KAJ JE VIDEL SEDEM in POL LET STAR DEČEK
GENOCID NAD BERAČI in BERAČICAMI 1960 leta
Sedaj vam ne bom pisal o genocidu storjenem po vojni v moji rojstni vasi, drugače mislečih in bogatih, genocid nad slovensko opozicijo, sedaj vam ne bom pisal o preko dvesto zamolčanih rudnikov polnih okostij in kako težko sem prišel do njihovih podatkov, ker so vse za seboj počistili in zapovedali vse ljudski večni molk, ne bom vam pisal danes o sto petdesetih v Teharju zaplinjenih otrocih, o komorah za zdravljenje konjskih garij in že mrtvih pripeljanih v moj rojstni kraj in pokopanih na dedkovi njivi, ne bom vam sedaj pisal mladostnih slovenskih domobrancih pobitih v Kartuziji Žiče, ne bom vam danes pisal o slovenskih domobrancih pobitih in pokopanih v gozdovih v okolici Kartuzije Žiče, ne bom vam danes pisal o pobitih otrocih in dojenčkih v Kartuziji Žiče, kajti vse to sem že dal v medije zapisati ter še marsikaj.
Danes bom pisal o zločinu, ki ste ga načrtno priredili slovenski komunisti pri dedkovi žagi v Špitaliču in to pred očmi sedem let in pol staremu fantiču. Ples smrti ki se je odigral v prvih dneh junija meseca leta 1960. Na tem plesu smrti ste slovenski komunisti padli na izpitu in tudi v celotnem nadaljevanju dogodkov. Slovenski komunisti napravili ste zločin, ki mu ni para, genocidu slovenskih beračev in beračic. Za ta genocid in vse kar se je dogodilo potem vas bo slovenskim komunistom zgodovina obsodila in verjetno vaši vnuki. Za vsa ta dejanja storjenim ni opravičila.
Fantič je ministroval tretjega julija 1960 leta prokupatorju zdajšnjemu priorju Kartuzuje Pleterje Janezu Drolcu in patru Cirilu Zveru, v Marijini cerkvi v Špitaliču. Po končani maši vidi fantič, da kopa veliko jamo, tako veliko, da bi v njo spravil polni voz sena z vozom vred, to je bil desni kot pri mrliški vežici, ki je vsa leta bil zapuščen in pred tem in po tem se v tem kotu preko noči nastajale gomile brez križa.
To veliko jamo je kopal domači grobar. Fantič ga je poznal, saj mu je večkrat nesel kakšen liter vina, ko je kopal jamo za domačina. Ta grobar Alojz Ribič, doma z Kraberka malo težko je govoril, na vprašanje fantiča, za koga kopa tako veliko jamo, kdo je umrl v vasi, odgovori fantiču, da če bi slučajno kaki debeli človek umrje ga bomo notri dali. Sedem let in pol star fantič zamaje z glavo in odide domov, pozajtrkuje, med zajtrkom pa pove dedku in babici, da Lojz kopa ogromno jamo, da lahko v njo spravijo vse Špitalčane.
Po zajtrku gre pomagat dedku v čebelnjak. Okrog devete ure pravi dedek svojemu vnuk, si kaj lačen, greva jesti, dedku v kuhinji reče babica, daj nama naredi kaj kraftnega, babica gre v ajher po suho meso. Dedek reče vnuku, pojdi mi po vino v klet, vino frišno sodi poleg graftnega. Sedem in pol let star fantič vzame dvolitersko pletenko in ključ od kleti in bos odide po poti preko travnika proti naši kleti, oddaljene od vasi petsto metrov. Pravili smo ji Gramovža. Fantič gleda v tal, bil je bos, da ne stopi na kako čebelo ali kačo. Zatopljen v svoje otroške vragolije, fantič sedem in pol let star pride nad kapelo. To kapelo so zgradili v spomin na kraju, kjer se je zajec skril pod plašč mejnemu grofu Otokarju na lovu ko je zaspal na mestu, kjer stoji kapela. Po tem dogodku je poklical s Francije Kartuzijane, da so zgradili kartuzijo v tej dolini in dali ime po zajcu. Sedem in pol let star fantič zagleda pri dedkovi žagi polno avtov, parkiranih, neki so bili osebni, neki visoki temno sivi kombiji in polno v uniformah miličnikov povsod. Nosili so titovke na glavi z rdečo zvezdo. Preko mostiča potoka žičnico so stali lepo oblečeni moški ter se na glas pogovarjali in smejali.
