REVOLUCIJA - GENOCID

    2006-10-31

    Viktor Hajsinger | 20.9.2006 19:20 |


    Prek grobov ne seže jeza sovražnikov

    (Ultra cineres hostium ira non super est)
    STANOVNIK Janez, Sob 15.11.2003


    Pravičnosti in pieteti hkrati ne moremo zadostiti, pa če napišemo Zločin z veliko ali z malo začetnico, meni nekdanji predsednik predsedstva Slovenije dr. Janez Stanovnik, ki ga je k pisanju spodbudilo razmišljanje filozofa dr. Tineta Hribarja v prejšnji številki Sobotne priloge. Zdi se mu, da prepiri o ustreznosti napisa na spomenike žrtvam povojnih pobojev kažejo, da gre za poskus prikaza »zmage premagancev in poraza zmagovalcev«.
    Prof. dr. Tine Hribar je v prejšnji Sobotni prilogi objavil članek pod naslovom Slovenska prihodnost in odgovornost za resnico. V članku napoveduje: »Resnica zavezuje. Zato bom že na prvi seji stalnega gremija pogovorov o prihodnosti Slovenije poskušal doseči izrecno izpostavitev resnice o najbolj boleči točki naše preteklosti. Ta bi pomenila verodostojen uvod v širšo razpravo o vrednotah, obenem pa prispevala k odpravi travme, ki nas ne samo najbolj boli, ampak tudi cepi in razdvaja.«
    Ker je razprava v predsednikovem gremiju omejena na pet minut, je »izpostavitev resnice« o tako kompleksnem problemu, ki buri duhove zadnjega več kakor pol stoletja – praktično nemogoča. Veliko bolj verjetno pa je, da bi to pripeljalo do degeneracije prezentacije mnenj. V svojem članku prof. Hribar ne govori samo o »etično vprašljivi drži« bivšega predsednika Kučana, ampak uporablja vrsto drugih izrazov, ki žalijo dostojanstvo ostalih udeležencev razgovorov. Na glede na dejstvo, da cilj predsednikove iniciative ne more biti zanikanje odločitve zakonodajalca.
    Gre seveda za zakon o grobiščih, ki ga je državni zbor sprejel 19. junija 2003. Sporen pa naj bi bil napis na spomeniku Žrtve vojne in povojnih usmrtitev, kot se je odločil zakonodajalec, prof. Hribar pa meni, da bi bil napis Žrtvam vojne in revolucije »… edino pravilni, dejanskemu stanju stvari in resničnemu spominu ustrezni napis«.
    Cilj zakona o grobiščih naj bi bil pieteta do mrtvih: Ultra cineres hostium ira non super est (Prek grobov ne seže jeza sovražnikov). In ko je bil dosežen konsenz o tem najpomembnejšem vprašanju – da namreč država prevzame skrb za dostojno označitev množičnih grobišč vojnih in povojnih žrtev – se je razvnel spor o napisu, ki je pokazal, da pravi cilj sploh ni bila pieteta do mrtvih, ampak revizija zgodovine.

    Kaj je z revolucijo?
    Zgodovinar Bogo Grafenauer je 1991. leta ob koncu znanstvenega posveta pod pokroviteljstvom SAZU opozoril, da je izraz »revolucija« mnogoznačen in da lahko pomeni vse mogoče stvari – od tehnične do socialistične revolucije. Ideolog slovenskega političnega katolicizma dr. Aleš Ušeničnik pa je daljnega 1906. leta v Katoliškem obzorniku zapisal: »Ni vse, kar je izšlo iz revolucije, slabo. Revolucija je v politično-socialnem svetu to, kar je orkan v prirodi. Orkan napravi mnogo zla, a deluje tudi osvobodilno … vse očisti in poživi.«
    Med narodnoosvobodilno borbo so krščanski socialisti naslovili svoje glasilo Slovenska revolucija. Kocbek pa je to svoje zavzemanje za revolucijo takole pojasnil: »Res je sicer, da je revolucija na koncu koncev le nasilna sprememba družbenih razmer in da imamo potemtakem le družbene revolucije, vendar je v našem primeru narodne revolucije jasno, da v njej ne moremo ločiti narodnega osvobojenja od družbenih razmer in da osvobodilno delo pravzaprav poteka v obliki družbenih procesov.« (Pred viharjem str. 173), na drugem mestu pa: »Na Slovenskem se razredna revolucija, ki jo ta vojna odpira, začenja v obliki narodne revolucije, se pravi v obliki radikalno rešene narodne problematike … Osnovne skupine si morajo biti na jasno, da je prvi cilj slovenske narodne osvoboditve dosledno izvedena demokratična revolucija. Formalno demokracijo hočemo spremeniti v vsebinsko, to je v napredno demokracijo.« (Pred viharjem str. 142–144)
    Mislim, da nikomur ne pade na pamet, da bi zaradi teh stališč pokazal s prstom na Kocbeka in ga obtožil za masovne usmrtitve po vojni!
