IMENA ZLOČINCEV IMAMO ZA SPOMENIKE, TRGE, ULICE, VZGOJNE ZAVODE...

        2006-11-02, VEČER, Podlistek

         

        Povojni zločini ob Muri

        Branko Žunec

         

        Župnik Halas, žrtev zunajsodnega umora?

        Ko so ga gnali na morišče, so artali vanj: "Zakaj nočeš sodelovati z nami? " Zavrnil jih je: "Obljubil sem zvestobo Bogu in nikomur drugemu." Hudo pretepenega so na bregu Mure pokončali s štirimi streli iz neposredne bližine; dva sta ga zadela pod oči, dva nad njimi. Zadnji del glave mu je odtrgalo. Vrgli so ga v reko, za njim pa še kolo. Marijino svetinjico, ki jo je imel na vratu, so zatolkli v meso na prsih. Zverinski zločin je skrivaj opazoval domačin, Polančan, kmet Ivan Jorkis, ki je že pred leti preminil v Franciji. Vračal seje z mlina, in koje opazil skupino štirih uniformiranih ljudi, oboroženih s puškami, ki so surovo obračunavali z duhovnikom - ta je klical na pomoč - se je skril v bližnji grm. Njegovo pričevanje je 1985 pod naslovom Župnik Danijel Halas žrtev komunizma objavila izseljenska revija Tabor v Argentini.

        Avtor članka, ki se je podpisal s psevdonimom Prijatelj, navaja podatke o skupini partizanov, ki naj bi ga bili likvidirali, to naj bi bili brata Cvetko, brata Tompa, Nace Horvat, Nace Špilak in Jože Tompa, ki naj ne bi bil v sorodu z omenjenima bratoma. Zadnji naj bi bil po pisanju Prijatelja na smrbni postelji pred duhovnikom in svojci izpovedal: "Jaz sem ustrelil župnika Halasa." Menda so komunisti, ko so zvedeli za priznanje, Tompa proglasili za duševno bolnega, domačinom pa za ceno hude kazni prepovedali razšitjati novico.

        Umorjeni je bil Danijel Halas, rojen 24.junija 1908 v Črenšovcih, ki so ga po končanem bogoslovju leta 1933 v mariborski stolnici posvetili v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Ljutomeru, nato v Lendavi; kjer se je iz ljubezni do madžarskih vernikov toliko izpopolnil v madžarščini, da je lahko poučeval verouk, pridigal in prepeval madžarske pesmi, od 1. januarja 1939 do mučeniške smrti pa župnik v Veliki Polani. Med vojno, ko so Madžari zasedli Prekmutje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti. V zloglasnih budimpeštanskih zaporih je prebil nekaj mesecev. 19. julija 1942 je bil pogojno izpuščen. Njegovo "sodelovanje s komunisti" - tako je pisal sombotelskemu škofu iz zapora - je bilo v tem, da jih ni hotel ovaditi. "Če bi bil duhovnik ovaduh, le kdo bi si potem še upal k njemu po nasvet ali celo k osebni zakramentalni spovedi?" Tako je zatrjeval Halas.

        16. marca 1945 se je v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je spovedoval šolske sestre. Na Hotizi se je ustavil pri Balažicevih, kjer je bil doma duhovnik Matija Balažic. Ustavljali so ga, naj bi pri njih prenočil, ker ponoči ni varno hoditi zunaj, vendar se je odločil, da gre domov v Veliko Polano, kamor pa ni nikoli prišel. 18. marca so njegovo truplo našli v Muri pri Kotu.

        Njegov soimenjak Franc Halas, takratni župnik v Kobilju, ki je pred leti začel zbirati podatke o svojem sorodniku, in Franc Kodila, takratni dekan dekanije Dolnja Lendava, sta v imenu duhovnikov lendavske dekanije pred sedmimi leti predlagala takrat mariborskemu škofu dr. Francu Krambergerju, da bi začeli postopek za razglasitev velikopolanskega župnika Halasa za krščanskega mučenika. Kongregacija za zadeve svetnikov je na prošnjo mariborskega škofa 12. februarja 2000 izdala dopis "Nič ne nasprotuje" ("Nihil obstat"), da se začne postopek razglasitve mučeništva Danijela Halasa. Dr. Kramberger je 10. avgusta 2000 na predlog redne konzistorialne seje 3. avgusta izdal odlok o začetku postopka za razglasitev župnika Halasa za blaženega oziroma o začetku postopka za razglasitev njegovega mučeništva. Za postulatorja postopka je bil imenovan prekmurski teolog dr. Vinko Škafar, ki poudarja, da pri procesih za razglasitev mučeništva ne gre za ideologijo, marveč za pošteno iskanje zgodovinske resnice.

