CRNGROB: POKRADENI, POBITI, OROPANE DUSE
    DOLNIČAR

    2006-10-29

    3. december 2001, MLADINA

    povojni poboji

    Dejstva in domneve o vladi NDH

    Zakaj ne drži trditev generalne državne tožilke, da so v grobišču pri Lancovem pokopani posmrtni ostani članov vlade NDH?

    Sredi leta 1945 je bila Slovenija kot Babilon. Zavezniki so razbite kolone, ki so se zatekle na Koroško, vračali nazaj proti jugu. Predpostavka, da se kolone Hrvatov, Bosancev, Srbov, Črnogorci, Čerkezov, Kozakov, Rusov in drugih vračajo domov, je bila napačna.

    Pobiti pripadniki razbitih vojska so končali v kraških breznih in tankovskih jarkih. Ker se je povojni masaker zgodil na ozemlju Slovenije, utegne nekoč, če masaker ne bo raziskan in če krivci ne bodo jasno identificirani, iz tega nastati mednarodni problem.

    Oktobra je generalna državna tožilka Zdenka Cerar v javnosti bežno omenila, da se v grobišču na Lancovem pri Radovljici nahajajo posmrtni ostanki članov vlade Neodvisne države Hrvaške (STA, 29. oktobra 2001).

    Slovensko akademsko zgodovinopisje je povojnim pobojem namenilo nenavadno malo pozornosti. Zato smo se o domnevi, da so na Gorenjskem pokopani člani vlade NDH, pogovarjali s Pavlom A. Florjančičem, upokojenim inženirjem geologije, ki se je med raziskovalnim delom, začetim v začetku junija, z ustaško vlado srečal na povsem drugem kraju, kot je bilo razglašeno v medijih.

    Kje se je končala pot ustaške vlade?

    Začeti je treba pri Angležih oziroma t. i. zavezniških silah. Te so leta 1945 zajele dva transporta pripadnikov hrvaške ustaške vlade z njihovimi družinskimi člani in nižjimi funkcionarji. Ene skupine funkcionarjev, med njimi je bil tudi dr. Ante Pavelić, nikoli niso izročili jugoslovanskim enotam in ti ljudje so umrli v emigraciji. No, veliko kasneje je bil vrnjen Andrija Artuković. Drugo skupino, natančno 69 ljudi, pa so 18. maja 1945 izročili našim oblastem. Ta skupina je prišla 19. maja v Škofjo Loko, internirani so bili na Kamnitniku. V istem času je prišla v Škofjo Loko še večja skupina hrvaških civilnih beguncev, katerih železniški konvoj je bil ustavljen pred Jesenicami 8. maja. Dobršen del te skupine so likvidirali v Radovljici in na Lancovem - preživeli so pristali v Škofij Loki in so bili do likvidacije na železniški postaji Trata. Vladni uslužbenci in civilni begunci so bili pospešeno usmrčeni med 20. in 25. majem v Crngrobu.

    Ali obstajajo drugi dokazi, razen pričevanj, da so pripadniki ustaške vlade umrli v Crngrobu pri Škofji Loki?

    Imam dokument, ki je datiran maja 1945, v katerem je neki Skrbec,po besedilu sodeč Hrvat in intelektualec, "svojeručno"napisal seznam zaslišanih z imeni funkcionarjev ustaške vlade. Te so, po pričevanjih, zasliševali v srbohrvaščini verjetno pooblaščenci Ozne iz 4. armade JA. Očitno je bil listek osnutek zapisnika, namenjen kasnejšemu pretipkavanju. Predvidevam, da ga je po tipkanju nekdo zmečkal in vrgel v koš za smeti. Od tam ga je pobral mag. Oton Burdych, lastnik lekarne, kjer so bili zaslišani ujetniki. Listek je bil shranjen na varnem, dokler ga sin lastnika lekarne ni izročil Loškemu muzeju.

    Poleg nekaterih priimkov, navedenih na seznamu, stoji kljukica. Ali veste, kaj to pomeni?

    Vseh 15 odkljukanih funkcionarjev so poslali na zaslišanje v Zagreb. Zanimivo je, da jih je le 10 prišlo na sodišče. Od teh jih je bilo 7 obsojenih na smrt, eden na dosmrtno kazen, dva pa sta dobila po 20 let zaporne kazni in sta umrla na prostosti. V Zagrebu so sodili najvišjim funkcionarjem medvojne NDH in so usmrtili le nekatere. V Škofji Loki so usmrtili vse.

    In kdo so bili preostali Hrvati, če so bili najpomembnejši odposlani?