    Na drugi strani pa je Kidrič v Zagovoru pred Kominterno zapisal 1944. leta: »Osvobodilna fronta si ne postavlja nobenega drugega programa kakor narodno osvoboditev.« Ker se pojem revolucije – še posebej v komunističnem besednjaku – najpogosteje povezuje z državljansko vojno, je relevantno tudi tole Kidričevo stališče, izrečeno v referatu na Kočevskem zboru 1. oktobra 1954: »Na slovenskem ozemlju ni državljanske vojne, temveč se bije samo vojna proti tujim okupatorjem in njihovim notranjim pomočnikom. Kolikor smemo govoriti o državljanski vojni, smemo govoriti samo o poskusu okupatorjevih domačih hlapcev, da tako vojno zanetijo … Prav v tem je zasluga OF in njenega vodstva, ki se ni dalo sprovocirati v državljansko vojno, temveč se je ves čas neomahljivo bojevalo za narodno enotnost in tako hkrati razkrivalo izdajalce kot izdajalce, čeprav bi se radi prikazali kot partnerji v državljanski vojni.«
    Po vojni pa je v članku Razredna logika v narodno-osvobodilnem gibanju zapisal: »Ljudstvo je iz patriotičnih pobud uničevalo okupatorja, protiljudska reakcija pa je iz razrednih pobud kapitulirala in izdala domovino.« (Slovenski zbornik 1945, str. 56)
    Za partijsko članstvo je bil Kardelj v Črnomlju februarja 1944. leta veliko bolj teoretičen. »Trenutno smo v okviru buržoazne revolucije, zavzemamo pa položaje, ki nam bodo s koncem vojne omogočili takojšen prehod v proletarsko revolucijo … Smo v položaju, ko ni nujen revolucionaren prehod, temveč je mogoča za izvedbo ciljev proletarske revolucije reformistična pot … Za nas je važno, da bo reakcija razbita na narodno-osvobodilnih pozicijah …«
    Osvobodilna fronta v svojem programu Temeljnih točk nikjer ne govori o revoluciji ali pa o družbeno-revolucionarnih zahtevah. Najdlje gre v tem pogledu 8. točka, ki pribija, da bo o notranji ureditvi Združene Slovenije odločal slovenski narod sam. Nasprotno pa je Narodni odbor, v katerega se je prelevilo domobransko vodstvo, ki je 3. maja 1945 zborovalo v Ljubljani na Taboru, v četrti točki svojega programa postavil izrecno revolucionarno zahtevo: »Temeljito socialno in gospodarsko prenovo, ki bo uničila gospodstvo kapitala nad delom …«
    »Revolucionaren« program »protirevolucije«?!
