2007-september

       

      Slaba vest in aroganca

      Zasute in zamolčane jame pobitih političnih nasprotnikov, vojakov in civilistov, ki jih je bilo treba po vojni po partijskih navodilih, kot piše v nekem dokumentu, »preorati in posejati s travo«, so zdaj znova od prte. Odkritja na Teznem in Pohorju nas znova soočajo z resnico o grozljivih povojnih pobojih na slovenskih tleh. Skupaj s kostmi nesrečnih, brez sodbe krivih in pobitih ljudi, prihaja na dan tudi resnica o krutih in ledeno hladnih političnih odločitvah, ki so imele za posledico sistematične množične pokole, ne dosti drugačne od pobojev v Srebrenici, nad katerimi je danes zgrožen ves svet. Del slovenske javnosti in politikov se do te resnice obnaša ignorantsko in prezirljivo. Spet ponavljajo dobro znan, floskulo o »prekopavanju kosti«, ki jo poslušamo že od odkritij morišč v Kočevskem rogu in na Teharjah, ki so jih, kakor vse druge, skušali prikriti, na Teharjah celo tako, da so za grobove pobitih namenoma nanesli veliko smetišče in tja usmerili odpadne vode iz kemijske tovarne.

      Kakor so bili povojni poboji dejanja nezaslišane okrutnosti in zločinske preračunljivosti, tako so bila prikrivanja morišč in resnice o njih dejanja slabe vesti ukazovalcev in storilcev. Aroganca, ki smo ji danes priča, pa je znamenje barbarstva. Z nobeno drugo besedo ni mogoče označiti ciničnega zavračanja vseh poskusov, da bi pobitim ljudem namenili vsaj dostojanstvo smrti, se pravi, pravico do groba in na njem napisa, ki bo povedal resnico namesto zvijačne polresnice, ki je enaka laži.

                  Sedanja in prihodnje generacije imajo pravico do vednosti o tem, kaj se je na slovenskih tleh zgodilo ob koncu druge svetovne vojne. Kakor so del naše zgodovine okrutna dejanja okupatorjev v Frankolovem, v mariborskih in celjskih zaporih, v Dražgošah, Begunjah in drugod, tako so de1 naše zgodovinske resnice Rog, Goli otok, Teharje, Sterntal, Tezno in Areh na Pohorju. Dokler ta dejstva ne bodo v naši zavesti, se bodo širile manipulacije s trditvami, da nekdo hoče novim generacijam slovenskih državljanov naprtiti kolektivno krivdo za grozljiva povojna dejanja samo zato, ker so se zgodila na slovenskih tleh. Nihče od zgodovinarjev in publicistov, ki so te stvari odkrili in o njih pisali, ni trdil česa podobnega. Pa vendar bi naj bili prav oni krivi za »nesmiselno prekopavanje kosti«. S takim stališčem slovenska družba ne more postati odprta, demokratična, tolerantna in kulturna skupnost državljanov. Nobevega totalitarizma ni mogoče vrednotiti iz ideološkega in totalitarnega mišljenja in prakse, kakor se pogosto dogaja v današnji Sloveniji, pač pa ga je treba, če tudi ob razumevanju zgodovinskih okoliščin, meriti z merili demokratične Evrope, z merili, ki spoštujejo človekovo življenje in njegovo dostojanstvo. V najvišjem slovenskem demokratičnem predstavništvu, v državnem zboru, je pred desetimi leti z glasovanjem padel poskus, da bi obsodili represivna in zločinska dejanja nekdanje komunistične diktature. To se je zgodilo, neverjetno, 10. decembra 1997, na svetovni dan človekovih pravic.

                  Zato je skrajni čas, da celotna slovenska javnost, ne glede na politične razlike, z razumom in človeško ter zgodovinsko občutljivostjo sprejme resnico o teh dogodkih. To je edino jamstvo, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo in da s povojnimi dogodki ne bodo obremenjene zmeraj nove generacije.

       

      Za Zbor za republiko - člani predsedstva:

      VIKTOR BLAŽIČ, DRAGO DEMŠAR, NIKO GRAFENUAER, PETER JAMBREK, TONE

      JEROVŠEK, ROMANA JORDAN CIZELJ, DEAN KOMEL, JANKO KOŠ, MATEJ

      MAKAROVIČ, LTUDMILA NOVAK, PRIMOŽ SIMONITI, LJUBO SIRC, SAŠA SLAVEC, IVAN ŠTUHEC, IVAN URBANČIČ, TOMAŽ ZALAZNIK, JURE ZUPAN

       

      Izjavo lahko podpišete na sedežu uredništva Nove revije na Cankarjevi 10b v Ljubljani, po pošti, po

      faks-u:01/244-45-86 ali po e-pošti na naslov: info@ZborzaRepuhliko.si.