Sovražni govor? Ne. Odkriti šovinizem in rasizem!

 

Igor Ž. Žagar: Nepravi (novi) Slovenci so pravim Slovencem ukradli te volitve – kar je neposredna posledica (pre)radodarnega razdeljevanja državljanstev (Blaž Samec/Delo)

Igor Ž. Žagar
pon, 26.12. 2011, 12:00

V zadnjih dveh tednih so se slovenski mediji intenzivno, a – kot je pri tej zvrsti pisanja že običajno – precej pavšalno in površno ukvarjali z vprašanjem, ali je pisanje t. i. Tomaža Majerja, Jankovića sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi, objavljeno na spletni strani SDS, sovražni govor ali ne. Dr. Borut Rončevič, SDS-ov hišni kolumnist, je celotno razpravo v Pogledih Slovenije (15. 12. 2011) ljubkovalno-katastrofično poimenoval kot »stampedo« proti SDS in njenemu predsedniku, v svojem komentarju v Reporterju (19. 12. 2011) pa jo je cinično odpravil kot besedovanje o »tekstilu in volitvah«.

Pri vsej tej medijski diareji o večinoma površinskih in na prvo žogo ulovljivih elementih razkričanega besedila pa se nihče ni lotil njegove analize, tistega, kar avtor (pa naj bo že kdorkoli) dejansko dokazuje in za kar mu gre, ne glede na površinske učinke. In prav tega se bomo, v omejenem obsegu, ki ga dopušča časopisni prostor, lotili tule.

V oči bi pravzaprav moral zbosti (pa ni) že naslov: »Jankovića sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi.« Če kdo govori o »radodarnosti z državljanstvi«, s tem zelo očitno implicira, da je bilo podeljenih državljanstev preveč, da so bila podeljena nepravim ljudem (ki si jih niso zaslužili) in da se s tem (tako s številom podeljenih državljanstev kakor z ljudmi, ki so jih dobili) ne strinja. V tem kontekstu bi naslov torej morali brati kot »Jankovića so izvolili Neslovenci«. Za kakšen »umetno ustvarjen strah« iz naslova gre na tej točki, sicer še ne izvemo, postane pa iz nadaljevanja Majerjevega članka kmalu nedvoumno jasno, da gre tudi tu za domnevno ustvarjeni strah (ali strašenje) Neslovencev (oz. tistih, ki so zaradi radodarnega podeljevanja državljanstva lahko, vsaj nominalno, postali Slovenci) pred pravimi Slovenci, ki da bi jim utegnili odvzeti preradodarno podeljena državljanstva. Ergo: Jankovića brez Neslovencev ne bi bilo.

Aritmetični dokazi

No, na natančno »analizo«, kaj avtor z radodarnostjo z državljanstvi pravzaprav misli, nam ni treba dolgo čakati. Že takoj v začetku svojega pisanja Majer namreč ponudi nekakšno demografsko konstrukcijo te »radodarnosti z državljanstvi«: Slovenija, pravi, je ob nastanku leta 1991 in leta 1992 podelila 200.000 državljanstev priseljencem iz nekdanjih jugoslovanskih republik, glede na »visoko rodnost v tej populaciji« je ta številka do leta 2011 narasla na 220.000, v času balkanskih vojn se jih je v Slovenijo postopoma priselilo še najmanj 40.000, Katarina Kresal je podelila stalno bivališče za nazaj še približno 20.000 »tako imenovanim« izbrisanim, od teh pa so si mnogi nemudoma uredili državljanstvo ter pridobili volilno pravico. Volilno telo »novih državljanov« je, po Majerjevi aritmetiki, tako naraslo na najmanj 280.000, upoštevaje mešane zakone pa celo na 350.000 volivcev. In od vseh teh jih je, pravi Majer, 180.000 do 200.000 volilo za Jankovića.