    Po vojni je partija prevzela vso oblast v svoje roke in s tem prekršila osnovne postulate programa – Temeljnih točk – OF, ki nedvoumno pribijajo:
    »5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
    6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
    7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo.«
    Narodnoosvobodilna borba se v povojni dobi prekvalificira v revolucijo. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja objavlja zbirko dokumentov NOB pod naslovom Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (šele osmi zvezek, ki ga pa izda Arhiv Republike Slovenije, dobi 2001. naslov Dokumenti organov in organizacij narodno-osvobodilnega gibanja v Sloveniji), revolucije je polna vladajoča retorika, revolucionarne postajajo ulice, muzeji in trgi. Preimenovanje narodnoosvobodilnega gibanja v revolucijo ima brez dvoma predvsem namen utrjevanja »vodilne vloge KPS« oziroma partijskega monizma. Celo OF se preimenuje v SZDL. Ta preskok od OF-arskega pluralizma, ki se po vsebinski, ne pa po organizacijski strani ohranja celo še po Dolomitski izjavi, je sedaj izvršen v smeri partijskega monizma. Ni dvoma, da je pri tem pomembno vlogo igral pritisk CK KPJ, ki pa je deloval že ves čas vojne, vendar ga je Kidrič spretno izigraval. Preskok seveda ni zgolj v verbalni semantiki, ampak se manifestira predvsem v bistveno spremenjeni strategiji oziroma konkretni politični akciji. Govor maršala Tita v osvobojeni Ljubljani 25. maja 1945 jasno nakazuje ta preskok, čeprav ga mnogi niso takoj dojeli. Množične usmrtitve domobrancev, ki so jih vrnili zavezniki, potekajo ob praktičnem zanemarjanju vojnega sodstva, ki ga je IOOF uvedel že poleti 1943, konfiskacije imetja na razredni in ne na narodnoobrambni podlagi, teror Ozne itd. ne dokazujejo samo nove »faze« ali »etape«, ampak bistveno spreminjajo celotno družbeno psihologijo.
    S tem pa se je Partija – skupaj z njo pa celotno narodnoosvobodilno gibanje – ujela v past, o kateri je govoril Kidrič na Kočevskem zboru: »narodni izdajalci« so postali »partnerji v državljanski vojni«.
    Narodnoizdajalski karakter kolaboracije z okupatorjem je zunaj vsakega dvoma. Kolaboracija se je namreč pričela, še preden je počila prva partizanska puška. Že 20. aprila 1941 je škof Rožman v spremstvu prelata Nadraha obiskal visokega fašističnega komisarja Graziolija in škofijski list z dne 31. julija 1941 je ta korak takole opravičeval: »Kar se tiče sodelovanja predstavnikov cerkve z novo fašistično Italijo, je za nas katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren. S tega stališča priznavamo oblast, ki je nad nami, in bomo po svoji vesti radi sodelovali v častno in večno korist ljudstva, med katero nas je božja previdnost za duhovnike postavila.«
    27. maja 1941 Mussolini imenuje »konzulto« na čelu z bivšim banom Natlačnom, ki se pokloni 8. junija 1941 v palači Venezia v Rimu duceju in se mu zahvali za priključitev Ljubljanske pokrajine k Italiji, škof Rožman pa v škofijskem listu zapiše: »Hvaležni smo Bogu, ki je voditelju Velike Italije navdihnil misli velikodušne pravičnosti in uvidevne modrosti, s katero je Njegovo Veličanstvo … predlagal ustanovitev Ljubljanske pokrajine.«
    Vse to se dogaja pred 22. junijem, ko naj bi se »na poziv Kominterne« pričela »revolucija«. S tem pa nikakor ne želim zmanjševati krivde za rast Bele garde, ki jo je povzročilo partizansko sektaštvo spomladi in poleti 1942. Kidrič je o tem zapisal v svojem poročilu 14. decembra 1942 tole: »Naši so pretiravali glede likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih enotah, kjer se je uporabljajo tudi mučenje sumljivih civilistov. Stvari so prišle v javnost in precej pomagale resnični beli gardi.« (Poročilo sekretarja IOOF, Jesen 1942, str. 578, dokument 208)
    Kolaboracije z okupatorjem niso opravičevali z razrednim argumentom zaščite privatne lastnine, veleposesti in kapitala, ampak predvsem z zaščito vere. Škof Rožman je v pastirskem pismu 30. novembra 1943 zapisal:»Uničevanje komunizma ni politika ampak verska zadeva …«.