        Na osnovi zbranih obsežnih gradiv se dr. Škafar sprašuje, "ali bi lahko bil tudi Halas žrtev zunajsodnega arbitrarnega umora. Ali niso Halasa domači komunisti, ki so imeli svoje ljudi tudi med madžarskimi državnimi uslužbenci, kot je npr. Ludvik Rapoša, ovadili madžarskim žandarjem kot simpatizerja partizanov in zato kot sovražnika madžarske države, da bi se ga znebili. Podobni primeri v času NOB so znani. Tako različno so predstavniki revolucije predstavljali Danijela Halasa. Eni so ga imeli za velikega slovenskega rodoljuba in simpatizerja partizanov, Miško Kranjec ga je ovadil kot enega izmed glavnih prekmurskih 'belogardistov'. Martin Žalig je predlagal njegovo likvidacijo. Sicer pa je znan negativen odnos Miška Kranjca do katoliških duhovnikov, ki ga je položil tudi v usta svojih junakov v Rdečem gardistu (1967), kjer je zapisal: "Pope odstranimo... Ampak grofe in pope, te mislimo odpraviti... Ti prekleti fiškališi, Židje, grofje, notarji, duhovnik, vse to je velika sleparija."

        Škafar je v daljšem članku v Družini 29. avgusta 2004 poudaril, da je prav, da javnost zve, da je Kranjec, doma iz Velike Polane, kjer je župnikoval Halas, preko vosovca in obveščevalca Daneta Šumenjaka - Mirana ovadil Pokrajinskemu komiteju Komunistične partije Slovenije (PK KPS) župnika Halasa kot člana "bele garde", čeprav je zgodinsko dejstvo, da v Prekmurju ni bilo belogardizma.

        Ovadil pa je tudi župnika Ivana Jeriča iz Dokležovja, nekdanjega Maistrovega borca in takratnega dekana lendavske dekanije. Postulator je še dodal, da je s tem Kranjec "pokazal, da mu ni šlo za resnicoljubnost, temveč za domačo vaško maščevalnost. Danijel Halas je bil uradno ves čas po drugi svetovni vojni prikazovan kot žrtev madžarskega fašizma, čeprav so bili ljudje prepričani (vox populi), da je bil žrtev domačih revolucionarjev". Ovadba zoper Jeriča in Halasa je po Škafarjevi presoji "napisana v kontekstu razmišljanja Edvarda Kardelja, čeprav dve leti pozneje, saj je bila poslana PK KPS", Škafar je povzel Kardeljevo pismo, ki ga je ta že 1. oktobra 1942 pisal novemu poveljniku slovenskih partizanov Ivanu Mačku - Matiji: "Belo gardo uničujte neusmiljeno. Ne oklevajte in ne popuščajte... Duhovne v četah vse postreljajte." V obsežni kroniki, ki je ostala v tipkopisu, prekmurski zgodovinar Miroslav Štubel navaja pričevanje župnika Jeriča pred komisijo za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v Prekmurju 24. maja 1945: "Orožnik Debrecen iz Dolnje Lendave je kot komandir patrulje ubil župnika Danijela Halasa iz Polane in truplo vrgel v Muro."

        "Halaszt pedig agyonloni illetve megparancsolta agyonloni Miško Kranjec. Ez nem mas." (Ivan Camplin)

         

        Znana je roka, ni pa znana glava

        Iz Jeričevih spominov, ki so izšli januarja 2000, Škafar povzema izjavo znane partizanske aktivistke in funkcionarke Ozne v Prekmurju Ele Ulrih - Atene, da "smo morali partizani svoje likvidacije skrivati". Omenja tudi grožnje Puklastega Mihe v Bogojini na veliko soboto zjutraj, 31. marca 1945, dva tedna po Halasovem umoru, Istvanu Gyorkosu, ujetemu desetarju madžarske vojske, da bodo z njimi tako naredili, kot so s Halasom. Gyorkos je še danes hvaležen Ignacu Kovaču iz Čakovca, ki je preprečil likvidacjo. Škafar obžaluje, da dr. Marijan Brecelj, takratni visoki politični funkcionar, nekdanjemu gimnazijskemu sošolcu dr. Vladimirju Škerlaku, protestantu, pravniku in medvojnemu lendavskemu odvetniku, odličnemu poznavalcu madžarskega fašizma in slovenskega komunizma, ki sicer ni bil katoličan in simpatizer Katoliške cerkve, ni omogočil, da bi vsestransko raziskal in osvetlil Halasov umor. Škerlak, ki je bil prepričan, da so Halasa 'denuncirali lastni rojaki', v enem od pisem 1980 navaja: "Vemo, kdo je usmrtitev izvršil, ne vemo pa, kdo je dal povod zanjo.