Fantič sedem in pol let star prepozna med civili neke tudi med miličniki, saj so hodili večkrat k dedku. Fantič obstoji in kot vkopan gleda kaj to pomeni. Kar prično miličniki iz kombijev vlačiti moške. Vsakega več miličnikov prime, mu zvežejo roke na hrbet, in enega po enega vlečejo preko mostička potoka Žičnica, takoj levo ob potoku. Tam mora vsak poklekniti in ga miličniki pričnejo z meter dolgimi poleni tolči po glavi. Polena so bila last mojega dedka. Na tem mestu je dolina široka samo štirideset metrov in na vsaki strani visok hrib, je to pokanj polen po glavah močno odmevalo. Že ko so jim vezali roke na hrbet se vpili in jokali.
Ko so jih vlačili na morišče niso hoteli in vlačili so jih po tleh in tulili kot živali. Kaj takega sedem in pol let star fantič nikoli še prej ne kasneje ni slišal, ne videl. Vpitje žrtev, vpitje miličnikov, daj ga, daj ga. Med temi žrtvami, reveži sem prepoznal dva berača, ki sta bila večkrat prišla k nam.Babica jima je dala jesti, tudi za sabo. Večkrat sta prespala pri nas, obema je bilo ime Jože, enemu smo rekli Pepi. Ta berač Pepi je fantiču večkrat izdelal kako igračo Videl je fantič, kako so Jožekoma miličniki zvezali roke, odvlekli ob potok, z poleni pobili.
Kako sta reveža vpila, kako sta se zgrudila na tla in obležala negibno. To ti vse ostane do smrti, to ima človek vedno v ušesih in glavi, to nikoli ne moreš človeku z možgani izbrisati. Ko so iz kombija miličiki potegnili dve ženski, eno je fatnič prepoznal, po cigansko je bila oblečena, saj je hodila k nam. Tako so pričele ter reve vpiti, da se je fantiču skoro zmešalo. Vezali so jima roke na hrbet, to nepozabno vpitje, ki mu ni hotelo biti konca. Ena od njiju jih je zaklinjala do groba. Fantični zdržal več tega vpitja, pokanja po glavah, odmevov po dolini, se je odlepil od tal, pričel jokati, s prazno pletenko letel proti domu, in jokal in jokal, kar zagleda neznanega miličnika,ki je stal pri dedkovi škarpi. Miličnik prične vpiti nad dečka, leti po cesti proti dedkovi delavnici. Fantič kot vihar prileti v kuhinjo, v njen dedek in babica malicata. Fantič jim nič ne spravi s sebe, cuka ga kot kompresor. Babica mu da sladkano vodo piti, dedek je mislil, da se mi je zgodilo kot se mi je že, da sem s soda zdrl pipo in polni sod vina je šel po kleti.
Ko fantič pride malo k sebi, prosi dedka in babico, vleče ju za roke, idita k naši žagi in prosita miličnike naj ne tolčejo več beračev po glavi, vpijejo kot živali, letita, letita vaju lepo prosim. Oba gledata debelo, kaj zdaj vse to pomeni.
Fantič reče tam zunaj pred hišo stoji miličnik, letel je za mano in je vpil nad mano. Pove vnuk dedku in babici da ležita oba mrtva Jožeka ob grabnu in da so ono ciganko, ki naj je večkrat prišla ženejo, da jo bodo z našimi poleni po glavi.
Dedek pravi vnuku, da se mu je zmešalo, kaj pa govori, babica reče dedku, idi pa poglej. Dedek stopi iz hiše, stopi do naše delavnice, vnuk gre pred hišo na cesto in gleda, še vedno ga cuka, pri dedkovi delavnici stoji na sredi ceste miličnik, pričneta se močno kregati, slišati je bilo razne grde besede, jih ne bom pisal. Miličnik dedka na marš kot psa s pištolo nažene v hišo. Dedek in babica v kuhinji znorita, kaj vse je fantič slišal z ust babice in dedka, vam ne bom pisal. Ko vam je babica rekla zveri v človeški podobi, je s temi besedami žalila živali.