    Profesor Bajt je kolaboracijo celo opravičeval kot strategijo lojalnosti zahodnim zaveznikom in čakanje na pravi trenutek. »Če je sprejeta strategija pomenila čakanje do trenutka, ko bo udarec lahko smrten, za ta udarec pa je bilo mogoče dobiti orožje le od okupatorja, je bilo primerno vsako sodelovanje z njim, ki bi to omogočilo, ne le z Italijani, ampak tudi z Nemci. Mihailović te možnosti ni zanemaril.« (Bermanov dosje, str. 669)
    Zahodni zavezniki so to in tako kolaboracijo z nacifašističnim okupatorjem najodločneje obsodili. Lojze Kuhar piše v svojem dnevniku, da so Angleži izgovarjali Natlačenovo ime »kot kugo«. Dr. Miha Krek pa je v emigrantskem Vestniku št. 10 leta 1961 zapisal: »Razumite me gospodje, da so nam bile politično in diplomatsko s tisto prisego posekane vse korenine, pa čeprav smo dobro vedeli, da so bili fantje in možje k prisegi prisiljeni. Zaveznikom se ni dalo dopovedati nič več.«
    Že 4. februarja 1942 je angleški zunanji minister Antony Eden rekel dr. Kreku: »Tita nismo ustvarili mi, ampak vaše politične razprtije ... Mi sodelujemo s Titom po svoji volji in ne zaradi zavezništva s Sovjetsko zvezo.«
    Minister v kraljevi vladi Franc Snoj pa poroča, da mu je 21. aprila 1944 v avdienci sam kralj
    Peter II. Karadjordjević povedal, da se Angleži pripravljajo na priznanje Tita. Dejansko so zavezniki formalno in izrecno priznali Titovo NOV in PO Jugoslavije kot edino vojaško silo, ki se na ozemlju vse Jugoslavije bori proti nacifašizmu že 1. decembra 1943, 29. 8. 1944 pa prizna tudi kralj Peter Karadjorjević – pod angleškim pritiskom – Tita za edinega voditelja Jugoslavije. Tito je dobil mandat za sestavo vlade od kraljevega namestništva in ne z »revolucionarnim dekretom«. Domobranska borba proti »komunistom« v Sloveniji je s tem postala revolucija proti legalni oblasti. V tem smislu je treba tudi razumeti besede glasnogovornika slovenskega dela emigrantske vlade dr. Kuharja, ki je 1. septembra 1944 preko londonskega radia govoril: »OF je danes le narodno gibanje, ki je pod komunističnim vplivom. Boj proti OF je sicer res boj proti komunizmu, a je kljub temu boj proti lastnemu narodu, ki se bori za svojo svobodo... Proč od sovražnika, dokler je še čas. Pojdite po najkrajši poti v OF.«
    Dr. Miloš Stare, ki je bil v Sloveniji politični vodja SLS, pa je to in tako stališče vodstva SLS v emigraciji imenoval »veleizdaja«. Zato so se tudi odločili, da kljub pozivom zaveznikov in lastnega političnega vodstva v emigraciji vztrajajo pri kolaboraciji z nemškim okupatorjem. Emigrantski vodja dr. Krek je preko Mihailovićeve radio postaje sporočil, da so se zavezniki odločili, da domobrancem ne bodo dali statusa vojnih ujetnikov, ampak jih bodo obravnavali kot prostovoljne veleizdajalske kolaborante z nacifašističnim okupatorjem in jih bodo zato vračali nazaj v Jugoslavijo v roke Titovi armadi. Emigrantski zgodovinar Janez A. Arnež o vsem tem izredno dokumentirano in podrobno poroča v knjigi SLS 1941–1945. Zato je tudi razumljivo, da je celotno domobransko politično in vojaško vodstvo emigriralo v Argentino, Ameriko in Avstralijo, medtem ko so zapeljano in prevarano moštvo prepustili usodi oziroma JLA in Ozni.

    Pismo brez odgovora
    To seveda nikakor in v nobeni meri ne opravičuje krutega in nečloveškega postopka z vrnjenimi domobranci, postopka, ki je bil v popolnem nasprotju s partizansko moralo. Ta dokumentirana zgodovina pa nam pojasnjuje, zakaj predsednik Nove slovenske zaveze Tine Velikonja na svoje pismo angleškemu veleposlaniku v Sloveniji, v katerem med drugim pravi: »... da se je domobranska vojska ... nazadnje vdala britanskim silam na Koroškem, a so jo te, pod slepilnim videzom, da jo bodo prepeljale v Italijo, vrnile v tedanjo Jugoslavijo, kjer so jo komunisti množično pobili, kar je bilo po vsem, kar se je o njih vedelo, mogoče z veliko gotovostjo pričakovati ...« (pismo datirano 6. 4. 1995), nikdar ni dobil odgovora!
