Šušljalo se je, da gošarji pobijajo gruntarske gošarje in izobražence. Gošarji pa se niso pobijali samo med sabo, prišli so pobijat tudi v dolino. Napravili so mnogo gorja, pa ne samo med vojno, tudi po vojni so jih mnogo pobili.

        Spomladi leta 1942. so požgali Remčevo delavnico in skladišče, kjer so delali stole in mize. Ubili so gospodarja Meterzidorferja, Avstrijca, očeta 8 otrok. Nemci so drugi dan pripeljali iz Begunj 19 moških in eno žensko in jih tam pobili kot talce. Vse to samo zaradi gošarjev, osvoboditeljev slovenskega naroda. Potem so še veliko ljudi zvabili v gozd in pobili. Gošarji so izvabljali v gmajno tudi mlada dekleta, se nad njimi izživljali, nato pa pobili. Strašno so se izživljali nad Simono Removž. Kaj so počeli z njo, papir ne prenese, zato ne bom napisala. Med terence so gošarji pridobili v glavnem dekle in hlapce. Ti pa so ovajali predvsem premožne ljudi in to med revolucijo in po njej. Po vojni so jih gošarji veliko pobrali pri nas. Zaprti so bili v Begunjah in v Šentvidu. Le nekaj se jih je vrnilo. Gošarji so se norčevali, da so jih miši pojedle.

        Tragedija tega kraja je, da ima Rodovljica le v dva km oddaljenem gozdu dve množični grobišči Hrvatov.

        Transport Hrvatov je bil pri Jesenicah ustavljen in vrnjen na postajo v Radovljico. Postavili so ga na stranski tir. Bilo je v transportu okoli dva tisoč hrvaških civilistov. Možje, žene in otroci. Postrojili so jih v kolono in jih gnali mimo železniške postaje po sedanji Cesti svobode, preko Linhartovega trga v vojaško bazo. To sem videla, saj sem stanovala nasproti Železnike postaje, pri ge. Anici Mulej.

        Prvo noč okoli desete ure (to je bilo 15. maja) so jih gnali v šesterostopupovezane z žico. Na postaji pa je nepretrgoma piskala lokomotiva. Mislila sem, da jih bodo odpeljali. Odgnali so jih v gozd Podgrad (Pusti grad ali pod Baterjem) in tam s koli, nato pa še z granatami pobili. Dobro se je slišalo. Drugi spored je šel opolnoči, tretji pa ob dveh. Vsi so bili povezani z žico, pa vendar sta dva ušla. Ulovili so ju in pobili. Ležala sta na gnoju pri Kovaču. Videla sem ju. Drugi dan je enako piskala lokomotiva. Ob desetih so gnali povezane z žico otroke. Strašen prizor. Pretepali so jih s puškinimi kopiti in suvali. Zastal mi je dih in sem za nekaj časa otrpnila. Pred mojim oknom so vpili: Joža, še ti pridi pomagat! Moj mož je bil Jože. Vendar ga ni bilo dama. Je bil na Straži pri gošarjih. Opolnoči spet kolona otrok, povezanih z žico. Isti prizor. Ob dveh je bila kolona žensk. Bile so vse enako oblečene. To so bile bolniške sestre ali pa nune. Točno se ni dalo razločiti, ker je bila noč. Vse so pred pobojem slekli. Pri pobojih so sodelovali tudi Radovljičani. Žene teh krvnikov so še dolgo nosile krznene plašče. Govorilo se je, da so bile hrvaški boržuji in vlada hrvaška. Ker so obe naravni globeli v gozdu napolnili s trupli, so jih približno tristo položili na vagone in odpeljali v Škofjo Loko. Tam so jih pobili pri Crnem Grobu.

        Je pa še eno povojno grobišče. To je brezno na Jelovici. Brezno za Vrtcem se reče po domače. Tam so jih pobili okoli dvajset in zmetali v brezno. Samo nekaj dni pozneje. Med temi žrtvami so bili tudi Radovljičani; in sicer Robičev, Možek, Vogelnik in od Frelihove mame brat. Za ostala imena ne vem. Bili pa so vsi Slovenci. Jurčkova Mici iz Vošč mi je povedala, da so se prišli k njim roke umit po poboju.

        Vlasovce, razorožene na Jesenicah, pa so pobili v gozdu pri Begunjah. Domačini vedo za grob. Če bi napisala vse, kar smo zaradi gošarjev v Radovljici in okolica pretrpeli, bi bila napisana cela knjiga. Samo po vojni več deset žrtev po gošarjih.

        Vse to sem videla na lasne oči in tako sem zapisovala v zvezek do leta 1955. Srčno si želim, pa ne samo jaz, več nas je, da bi resnica bila nekje objavljena, in da bi vsaj množična grobišča Hrvatov in žrtve v breznu na Jelovici bili pokopani in dobili spominsko znamenje.