No, od tega dne, pa do smrti, ste se temu fantiču sedem let in pol staremu slovenski komunisti zagabili do groba. Fantiča sta prej mirila dedek in babica, nato jih je miril on. Okrog enajste ure vročega spomladanskega dne, je šest oči, skozi okna kuhinje gledalo strašni sprevod, tudi ta človeku nikoli ne izgine izpred oči. Okna, odmaknjena štiri metre od veste, po cesti gredo miličniki, za njimi dva kljuseta bele barve s črnimi pegami, last Plešnik Štefana, po domače Lorgerja. Drži jih za uzde, kljuseta vlečeta voz za vozit gnoj na njivo, na deskah na debelo posušenega gnoja, na vozu naložena mrtva trupla kot drva, na vrhu se ziblje mrtev berač z rjavo daljšo brado. Trupla na vozu se tresejo.
Od zadaj z voza binglajo dve bele noge, na njih črni ponošeni gojzarji. Voz počasi vozi mimo hiše, za njimi gredo miličniki, se na glas smejijo. Deček sedem in pol let star z babico in dedkom odide na gank, cela procesija pri župnišču krene desno. Konj z vozom obstoji pred vhodom na Špitalskim pokopališčem, babica in dedek norita. Dedek leta po hiši z lovko puško hameres, da jih gre vse postreliti. Vnuk ga prosi, babica ga prosi, naj ne dela tega.
Babica zaklene hišo, da ključ v žep. Vsi trije odidemo molit rožni venec v spalnico. Slovenski komunisti pri belem dnevu ste si vse to dovolili, kaj nam pa kdo more, ste si mislili. Voziti pobite berače skoti vas, poleg šest oči , ki je vse to dobro videlo, šest oči je videlo. Skozi okna župnišča v Špitaliči osem oči, skozi okna mežnarije, pa še več oči je videlo, pa jih zaradi varnosti ne bom pisal.
Tako ste slovenski komunisti bili prepojeni z zločini, da ste si vse dovolili, se je ponovilo isto kot leta 1945. Popoldne so se miličniki odpeljali in vas Špitalič je bila odeta v črnino in vsi zaznamovani z zločinom, ki mu ni para na obli.
Pozno popoldne po večurnem nagovarjanju babice in tečnarjenju vnuka, sva odšla na kraj zločina in kaj sva videla. Na polenih razmetanih po pohojeni travi kri in lasi šopi lasi raznih barv, po travi pohojeni celi šopi lasi, vse krvavo, črni ponošeni klobuk je ležal na mestu zločina. Pisana ženska ruta, volnena otročja kapa, moški robček …… volneno pisan šal, razbita očala ter še več drugih predmetov. Ta kraj genocida beračev, sedem in pol let starega fantiča, hišo, cesto pred hišo in okolico je blagoslovil fantiču stric Berce Mirko, dekan v kanal ob Soči. Potem, ko je fantič že bil svoboden in svobodno lahko letal po svetu.
Naslednje jutro je sedem in pol let star fantič ministriral v cerkvi v Špitaliču pri maši. Po maši je fantič odšel k veliki visoki gomili brez križa,okli nje je bilo vse krvavo, po pesku sledovi vlačenja. Fantič je izdrl z dveh grobov dva križa in jih zapiču v veliko gomilo. Par dni po vsem tem, se je marsikaj dogajalo. En dan se pripelje s kolesom en gospod, pride obiskati starega prijatelja dedka. Delala sta več let skupaj na okraju Poljčane. Pogovor je trajal v kuhinji več ur. Kaj je prišel povedat zvesti prijatelj dedku, da ste slovenski komunisti obsodili na smrt sedem in pol let starega fantička in od tega dne naprej fantič ni smel iz hiše stopiti, od tedaj naprej je ob zidu v kuhinji in ob dedkovi postelji stala lovska puška Hamerles. Na eni mizi velika pištola, nabit na njej kljukast križ, na drugi mizi pištola ruska, polni predal razne municije. Dedek je rekel, popokal jih bom kot zajce. Dedek je namreč bil oficir v prvi vojni, borec pri generalu Maistru, ter lovec, saj je pred drugo vojno imel lastno lovišče. Slovenski komunisti, vse kar se je zgodilo nadalje, da ste s svojimi dejanji prisiliti prekaljene partizane, revolucionarje da so postavili slovenski domobranci v začetku meseca julija 1960 leta. To vas bo zgodovina obsodila na veke, seveda za ono prvo tudi, pa še za marsikaj. Špitalski župnik Ivan Želko je moral prihajati v domobransko postojanko spovedovati in obhajati sedem in pol let starega fantiča ter dedeka in babico.