    Kaj naj bi pomenil »slepilni videz«, pa pojasnjuje omenjeni emigrantski zgodovinar Arnež, ki med drugim govori o Spomenici, ki so jo predstavniki Narodnega odbora v Vetrinju na Koroškem 19. maja predali poveljstvu zavezniške brigade v Celovcu in kjer v šesti točki med drugim zahtevajo, »naj britanska vojaška oblast čimprej odpravi oddelke Slovenske narodne vojske na primeren kraj, kjer se bodo mogli vežbati in pripravljati za svojo končno nalogo.« (Arnež, SLS 1941–45, str. 249-250).
    Domobranci, ki so se sedaj imenovali Slovenska narodna vojska in so tri dni po podpisani kapitulaciji na Boroveljskem mostu pobili 180 borcev NOV Slovenije, so očitno pričakovali, da bodo iz Italije napadli zmagovito NOVJ!
    Šele potem ko si pokličemo v spomin celotno zgodbo dogajanja pred več kakor pol stoletja, lahko razumemo, zakaj bi bil napis Žrtvam vojne in revolucije na spominskih kamnih žrtev masovnih usmrtitev po vojni zavajajoč. Tako besedilo bi namreč impliciralo označevanje celotne narodnoosvobodilne borbe kot »revolucijo«. Usmrtitve domobrancev so bile izvršene pod okriljem Jugoslovanske vojske ob asistenci slovenskih organov Ozne. Sam sem tudi prepričan, da tako obsežne usmrtitve niso bile možne brez vednosti – in celo povelja – najvišjih političnih oblasti v Jugoslaviji. Ko se v celoti strinjam z obsodbo in obžalovanjem tega dejanja – tudi ZZB je najmanj petkrat doslej to dejanje javno obsodila – pa nikakor ne morem pristati na to, da se s popravljanjem krivice blati celotna narodnoosvobodilna borba in rehabilitira nacionalna izdaja. In za to pravzaprav gre: za »zmago premagancev in poraz zmagovalcev«! Če so bili domobranci borci »proti-revolucije« in »proti-partizanskega tabora«, ne pa del okupacijskih sil, ki so prisegli zvestobo vodji velikega rajha Adolfu Hitlerju, potem bi bilo upravičeno napisati na spominski kamen, da so bili žrtve »revolucije«. Žal pa so bili žrtve strahotne zmote, ki jo je pisatelj F. S. Finžgar takole opisal: »... rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati ... nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin ...« (Leta mojega potovanja str. 406-408)
    Izidor Cankar pa je v pismu svojemu prijatelju nadškofu Rožmanu med drugim napisal: »Slovensko domobranstvo je narodna in cerkvena škoda, ki se bo komaj dala popraviti. Kako more slovenski človek prostovoljno priseči Hitlerju, ki je zastavil vse, da nas iztrebi in uniči krščanske kulture.« Ta korak kolaboracije z okupatorjem je vnaprej obsodilo tudi samo vodstvo SLS. Že omenjeni Lojze Kuhar je 10. septembra 1944 po londonskem radiu povedal, da je na zadnji skupni seji 30. marca 1941 vodstvo SLS slovesno sklenilo, » ... da v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke, ne visok ne nižji, nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom niti neposredno niti posredno, niti ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bi bil ta pritisk še tako hud, ali celo življenje na tehtnici.«
    Tako je govorila vest – dejanja, ki so sledila, so negirala vest in etična načela, ki morajo ostati vedno trdni temelj politike. Domobranci – ki so bili v pretežni večini zapeljani in prevarani – niso bili žrtve »revolucije«, ampak so bili žrtve zmote in teptanja osnovnih moralnih načel. Moralna načela pa ne veljajo zgolj kot vrednota svetosti življenja, ampak tudi kot vrednota narodne identitete.
    Napis na spominskih obeležjih Žrtve vojne in povojnih usmrtitev seveda ne pove vse bridke resnice, ki so jo žrtve odnesle s seboj v hladni grob. Pokojniki so žrtve dveh grehov in zmot: kolaboracije z okupatorjem in prevare lastnega vodstva z ene strani ter zaničevanja svetosti življenja in poštenja z druge. Pravičnosti in pieteti hkrati ne moremo zadostiti, pa če napišemo Zločin z veliko ali z malo začetnico. Pomembno je, da stoji spomenik – kot večni opomin bodočim generacijam. Tem generacijam moramo pa tudi povedati skrbno raziskano in dokumentirano zgodbo o veličastju osvoboditve in sramoti zmote.

    Janez Stanovnik