        Radovljica, 10. septembra 1999

         Reza Zupan, Cesta Svobode, Radovljica

         

         

        SPOŠTOVANI!

         

        Najprej se opravičujem, ker bo pismo, ki vam ga pišem, anonimno. Star sem in bolehen pa tudi v javnosti se nisem nikoli upal izpostaviti. Iz dnevnega časopisja, predvsem iz Dela, ki ga redno prebiram, pa vem, da ste vi nekako zadolženi, po drugi strani pa dovolj pogumni, da se ukvarjate s povojnimi poboji, sem sklenil, da se obrnem na vas. Gre pa za stvar, ki me preganja že od otroških let, me z leti vse bolj bremeni, zato sem sklenil, da vam to svojo bolečino zaupam in vas prosim, da stvar namesto mene poizkušate spraviti v javnost.

        Kot otrok sem živel v Radovljici in prav dobro se spominjam, da so partizani dan za dnem mimo hiše, kjer smo stanovali, več dni zapored skozi mesto vodili vklenjene ljudi, spominjam se starčkov, žena, otrok, pa tudi nune so bile med njimi. Govorili so hrvaško. Koliko jih je bilo, si takrat s prijatelji, ki smo to opazovali, nismo bili edini, govorili smo, da jih je bilo med 500 in 1.000, jaz se samo spomnim dolgih kolon. Bolj pogumni od nas so jih enkrat spremljali, in ko so se vsi prestrašeni vrnili, so pripovedovali, da so jih v gozdičku nad Savo pobili s koli. Ko sem o tem pripovedoval doma, sta me oče in mati pošteno oštela in mi o tem prepovedala govoriti. In res nisem. Prvič pišem to vam in nekaterim vašim somišljenikom in vas prosim, da tudi ta zločin skušate spraviti v javnost. Do sedaj namreč še nisem zasledil, da bi kje o tem kaj pisalo. Govori se, da obstaja neka občinska komisija, ki pa očividno še ni nič naredila, slišal pa sem tudi, da na dan mrtvih na mestu, kjer so bile ta žrtve pobite, radovljiški župnik z verniki moli molitve za umrle.

        Če se pri nas ne bo nič premaknilo, bom o tem obvestil hrvaške medije. Pozdrav!

         

         v Radovljici, septembra 1999

         

         

        GROBIŠČA HRVATOV IN NEKAJ MADŽAROV V

        GOZDU PRI CRNEM GROBU PRI ŠKOFJI LOKI

         

        Transport hrvaških in tudi nekaj madžarskih je bil 9. maja ustavljen pri Jesenicah. Postavljen je bil 13. maja na stranski tir v Radovljico. Po izjavah opazovalcev jih naj bi bilo okoli dva tisoč. Kot je že opisano, so jih ca tisoč štiristo pobili v gozdu Lancovo pri Radovljici. Ostale pa odpeljali v Škofjo Loko v barake poleg Železniške postaje. Popoldne 23. maja so dva kamiona moških pripeljali v Crni Grob in jih dali v mežnarijo. Zvečer so jih v kleti slekli, zvezali po tri, jih odgnali za vasjo v gozd in postrelili. Enako se je ponovilo 24. maja, ko so pripeljali dva kamiona žensk. Tudi te so odšle v smrt v spodnjem perilu. Dopoldne 25. maja so pripeljali moške in ženske. Bilo jih je okoli osemdeset. Pobijati so jih začeli takoj. Proti večeru so skušali iz mežnarije Mežnarija pobegniti. Skakali so čez okno, partizani so začeli streljati in vnela se je mežnarija. Prebivalci iz okoliških vasi so pri goreči mežnariji praznovali dan rojstva Broza. Dvema je uspelo pobegniti in se zateči v bližnjo vas. Vaščani so jih izdali. Kje so jih ubili, se ne ve. Čez dva dni so vaščani na pogorišču mežnarije našli petnajst zgorelih trupel. Naložili so jih na lojtrni voz in v spremstvu partizanov odpeljali v gozd in jih pokopali. Tako so v gozdu štiri grobišča. V prvem moški, v drugem ženske. Na koncu poti ob drči pa mešano. Zažgani imajo svoj grob malo stran od ceste.

        Na grobiščih so bili 91. leta postavljeni leseni križi in žrtve pokopane. Križi so v razpadajočem stanju. Kdo jih bo obnovil, je vprašljivo.

        Koliko je žrtev v Crnem Grobu, se ne ve. Vaščani pravijo, da okoli dvesto. Tudi število otrok je neznano. Ta grobišča je posnela tudi hrvaška televizija. Pričevanja očividcev pa so enaka.