Tretjega julija 1960 leta je sedem in pol let star fantič stopil z hiše. Ta dan je bila v Špitaliču slovestnost. Od doma do cerkve v Špitaliču med mašo in naprej so za fantičevo varnost skrbeli trije strici. Dedek jim je v kuhinji naročil, moj vnuk je v vaših rokah, pazite na njega da so mu nič ne zgodi. V kuhinji so v pričo fantiča pregledali velike pištole z znamko Valter in si jih nataknili za pasove. Sedem in pol let star fantič je ministriral pri slovenski maši, ministriral današnjemu priorju kartuzije pletarje. Maša bila je zunaj Marijine cerkve v Špitaliču in velika množica ljudi. Ministrat je opazoval, kje so strici. Enega je videl stati na hripčku pri pokopališnem zidu, vseskozi so se strici ozirali po množici. Pri slovesni maši je sedem in pol let star fantič iz rok domačina priorja kartuzije pletarje prejel v spomin rožni venec in posvečeno podobico. Na prvi strani podobice so križani na drugi strani pa piše 1165 leto - spomin na osemsto letnico naselitve kartuzijanov na slovenskem: Špitalič 3. julij 1960.
Da je pa fantič vse to doživel je pa budno pazilo šest oči, zdaj slovenskih domobrancev, med vojno prekaljenih partizanov in po vojni borcev divizije Knoja, ki so bili pripravljeno ubiti vsakega, ki bi dvignil krvavo roko nad fantiča. Paziti na fantiča ki je nič kriv, videl zločin ki mu ni para. Naslednji dan, po maši vstopita v kuhinjo dva junaka oblečena v oficirske uniforme,na prsih se jim svetijo ordeni in zlate zvezde na ramah od šivov z zlatimi nitmi, eden od njiju je na prsih nosil orden narodnega heroja, ta orden je fantič sedem in pol let star držal v svojih ročicah.
Ta dan je bil prelomil dva prekaljena partizana revolucionarja. Eden od njiju je bil med vojno komandant rejornih postaj četrte operativne cone na Štajerskem. Ta dva junaka sta julija 1960 leta postala slovenska domobranca. To sta bila Berce Anton-Jože in Stane Semi Daki. Velika nerazdružliva prijatelja iz povojnih časov. V kuhinji, v rojstni hiši fantiča sedem in pol let starega, ki ste obsodili na smrt slovenski komunisti, so bilo izgovorjeno besede ki bodo šle v zgodovino in vas obsodilo. Iz ust narodnega heroja Staneta Semiča Dakija. Pokopališča se bodo pobarvala v rdečo barvo, plapolale bodo rdeče zastave. In godba bo igrala. Te besede so kmalu meso postale.
Pokale so bombe in puške. Naslednji dan je z Ljubljano proti Štajerskem krenil črno barvo motor znamke bemvejem ob njem pripeta prikolica polna bomb in pušk ter municije. Popoldena tega dne je rojstna hiša fantiča postala domobranska utrdba. V njen sedem domobrancev. Mimo hiše so se vozili z avtomobili miličniki. Daki pravi, Jože vžgima po njih, Jože reče pust hudiču naj se vozijo vidiš da se nas bojijo, midva sama proti vsem miličnikom, Daki pravi pa kaj pol, pridejo če upajo. To bo trajalo par dni. Daki pravi, Jožu če upajo oni priti jih grema poiskati mi dva.