    Svetniki, družinski člani, nižji uslužbenci ipd. Prevažali so jih z večjo previdnostjo v zaprtih transportih med 18. in 20. majem. Bili so izbrano oblečeni, pri sebi so imeli bogato zlatnino, ki so jo tudi zamenjevali za živež. Pred usmrtitvijo v Crngrobu so se morali sleči do spodnjega perila - 15-letni fant je med drobnimi pobranimi stvarmi v hlevu mežnarije pobral poročne fotografije. Ženin je v uniformi ustaškega gardnega poročnika, priči sta stotnik in poročnik. Na drugi strani slike je tudi ime ateljeja, toda stika s svojci še nimam. Dobil sem pričevanje stražarja pri transportih, ki so ga vpoklicali za opravljanje tega dela, kasneje pa je bil knojevec. Ta se še spominja Hrvata, čigar palico je dobil po usmrtitvi od šoferja transporta. Palico je med spominsko slovesnostjo pri Crngrobu izročil nekemu sorodniku ene od crngrobskihžrtev in je zdaj v Mostarju.

    Trdite, da med usmrčenimi ni bilo nobenega ministra?

    Zagotovo med 54 preostalimi Hrvati na Kamnitniku ni bilo nobenega od 40 ministrov, ki so se med 16. aprilom 1941 in 6. majem 1945 izmenjali v NDH. O tem je po izjavi Cerarjeve spregovoril tudi hrvaški zgodovinar dr. Jere Jareb, ki prav zdaj pripravlja knjigo o Pavelićevih ministrih. Po njegovem je vprašljiva le usoda Mirka Puka, prvega pravosodnega ministra NDH; tega so partizani med 20. in 21. majem zajeli v eni izmed slovenskih bolnišnic. V uradni dokumentaciji piše, da je bil Puk "sojen in likvidiran od ljudskih oblasti", toda ali je pokopan v Sloveniji, bi bilo treba še preveriti.

    Pri raziskovanju ste se osredotočili na hrvaške žrtve, toda verjetno so bili med pobitimi tudi domobranci?

    Dejstvo je, da bomo domobrance s skupnimi močmi prej ali slej obdelali. S po vojni pobitimi Hrvati, Nemci in drugimi tujci pa se ne ukvarja nihče. Niti Inštitut za novejšo zgodovino. Ta sestavlja seznam vojnih in povojnih žrtev, katerih predvojno prebivališče je bilo izključno na slovenskem ozemlju. Poleg tega sem, ker sem član uredniškega odbora škofjeloškega zgodovinskega zbornika Loških razgledov, imel slabo vest, ker v 47 debelih, do zdaj izdanih zbornikih ni bilo niti besedice o grobišču v Crngrobu. Utemeljeno ugotovljeno je, da so med pobitimi v Crngrobu tudi domobranci, toda to je stvar nadaljnjega raziskovanja.

    Ste prišli pri raziskovanju do kakih posebnih ugotovitev?

    Poleg tega, da je imela Škofja Loka pri povojnih zunajsodnih pobojih pomembno mesto, da je imela koncentracijska taborišča, da so obravnavane hrvaške žrtve prišle z več konvoji in da je bil takratni poboj verjetno največja znana enkratna množična smrt v škofjeloški zgodovini, sem ugotovil, da je rdeča nit pobojev v Crngrobu predvsem strah. Tu seveda niso Crngrob in tedanji protagonisti nobena posebnost.

     

    Prvi je bil strah premagancev beguncev pred Rdečo armado in pred novimi oblastmi. Drugi je bil strah nove oblasti, da to komaj pridobljeno oblast izgubi. Zato se je hotela čim prej znebiti nasprotnikov in potencialnih nasprotnikov. Na vrhu, na Jalti, v Beogradu ali Ljubljani, je bila ta odločitev morda še enostavna. Najteže je bilo "na terenu". Predvsem strah žrtev, pa tudi soočenje eksekutorjev z žrtvami. Tudi oni so se bali. Preživeli domobranec z Loškega gradu mi je dejal: "Ni bilo težko (tedaj) ubiti človeka, težko je živeti (sedaj) s tem." Pravijo, da so v Škofji Loki s tem nekateri težko živeli in umrli. Danes, ko se te stvari spet objavljajo, pa je strah tistih preživelih, ki so bili kakor koli povezani z dogodki v Crngrobu, znova močan. Tudi mene je bilo včasih med delom malce strah, pomislil sem že, da bi nehal. Da ne bi strahu še naprej gojili, stvari ne bi smeli gledati, kot da gre za lov na storilce.

    Ksenja Hahonina