BOŽIDAR FINK / DRUŽINA, marec 2003.

 

Grobišča, grozljivi ostanki revolucije
Na poti do zakonske ureditve vprašanja zamolčanih grobišč
Dve leti sta pretekli, odkar je državni zbor v prvi obravnavi sprejel predlog zakona o vojnih grobiščih. Spomladi lanskega leta so poslanci prekinil drugo obravnavo ob vprašanju o označevanju grobišč in sklenil, da jo bodo nadaljeval po predsedniških in lokalnih volitvah.
Tudi po volitvah se obravnava ni nadaljevala, ker je poslance zaposlovalo predvsem nujno prilagajanje zakonodaje zaradi vstopanja v Evropsko zvezo, stranke vladne koalicije pa tudi preurejanje na vladi zaradi zamenjave predsednika republike.
Ostaja predvsem nerešeno vprašanje o napisu na grobiščih, medtem ko je bilo enotno spominsko znamenje že določeno. Poleg tega je nerešeno vprašanje, katerim žrtvam pripada kategorija vojaškega groba. Obe vprašanji razvnemata duhove do stanja pred šestimi desetletji in se je to videlo v parlamentarnih razpravah.

Samo označevanje je premalo
Gre namreč za to, da se ne sme skrivati, kako je prišlo do žrtev in kdo jih je povzročil. Javna pieteta do mrtvih uglašuje samo čustveno razpoloženje, ne seže pa v moralno področje dobrega in zlega, odgovornosti, krivce, poprave in zadoščenja. V človeških razmerjih pa ima to temeljni pomen. Zato samo označevanje krajev, kjer ležijo ostanki trupel, ne ustreza potrebam urejenega sožitja. Treba je povedati, kdo so bili umrli, in če so umrli nasilno, v kakšnih okoliščinah se je zgodilo, ter tudi, kdo je bil za to odgovoren.
Poenostavljeni napisi na grobiščih vseh žrtev bi bili neustrezni in krivični. Vsi niso umrli kot vojne žrtve in ne iz enakih razlogov Ločeno je treba upoštevati oba zgodovinska pojava: mednarodno vojno s sledečo tujo zasedbo, proti kateri je nastal domači odpor, ter komunistično revolucijo, ki je izzvala notranji spopad ali navidezno državljansko vojno. Treba je torej razlikovati med žrtvami vojne in žrtvami revolucije. Sicer je res, da ne bi bilo revolucije, če ne bi bilo vojne, in je zato nakana komunističnega vodstva še bolj vredna moralne obsodbe. Vendar je bila revolucija že v prejšnjem globalnem načrtu.. Žrtve vojne se pripisujejo zunanjim napadalcem, s katerimi.živi zdaj Slovenija v pogodbenem miru, žrtve revolucije pa gredo na račun domačih ljudi, ta račun pa nikakor se ni poravnan.
Slovenske žrtve iz vojnega časa in neposredno po njem torej niso zgolj vojne žrtve. So tudi in predvsem žrtve revolucije, ki se je v Evropi razbesriela samo pri nas. Kdor zdaj hoče to zamolčevati, popravlja zgodovino. Prav to, kar očitajo nasledniki in zagovorniki komunističnih revolucionarjev glasnikom druge strani, delajo sami s tem, da se izogibajo omembam revolucije in njenih grozljivih posledic. V zakonodajnih pobudah hočejo označevati žrtve povojnih pobojev preprosto kot žrtve povojnih usmrtitev. Ti poboji so tako očitni, da jih ne morejo izbrisati iz zgodovine. Zatajevati pa hočejo moritve tisočev Slovencev, ki jih je zagrešila revolucija v vojnem času. Te žrtve se v zakonodajni pobudi ne omenjajo. Revolucija je prav od začetka morila ljudi, ki jih je imela za dejanske ali morebitne nasprotnike, verolomno je potem pobijala nasprotne bojevnike, ki so se vdajali, ker so zaupali lažnim obljubam, ali so bili zajeti v bojih. Tudi tega je kriva revolucija, zato si država pred tem ne sine zakrivati oči in slepiti javnosti.

Zatajevanje revolucije
Nekateri hočejo zatajevati revolucijo s tem, da jo prekrivajo s poveličevanjem narodnoosvobodilnega boja. Zatajevanje revolucije pa je početje brez upa in brez smisla.
Za priznavanje revolucije se je najodločneje zavzela Spomenka Hribar. V pismu predsednikom parlatnentarnih strank je zahtevala, naj bo v besedilu na grobiščih usmrčenih po vojni jasno napisano, da so umrli ne samo kot žrtve revolucionarnega nasilja, ampak prav kot žrtve revolucije. Zanjo je revolucija na Slovenskem dejansko vsebovala nepravna dejanja in zločine oblasti. Pravi, da je bila revolucija sama na sebi krvava, omadeževana s krvjo tisoč in tisoč po vojni pobitih, brez sodne ugotovitve individualne krivde in na tako grozovit način, in še potem petinštirideset let simbolno pobijanih v zamolčanih grobovih. Na isti ravni je bilo tudi izvajanje revolucije med samo vojno. Tako Spomenka Hribar, ki je gotovo ni mogoče prištevati k "domobranski" strani, saj dokaj ostro zavrača tudi medvojne pozicije protikomunističnega političnega vodstva in cerkvenega vrha. To stališče je odločno izražala v nastopu pred parlamentarno komisijo. Zato je njen prispevek k razjasnjevanju še več vreden. Priznati pa ji je tudi treba pogum, s katerim se je postavila proti stališčem stranke, ki je naslednica partije; in celo proti vodstvu zveze borcev. Za pravično označitev grobišč, v katerih leže žrtve revolucije, je njeno kvalificirano pričanje velika pomoč.

Medvojne žrtve
Problem grobišč je torej nerešen v več pogledih.
Poleg tega, da v zadnji verziji zakonskega predloga ni omembe, da je mnogih žrtev kriva revolucija, predlog povsem prezre mnogoštevilne žrtve revolucije iz časa vojne. Iz tega časa se upoštevajo samo tiste civilne osebe, ki so umrle ali so bile usmrčene zaradi vojnih dogodkov. Ljudje, ki so padali kot žrtve vosovskih atentatov v Ljubljani in v pomorih po vsej Sloveniji, so bili predmet revolucionarnega iztrebljanja drugače mislečih. Pri teh usmrtitvah ni bilo nobenih vojnih dogodkov, razen če se hoče priznavati, da je bilo na Slovenskem poleg meddržavnega vojnega stanja tudi stanje domačega vojnega spopada. A niti v tem primeru ni mogoče pripisovati zahrbtnim in odkritim umorom, da so bili storjeni v okviru vojnih dogodkov. Medvojne žrtve revolucije morajo biti v zakonu upoštevane in določno označene.
Neustrezno je tudi oblikovanje člena o grobiščih oseb, ki so bile usmrčene po vojni. Zakaj omemba, da gre samo za tiste, ki so bile usmrčene v zvezi z drugo svetovno vojno? Poboji so bili večinoma v zvezi s spopadom v revoluciji in se je z njimi izvajalo idejno-politično "čiščenje" zaradi utrjevanja enopartijske oblasti. Usmrtitev neoboroženih je v zvezi z vojno samo priložnostno, dejansko pa je prav njeno nasprotje. Vojna je bojevanje, za katero veljajo mednarodna pravila, pobijanje po bojnih dogodkih pa je prepovedano enostransko maščevalno nasilje. Tudi oblikovanje pogoja, da so morale biti moritve v nasprotju z načeli in pravili pravne države, ni zadostno, razen če se šteje, da so v pravilih pravne države upoštevana mednarodnopravna načela. Poboji so grobo kršili mednarodna pravila o varovanju ujetnikov, ranjencev in bolnikov. V to kategorijo spadajo - vsaj po ekstenzivni razlagi - ujeti domobranci oziroma takrat vojaki Slovenske narodne vojske. Zato ne bodo smeli biti označeni splošno kot žrtve povojnih usmrtitev, za katere naj ne bi nihče odgovarjal, niti ne pred zgodovino, ampak kot žrtve revolucije, katere voditelji so nad njimi zagrešili nezastarljivo mednarodno hudodelstvo. Njihovim grobiščem pa bo treba priznati značaj vojaškega, ne zgolj vojnega grobišča.
Sploh pa je še odprto vprašanje, v katero kategorijo bodo uvrščena domobranska grobišča. Za vse vojake, domače in tuje, so predvidena posebna vojaška grobišča. Taka grobišča pripadajo torej tudi umrlim domobrancem.
Zakonski predlog je pred nadaIjevanjem drugega branja. Tak, kot je oblikovan, ne ustreza zgodovinskim dejstvom, ni pravičen do mrtvih in ne pomaga pri odpravljanju napetosti v družbi. Zakon, ki bi diskriminiral mrtve in žive, tudi ne bi bil dobra popotnica v evropske in druge svetovne povezave. Sedanje besedilo zakona, kot je bilo usklajeno po preglasovanju, bi moralo biti vrnjeno v prvo branje.

BOŽIDAR FINK / DRUŽINA, marec 2003.

PIETETA: spoštovani gos.Fink, če ne upajo rešiti vojne žrtve, kako naj rešijo potem civilne žrtve - genocid?