V prvi četrtini meseca julija 1960 leta stopita v kuhinjo v rojstni hiši fantiča sedem in pol let starega dva slovenska domobranca, junaka, na pasovih so jim visele velike pištole, na pasovih pripete bombe, polni so jih bili njuni žepi.
Prismejeta se, babica ju vpraša sta kaj lahko uredila, ja pravi Daki akcija je zdaj končana. Babica reče hvala bogu junaka, gdor drugemu jamo koplje sam vanjo pade. Narodni heroj Stane Semič Daki položi roko na sedem in pol let starega fantiča in izgovori, besede ki bodo fantiču celo življenje ostale v ušesih, tebi je ime kot meni od danes naprej si svoboden letaš lahko kjer hočeš, nikogar več se ti ni treba bati, s tvojim stricem sta se vrnila v stare čase in počistila kar je bilo za počistiti (P.S.: izvršila sta bombni napad na postajo milice v Konjicah!!!!), če bo potrebno bova počistila še, pa makar do zadnjega. Tako sta dva junaka, domobranca rešila življenje gotove smrti sedem in pol let starega fantiča, ki vam danes vse ti piše. Večna slava jima junaka. Marsikdo se sprašuje zakaj ta človek kar naprej brska po pretekli zgodovini, da vsa leta, , , zamolčana grobišča. Večkrat mi kdo reče pa saj komunistov več ni pri nas. Jaz jim odgovorim: ja bom verjel da jih ni ko mi boste dokazali da je volk oblekel ovčji kožuh in postal ovca. Še vedno se sprašujem ali je še kak narod podoben nam, namreč zanimivo pri nas je nekaj kar je nerazumljivo, če človek pokaže na prikrita grobišča ali opozori na storjeno krivico ga vsi obravnavamo pri nas kot največjega zločinca, zločince pa narod časti kot krave v Indiji in dokler bo zločin priviligiran tako dolgo ne more narod imeti bodočnosti. Ta fantič sedem in pol let star katerega ste slovenski komunisti obsodili na smrt, ker je nič kriv videl zločin genocid slovenskih beračev in beračice, temu fantiču ste komunisti pri njegovi starosti 19 mesecev na najbolj podli način, brez sodbe ubili očeta,ta fantič bo letos praznoval abrahama. Ta na smrt obsojeni fantič ki se vsakogar ne boji je postavil 1994 leta pri Kartuziji križ v gotskem stilu in ga dal posvetiti in plačal ter organiziral mašo zadušnico porušeni cerkvi sv. Janeza Kersnika v Kartuziji Žiče, genocidu nad taboriščnikov…
Po 15. maju 1945 je Lackov obred preimenoval to dolino v dolino solza, prižgal sem sveče vsem zverinsko pobitim po celi dolini. Ta fantič ki ste ga slovenski komunisti obsodili na smrt vedno pri križu prižiga svečko v spomin na deset tisoče v okolici pobitimi i skritimi, in vedno je z mislimi z njimi, dalnega leta 1954.
Udbovci z avtomati v rokah zgonijo kmete k Marijini cerkvi na Prihovi, vse to zato ker niso imeli več kaj dati pri obvezni oddaji, in so jih sramotili, pasti so se morali okoli cerkve in jesti travo. Slovenski komunisti vaš koš je tako poln da že davno vse gre čez njega. Tehtnica za tehtanje vsem omogočila grehov, ni na obli tako težke uteži da bi vaša zlodela lahko prevagal. Boljševiki so v Rusiji na miljone ljudi pobili z lakoto, tudi to je zločin je tudi revščina in z njo lakota in tudi gre v vaš zvrhan koš slovenski komunisti. Vse je zapisano in za rodove ohranjeno. Blaženi Anton Martin Slomšek je imel nad Kartuzijo Žiče sorodnike. Potem ko jih je obiskal je napisal pesem in zadnja kitica se glasi: preminil tak sloveči je zajčkov samostan, v veliki dolgi groblji globoko pokopan. In kakor samostan, tud skoraj nas ne bo, le samo naša dela za nami pojdejo.

PIETET: za vsebino dobljenih materialon ne nosimo odgovornost, to pismo ni bilo anonimno!