Na katerih in kakšnih podatkih ta aritmetika temelji, Majer ne pove. Če bi šlo za uradne statistične podatke katere od pristojnih državnih inštitucij, bi se s tem, brez dvoma, z veseljem pohvalil, saj bi se tako že vnaprej otresel morebitnega očitka, da je njegova parademografska numerologija plod šovinistično nabrekle nacionalistične zavesti. Virov gospod Majer torej ne navede, pusti pa nam jasen namig, kje in v kateri smeri naj iščemo njegovo motivacijo: pravi namreč, da je število (preradodarno) podeljenih državljanstev z 200.000 leta 1991 naraslo na 220.000 leta 2011, in sicer zaradi »visoke rodnosti v tej populaciji«. Če pisec najprej vzpostavi razliko med »novimi državljani« (ki so to postali tako rekoč po pomoti, po naključju, z zlorabo ali vsaj napačno rabo obstoječe zakonodaje) in »starimi oz. pravimi državljani« (staroselci, ki so se v slovensko državljanstvo rodili zaradi (slovenske) zemlje, na kateri živijo njihovi starši in (slovenske) krvi, ki teče po njihovih žilah), zdaj to razliko še okrepi z razlikovanjem med (tako rekoč nezdružljivimi) populacijami. Ne gre torej več le za (formalno) razlikovanje med vrstami državljanstva (novo/staro, nepravo/pravo), ki ga obstoječa zakonodaja sicer ne pozna, to razliko zdaj utemelji z razlikovanjem med skupnostmi, med populacijami: na eni strani je populacija priseljencev (ki v nadaljevanju Majerjevega pisanja počasi preidejo v že znane »južnjake«), novi državljani, ki so, po mnenju avtorja, neupravičeno pridobili slovenska državljanstva in se parijo kot zajci, s tem pa nepravično in neupravičeno še množijo število novih državljanstev (kar ima lahko dolgoročno poguben vpliv na volilne rezultate). Na drugi strani je, očitno, populacija pisca populacija »pravih« državljanov – Slovencev, ki so zrasli na slovenski zemlji, po katerih žilah teče slovenska kri in ki previdno, ne preveč pogosto, najraje ob ugasnjenih lučeh in skrbno skriti pod odejo, previdno občujoč skrbijo za svoje skromno potomstvo (kar ima lahko dolgoročno prav tako poguben vpliv na volilne rezultate). Po Majerju imamo torej ne le dve vrsti državljanov (kar bi bila lahko le formalna naključnost), temveč sta ti dve vrsti državljanov utemeljeni tudi v dveh različnih skupnostih (kar pa je že razumeti kot vsebinsko, bitnostno opredelitev): naši (slovenski) skupnosti in njihovi (neslovenski, priseljeni, južnjaški) skupnosti.

Etnografske značilnosti

In kaj je, poleg ekscesivnega kopuliranja, še značilno za priseljeno, južnjaško skupnost neslovenskih novih državljanov? Majer nam skuša te značilnosti predstaviti v obliki ljubiteljske etnografske študije obiskovanja volišč na zadnjo volilno nedeljo. Takole je zapisal novodržavljansko pojavnost:

– na volišča so prihajali množično, v skupinah po 10 ali več (imajo torej močno izražen čredni nagon in se združujejo v trope ali črede);

– govorili so s tujim naglasom ali pa sploh niso odprli ust (imajo težave z artikulacijo in sporazumevanjem ali pa sploh niso sposobni govoriti);

– na volišča so prihajali v trenirkah (ne ločijo med javnim in zasebnim, dostojnim in nedostojnim oz. so sposobni le telesnih (športnih) aktivnosti, intelektualnih pa ne zmorejo oz. jih ne dosegajo);

– na rokah so imeli s kemičnim svinčnikom napisano številko, ki jo morajo obkrožiti (ne znajo brati, prepoznavajo le številke, pomnjenje jim povzroča precejšnje probleme (tudi preprostih imen), papirja ne znajo uporabljati ali pa ga uporabljajo le za osnovne, ekskrementalne potrebe).

Kakšna je torej ta novodržavljansko-neslovenska skupnost? Glede na zgornje opise je mogoče skleniti, da njeni člani živijo v tropih, so povsem neartikulirani, razen telesnih so intelektualnih naporov nesposobni, ne znajo brati in ne uporabljajo osnovnih pridobitev zahodne civilizacije. Le za koga bi to lahko veljalo? Miha Mazzini v svoji kolumni Podoba drugega (Siol.net, 12. 12. 2011) lucidno in nedvoumno ugotavlja: »Nepismen je in neindividualiziran, spomin ima krajši od goveda, torej je odgovor preprost: ni človek!« In če ni človek, dodajam sam, potem je lahko pač le (pol)žival.

Nepravi Slovenci so ukradli volitve

Na eni strani imamo torej volivce SDS, čistokrvne in polnokrvne Slovence, ki jih je slovenska mati vzredila na slovenski zemlji, s prirojenim čutom za zmernost in sramežljivost v tistih zadevah, na drugi pa omejena, neartikulirana, v priložnostne cote odeta animalična bitja, ki so množično glasovala za Zorana Jankovića. In ga tudi izvolila. Neslovenci so na državnozborskih volitvah izvolili Neslovenca, to je sporočilo Tomaža Majerja. Ali še natančneje: nepravi (novi) Slovenci so pravim Slovencem ukradli te volitve – kar je neposredna posledica (pre)radodarnega razdeljevanja državljanstev. Če ne bi bilo tega (pre)radodarnega razdeljevanja državljanstev, se nepravi Slovenci (Neslovenci) tudi razmnožiti ne bi mogli tako ekscesivno, da bi prave Slovence premagali na njihovih lastnih volitvah.

To pa ni več le (potencialni) sovražni govor, temveč odkriti rasizem. Do nacionalsocialistične ideologije pa potem ni več daleč.

Igor Ž. Žagar je redni profesor retorike in argumentacije, zaposlen kot znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani.