povzetek iz "DRUŽINE"


      DOLNIČAR

      2001-11-25,  DRUŽINA 48, "NA PREPIHU"

      Res zastaran?

      V Družini 18. novembra 2001 se je Stanislavu Klepu v imenu Združenih ob lipi sprave (?!) zdelo vredno javnosti sporočiti njegovo mnenje, da so vsa kazniva dejanja vojnega hudodelstva, ki so bila povzročena med drugo svetovno vojno in po njej in med komunistično revolucijo, zastarana. Pri tem navaja "nek" kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929.

                  Naj gospoda Klepa, sicer znanega odvetnika, spomnim, da kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo ne morejo zastarati in niso zastarana. To bi bilo v posmeh najelementarnejšemu pravnemu in človeškemu občutku.

                  Naš kazenski zakonik v petintridesetem poglavju jasno opredeljuje ta kazniva dejanja. Genocid je sankcioniran v 373. členu, vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo v 374. členu, vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike v 376 členu, uničevanje kulturnih in zgodovinskih spomenikov (požigi gradov, cerkva, župnišč itd.) v 384. členu itd.

                  Poleg našega kazenskega zakonika ta zločinska dejanja sankcionira tudi mednarodno pravo!

                  Le zakaj se je g. Klepu zdelo važno to svoje mnenje zdaj sporočiti javnosti? In za nameček še skrivaje za nekim fantomskim "združenjem ob lipi sprave".

                  Ali mar ni zagovarjanje zločinov in zločincev domena Milana Kučana in Spomenke Hribar.

      IVO ŽAJDELA, Ljubljana

       

       

      2001-12-08,  DRUŽINA, 9.december 2001

      O zastaranju zločinov

      Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929.

      V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani.

      Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, daje sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali.

      Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti.

      Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno.

      Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

      STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj

       

       

      2001-12-23, DRUŽINA, 23.december 2001

      Nezastaranje!

      V odgovoru (9. decembra) na mojo pripombo o nezastarljivosti medvojnih in povojnih zločinov je gospod Stanislav Klep ponovil svoje stališče, ne da bi pogledal, kje je bistvo mojega odziva. G. Klepa sem opozoril na kazniva dejanja zoper človečnost in med narodno pravo. Govorimo torej tudi o mednarodnem pravu, ki jasno govori, da so zločini zopet človečnost ne zastarljivi. Naj tokrat omenim samo kaznivo dejanj genocida. To kaznivo dejanje sankcionira vse, ki so se prekršili zoper človečnost in mednarodno pravo med vojno ali po vojni, ko so pobijali pripadnike etnične, verske, politične ali socialne skupine. Poboji, ki so jih slovenski komunisti storili s svojo revolucijo med vojno in po njej, so bili izraziti genocid.

      Ker g. Klep omenja primer obsodbe Vinka Levstika in pravi, da bo ta v primeru zastaranja morala biti spremenjena v oprostilno, naj poudarim, da bo prvostopenjska sodba proti Levstiku zagotovo doživela epiloga oprostitvijo. Zelo slabo bi bilo, če bi se to zgodilo zgolj zaradi pravno formalnih-razlogov, kot je npr: zastaranje. Levstik bo zagotovo oproščen zato, ker sodba prve stopnje temelji na sistematičnih kršitvah mnogih členov zakona o kazenskem postopku. Gre predvsem za vsebinska vprašanja, saj je sodišče Levstika obsodilo na osnovi dokaznega gradiva, ki ne vzdrži nobene kritike.

      IVO ŽAJDELA, Ljubljana

       

       

      2001-12-23, DRUŽINA, 23.december 2001

      Zastaranje?

      Znani pobudnik za spravo med Slovenci gospod Stanislav Klep večkrat poudarja pomembnost odpuščanja pri prizadevanjih za dosego takega družbenega dogovora. V opozorilo pa, da bi se morebiti kdo poleg takih prizadevanj ali pa mimo njih ne skliceval na kazensko odgovornost ljudi, ki so zagrešili zamolčana medvojna in povojna hudodelstva, pojasnjuje, da je med vojno in po njej veljala zakonodaja predvojne Jugoslavije, v kateri zločini po dvajsetih letih zastarajo. Pri tem se mi zastavljata pomisleka.

      Znano je, da je vojska NOB zanikala vse, kar je spominjalo na ureditev v predvojni Jugoslaviji. V bosenskem Jajcu je ta teta 1943 utemeljila tudi s pravnimi akti. Zavezniki so tako stanje potrdili že tedaj, ko so zavrgli eno odporniško gibanje in se povsem naslonili na drugo. Čeprav pri njih niso bili v ospredju pravni instrumenti, se je v nadaljevanju pokazalo, da takih podrobnosti niso pogrešali. Tako zadržanje je omogočilo vojski NOB, da je povsem zavrgla prejšnjo zakonodajo in poteptala tudi tisto, ki jo je razglašala sama.

                  Nesmiselno je sklicevati se na veljavnost predvojne zakonodaje pri zastaranju zločinov za primer povojnega divjanja. Kot laik si predstavljam, da zločin zastara po določeni dobi tedaj, ko tožilstvo kljub naporom storilca ni moglo izslediti ali pa ni bil v dosegu organov pregona. V našem primeru se doba trajnosti ne more šteti od tedaj, ko se je zločin zgodil, ampak od tedaj, ko seje o storilcih oziroma vojski, ki je ta zločin zagrešila, smelo javno govoriti. Z nekim zadržkom pa niti od tedaj ne, če pomislimo, da so storilci, sedaj včlanjeni v organizacij ZB, dovolj uspešno prepričali slovensko javnost, da ne sami ne celotna ZB, se pravi tedanja vojska NOB, niso imeli in tudi sedaj nimajo s tem nič opraviti. Povojne nečednosti je menda zagrešila neka neidentificirana sila. Če pri tem pomislimo, da so bili pripadniki vojske NOB najbolj prizadevni pri utiševanju vsakega glasu, ki bi oznanjal njihove nečednosti, je sklicevanje na zastarelost takega postopka nevzdržno. Zaradi toliko časa trajajočega duhovnega nasilja imajo povojna odstranjevanja večjo svežino, kot jo prikazujejo pripadniki vojske, ki je tako radikalno odstranila drugo vojsko. In tudi večjo svežino, kot jo vidi gospod Klep.

      FRANC BLATNIK, Ljubljana

       

       

      2001-12-23, DRUŽINA, 23.december 2001

      Hrvati in Slovenci

      Beroč spomine g. Benedika v Družini in nato odmeve na zapisano, navajam sledeče misli.

      Iz raznih virov je znano, da je Hrvaška sprejela med II. svetovno vojno večino slovenskih duhovnikov iz Gorenjske in Štajerske, ki jih je izgnal nemški okupator. Sprejel jih je nadškof in poznejši kardinal Stepinac v imenu hrvaške Cerkve. Zanje se je srčno zavzemal, jim dajal zaščito in službovanja na raznih farah. Z duhovniki so bili izgnani na hrvaško tudi drugi slovenski civilisti. Oboji so večinoma srečno prestali izgnanstvo in se vrnili v Slovenijo po okupaciji. Med temi je bil tudi nekdanji župnik v Sori, g. Jože Močnik, ki je bil med nami potem kar 31 let. Velikokrat je pohvalil Hrvate za gostoljubje v Slavoniji, kamor je bil izgnan in kjer je upravljal tamkajšnjo župnijo.

      Po osvoboditvi je več let vozil vlak izgnancev Slovencev v kraje izseljeništva, praviloma le v Srbijo ali v Bosno. Na Hrvaškem se ta vlak ni ustavljal, gostoljubje Hrvatov je bilo zamolčano, gotovo tudi iz ideoloških razlogov.

      Hrvati, hvala Bogu, niso večinsko nasedli vsiljenim razdorom med njimi in Slovenci. Oboji se zavedamo starih korenin zgodovinskih vezi iz časov bojev z barbari z vzhoda, iz skupnih bojev proti Turkom ter iz časov kmečkih uporov doli na Krškem polju in v Stubici. Vez med nami je tudi katoliško krščanstvo, kulturni in gospodarski stiki, na Hrvaškem so slovenska društva. Hrvat Šenoa je bil Prešernov častilec, Luka Palfetak pa je prevajalec Franceta iz Vrbe. Slovenski izobraženci so delovali v Varaždinu, Zagrebu, na Reki. Veliko Hrvatov živi v Sloveniji in delajo za napredek naše države.

      Hrvati in Slovenci smo sosedje že dobro tisočletje. Gojimo pristne stike, politične in mejne težave pa skušajmo urejati na civiliziran, kulturen, krščanski način.

                                                                             FRANCE JENKO, Draga-Šk. Loka

       

       

      2002-02-10, DRUŽINA

      Pieteta do zamolčanih žrtev

      Po izdaji Zbornika »Tudi mi smo umrli za domovino« so se bralci pisno obrnili na Društvo, da smo pozabili to in ono zamolčano grobišče ali grob. Društvo se je zavedalo, da je Zbornik glede grobišč nedorečen. Želeli smo spodbuditi in opogumiti ljudi, ki vedo za zamolčane grobove, pa se iz bojazni ne marajo izpostaviti. Tudi po pismih, ki jih dobivamo, imamo občutek, da strah še vedno traja in je zagotovo še nekaj prikritih grobov. Društvo se je odločilo, da bo izdelalo in izdalo kataster grobišč in grobov. Menimo, da zdajšnja generacija teh grobišč ne bo zaznamovala. Mogoče bodo naši vnuki ali njihovi potomci le imeli več poguma in pietete do zamolčanih žrtev. Dolžna pa je ta generacija našim zanamcem pregledno zapustiti popis in lokacijo grobišč, sicer nam zgodovina ne bo oprostila. Prosimo vse, ki ste že poslali ali boste poslali pisno podatke o grobovih in grobiščih, da naj imajo sledečo vsebino: Lokacija grobišča (krajevna izgovorjava), še bolje, če je parcelna št. K.O. Kdaj je grobišče nastalo in ostale podatke o žrtvah. Lahko pa obvestite, nas počakate na dogovorjenem mestu, bomo prišli, poslikali in popisali. Priporočamo, da postavite majhen križ lahko na drevesu, prižgete svečo in poslikate (glej sliko). Želimo, da to postorimo še pred ozelenitvijo, saj se grobišče bolj vidi. Upamo na Vašo pieteto do pokojnih in pričakujemo vaše podatke na naslov Društvo za ureditev zamolčanih grobov.

                                                     Ob Ljubljanici 42, 1110 Ljubljana

      FRANC PERME, Ljubljana.

       

       

      2002-03-03, DRUŽINA

      Zastaranje vojnih zločinov

                  Nekdanji odvetnik Stanistav Klep je v Družini z dne 17.2.2002 že tretjič razložil svoje stališče, da so zločini zoper človečnost in mednarodno pravo, storjeni med revolucijo in državljansko vojno, zastarani. Svojo trditev opira na določbo 3. člena Kazenskega zakonika, ki pravi: »Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja...«, kar naj bi pomenilo, da je zastaranje vojnih zločinov treba presojati po določbah kazenskega zakona Kraljevine Jugoslavije, po katerih je pregon teh zločinov zastaral v roku 40 let.

                  Pravilo, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, velja samo za materialni kazenski zakon; to je za predpis ki določa kaznivo dejanje in kazen (1. člen KZ in 28 člen Ustave RS). Predpisi o zastaranju kazenskega pregona ne določajo kaznivih dejanj in kazni, zato ti predpisi niso »kazenski zakon«, in zanje ne velja določba 3. člena Kazenskega zakonika. Za vojne zločine in zločine zoper človečnost, storjene po 6.4.1941 zato velja sedanji zakon, ki določa, da pregon za takšne zločine ne zastara.

                  Na drugi strani Stanislav Klep soglaša, da v času totalitarne oblasti do slovenske osamosvojitve zastaranje komunističnih zločinov sploh ni teklo. Še več, mnenja je, da takšno zastaranje ne teče niti po decembru 1992. Kljub temu vztraja pri stališču, da so komunistični zločini zastarani. Kako je v poldrugem letu potekel 40-letni zastaralni rok, ni povedal.

                  Naj dodam še to, da bi bila Klepova izjava »Namesto kaznovanja odpuščanje« povsem nesmiselna, če bi bilo res kar trdi, da so zločini zastarali in kaznovanje sploh ni več možno:

                  Za širši krog bralcev katoliškega tednika pravne podrobnosti niso zanimive. Zato pričakujem, da bo gospod Stanislav Klep morebitne nadaljnje pravne ugovore objavil v kakšnem strokovnem glasilu. Drugi razlog, ki jih navaja proti pregonu vojnih zločincev, pa pravno niso pomembni saj v pravni državi veljajo samo pravni razlogi.

      ANTON DROBNIČ, Ljubljana

       

       

      2002-05-19, DRUŽINA

                  Krivda

                  Dr. Boris Gombač v odmevu Povojni poboji in krivda II. (Družina,14. aprila, str. 21) navaja: »(...) Zakulisna pogajanja o vrnitvi domobrancev in civilistov so se začela 18. maja 1945 (...). Pogajanja za domobrance je vodil polkovnik Krener z dvema oficirjema, za Odbor narodne rešitve (ONR) pa duhovnik Kette s svojo skupino«.  Nadaljuje, da je odbor 23. maja zahteval, da se o vrnitvi v Jugoslavijo zamolči, da se jih vrne čim več sicer bo Slovenija ostala brez katoliških mož in fantov ... Druga skupina, ki jo je vodil nepoznani Matija Perme, je zagovarjala masovni pobeg ali kolektivni upor.

      Gornji presenetljivi podatki so 50 in več let po naši največji tragediji - nekaj povsem novega. Resnični bi postavili prizadete v težak, nemogoč položaj. Nobena gornja trditev ni točna, gre za produkt prisile enega ali dveh domobrancev, ki sta, kaže, morala plačati ceno krivega pričevanja za ceno svobode v obdobju enoumja. Komaj vredno odgovora. Ker bi mogli nekateri ljudje gor nje sprejeti kot točne, par argumentov:

                  Dne 18. maja ni še nihče mogel vedeti za vračanje, ker te odločitve še ni bilo. Pogajanja o vračanju naših, vezana na umik JLA in partizanov na Koroške, so bila končana 19. maja. Odločitev o vračanju je bila sprejeta v Londonu šele 23. maja in isti dan je Glavni zavezniški štab v Caserti poslal ta nalog v Celovec. Polkovnik Krenerje o vračanju v Jugoslavijo začel resno sumiti šele tretji dan po začetku vračanja. Nemudoma je šel na angleško poveljstvo, kjer mu je angleški general samo izjavil, da le izvršuje povelje in da isto pričakuje od njega. Krenerje razumel, šel v taborišče, povedal, se preoblekel v civil... Še manj sta mogla vedeti o vračanju duhovnik Kette in njegova skupina (povsem nepoznana o.p.). Odbor narodne rešitve ni poznan, mišljen je verjetno Slovenski narodni odbor. Nihče od njegovih članov v Celovcu ni vedel o vračanju, dokler ni postalo znano vsem. Kot je običajno pri takih »točnih« informacijam, prizadeti navajajo osebnosti, ki niso več med živimi.

      PETER URBANC, Toronto

       

       

      2002-05-19, DRUŽINA

                  Kučan odlikoval Dolničarja

                  Pred dnevi sem na TV Slovenija 1 zasledil prizor, ko je predsednik Slovenije Milan Kučan odlikoval z največjim odličjem Slovenije predsednika ZZB NOB Ivana Dolničarja. Zastal mi je dih, saj nisem mogel verjeti, da ima po Kučanovem mnenju veliko zaslug za samostojno Slovenijo ravno Ivan Dolničar.

                  Predsednik ZZB NOB je predsednik revolucionarjev, ki so izvajali akcije revolucije, katerih posledica je Slovenija s samimi grobišči! Ne morem razumeti, da vrhovni državnik ne dojamejo tega, da je v junijski vojni 1991 komunizem propadel in z njim revolucionarne ideje ter strahovlada. Na čelu revolucionarjev je bil Dolničar, ki je v junijski vojni bil poražen! Kako naj ima zasluge za samostojno Slovenijo?! Ali nekateri državniki ne ločijo, od kdaj je poražena revolucija in kdaj je nastala samostojna Slovenija, za katero so se borile nerevolucionarne sile, saj v komunizmu ni bilo več mogoče živeti, saj je bil gospodarsko čisto na tleh!

      Torej dajemo danes odlikovanja tistim, ki so k nam prinesli komunizem in gospodarski ter moralni propad?

      In še »cvetka«, ki jo je izrekel dr. Dimitrij Rupel na proslavi dneva upora proti okupatorju. Izjavil je, naj »Slovenci pozabimo preteklost in naj gledamo samo naprej«. In to naj bi bil predsednik države za Kučanom? Grozljivka!

      Gospod Rupel, če Vas je pa sram zgodovine, je Vaša stvar, verjetno ste bili tudi udeleženi pri »slavnih« dejanjih revolucije! Spoštovani bralci tega zapisa, malo se zamislite nad našo polpreteklo dobo in vanjo postavite naše sedanje funkcionarje, da boste videli, kdo nam vlada!

      Jeseni bodo volitve, zato predlagam, da volimo neoporečne, brez krvavih rok, da bomo enkrat prišli na evropsko raven mišljenja in kulture sploh.

       

      VIKTOR ŠILEC, Maribor

       

       

      2002-05-26,DRUŽINA  št.21 -26.maja 2002                       

      Gozd ki je eno samo robišće

      V Crngrobu blagoslovili peti križ v spomin na žrtve povojnih pobojev

                  V Crngrobu je na binkoštni ponedeljek po spominski maši za žrtve povojnega poboja starološki župnik dr. Alojzij Snoj blagoslovil še peti križ

                  V gozdu, ki je eno samo grobišče, kot je v nagovoru dejal Franc Perme, predsednik društva za ureditev zamolčanih grobov, so v zadnjem letu namreč odkrili še peto grobišče, v katerem ležijo po vojni pobite žrtve. Okoli petdeset Hrvatov in več sto Slovencev je po maši v sprevodu odšlo proti krajem, kjer po nekaterih očenah leži okoli dvesto Hrvatov, predstavnikov takratne hrvaške vlade in civilnih beguncev Pri vsakem od križev so se romarji ustavili, molili, pri zadnjem križu pa je po molitvi zbrane nagovorilo več predstavnikov hrvaških in slovenskih združenj. Slovesnost je opomin, je dejal predsednik Združenih ob lipi sprave Stanislav Klep, da bi se kaj, podobnega nikoli več ne zgodilo, in poudaril, da ne smemo pustiti, da nas z oblast pusti živeti z zločinom. »Ne želimo, da pridejo storilci pred sodišče, marveč, da se zločin obsodi,« je dejal Klep in spomnil na to, da državni zbor še ni sprejel deklaracije o narodni spravi. Škofjeloški župan Igor Draksler pa je poudaril, da neznanih storilcev ni, da so za dejanji vedno osebe.

      Mašo zadušnico in simbolični pogreb žrtev so opravili že pred dvanajstimi leti, ko je mašo daroval nadškof dr. Šuštar, je med pridigo povedal župnik Snoj. Lani pa so ob teh jamah groze blagoslovili križe, ki sta jih postavili slovensko in hrvaško društvo za zaznamovanje grobišč povojnih žrtev zunajsodnih pobojev, in zanje molili. »Sprave ni brez čim popolnejše resnice, do te pa je še dolga pot. Do nje bomo prihajali samo tako, da bomo presegali tudi najrazličnejše predsodke, posebno še tiste, ki izhajajo iz različnih ideologij,« je dejal župnik Snoj.

      Želimir Kužatko, predsednik hrvaškega odbora za odkrivanje in zaznamovanje povojnih grobišč v Sloveniji, ki si močno prizadeva za vrnitev dostojanstva hrvaškim žrtvam in izraža nezadovoljstvo tudi nad premajhno pripravljenostjo hrvaških oblasti za to, pa je povedal, da bo spominska maša za žrtve pobojev v Crngrobu odslej vsako leto.

      M. P.

       

       

      2002-05-26, DRUŽINA  št.21 -26.maja 2002

      Obletna spominska slovesnost v Kočevskem rogu bo letos v nedeljo, 9. junija, ob 11. uri pri Jami pod Krenom. V času totalitarnega režima obiskovanje morišč ni bilo dovoljeno, čeprav uradno ni bilo nikjer opozorila, da je vstop prepovedan. Pomenilo je »spodkopavanje družbene ureditve«. O tem pripovedujeta Franc Ahčin in Jože Knavs.

             Vedeli smo Rog ni izmišljotina!

                  Doma sem iz Gornjih Retij. Od kozolca, pod katerim naj bi Močilar Francu Levstiku pravil zgodbo o Martinu Krpanu, nas ločujeta samo železnica in cesta Ljubljana-Kočevje. Ko so jih zadnje dni maja in prvih deset dni junija leta 1945 v tovornem vlaku vozili mimo, smo zaslišali hrup lokomotive vsaj pol ure prej, že takrat, ko je začela od Predstrug sopihati v breg. Vagonov nismo šteli ali pa pozabili, koliko jih je bilo, dvajset zagotovo. Vedno je bilo ponoči, povratek pa podnevi. Dogajalo se je skoraj vsak dan, le nekajkrat so si vzeli dopust. Po našem je bilo v tistih štirinajstih dneh vsega devet voženj. Moja mama je ponoči redno hodila k progi gledat vlake. Vedeli smo, da je moj brat zaprt v Šentvidu, in upala je, da ga bo videla. Vlak je vozil zelo počasi, enkrat je celo omagal in se ustavil. Prve dni so vozili neznano vojsko. Imeli so drugačne kape. Vagoni prvih vlakov so bili odprti. Sedeli so in noge so imeli zunaj. Za Rešnje telo sem stal pri vlaku tudi jaz in gledal.

                  Ko so vozili domobrance, so bila vrata zaprta. Mama je prepoznavala znane obraze sosedov in znancev. Tako ji je sosed Johan Žužek mahal skozi okno in zavpil: »Gremo v Kočevje delat, strašno smo žejni in lačni!« Enkrat so partizani divje streljali z vlaka, morda je kdo ušel. Hoteli pa so tudi prepoditi ljudi, ki so stali ob progi in pobirali listke s sporočili, ki so jih ujeti metali skozi okenca.

                  Dobrih trideset let je od takrat, ko nam je pot do brezen pokazal Andrejčev Janez iz Škrlovice. Zanje je izvedel od brata, ki je živel v Kočevju, tega pa je peljal po Rogu eden od domačinov, s katerim je bil prijatelj. Na skrivne kraje se je spoznal, ker je pri pobojih sodeloval. Navadili smo se, da smo ob nedeljah hodili tja; tudi drugim sem večkrat pokazal, enkrat sem peljal celo velikolaškega kaplana. Bili smo domači in ni bilo nobenega strahu. Vedno so bile sveče in zasušeno cvetje, je pa ostanke nevidna roka sproti odstranjevala. Čeprav se je nekaj govorilo, da opazujejo, kdo hodi v gozd, tega nismo verjeli zares. Brezno, ki ga zdaj imenujemo Jama pod Krenom, je bilo zasuto in skoraj zravnano, pogreznjeno največ pol metra, tam pa je raslo, kaj bi rekel, fratje in nekaj grmovja. V tistih letih, ko sem hodil tja, se ni veliko spremenilo.

                  Leta 1974 smo se podali v Rog prvo nedeljo po vseh svetih. Z menoj sta bila Beta in Stane Tomšič iz naše fare. S seboj smo peljali sveče in rože, ki smo jih imeli doma. Imeli smo tudi fotoaparat. Pri prvi jami pod Krenom smo nekaj sveč prižgali in položili rože, ki jih kaže fotografija. V dolini pred breznom smo videli opasače in škatle od cigaret.

                  Ko smo se vračali do avta, se nam je zdel sumljiv spaček, ki je hitro odpeljal, ko smo prišli zraven. Tako se mu je mudilo, da je videl samo dva od nas, ker je tretji ostal zadaj. Voznik v tem avtu me je moral prijaviti. Peljali smo se 4 km naprej do Macesnove gorice. S ceste je do jame vodila samo ena steza, ta pa se je nehala prav na najvišjem robu jame, torej na severni strani. Tista stena je bila taka kot danes, s špranjo na dnu. Ni pa bilo zdajšnjega podsutja, ko je videti, kot da se je ob potresu zapeljal v jamo cel gozdiček. Na spodnji strani smo pod steno zagledali lobanjo in jo tudi fotografirali. Položili smo jo nekam na rob in zakrili s kamenjem. Podobno kot prej smo prižgali sveče in pustili rože. Ko smo leta 1990 pred slovesnostjo v Rogu spet prišli tja, lobanje ni bilo več. Beta je še s flomastrom narisala na skalo na robu jame tri križe v spomin na brata in dva bratranca, potem pa smo se odpeljali naprej čez ves Rog. Prišli smo v Črmošnjice in Stare Žage in se po drugi poti vrnili domov.

                  Drugo Jutro se je pripeljal pred našo hišo golf bele barve. Izstopil je civilist v dežnem plašču. Ko je vstopil v hišo, je potegnil iz žepa modro legitimacijo in se predstavil: »Državna varnost.« Potem pa naravnost vame: »Si aretiran. Kje si pa včeraj hodil?« Na videz sem ga poznal, on pa mene, ker ima ženo iz Velikih Lašč. Bil je Stane Pečnik. Vedel sem, da je udbovec in glavni pri varovanju, kadar se je Tito odpravi! na lov v Rog. Odgovoril sem mu, da smo šli na izlet v Kočevski rog. Zahteval je, da grem z njim v Kočevje. Ni mi kazalo drugega, kot da sem ubogal. Nič takega nisem naredil, nič prepovedanega, ampak takrat so bili še vedno taki časi, da nas je bilo strah. V Kočevju so mi natančno preiskali avto, nato pa začeli z zasliševanjem. Najprej, kdo je še bil in sem povedal za to punco. Imel me je isti udbovec. Sklenil sem, da. ne bom priznal ničesar. Da smo šli pač na izlet, na koncu na Bazo 20. »Zakaj ste pa delali postaje?« Saj veste, kako je z ženskami.« Nazadnje je poklical miličnika: »Daj, prinesi!« Prinesel je vseh devet sveč in rože: »No, vidiš, kako lažeš. Vidiš, koliko je pogorelo od sveče. Prec smo bili za teboj.« Vztrajal sem pri svojem, čeprav mi ni verjel. »Pa križe ste delali,« mi je očital. Grozil mi je, da me lahko odpeljejo v Ljubljano in naredijo z menoj, kar hočejo, in to po zakonu »o spodkopavanju družbene ureditve«. Na koncu mi povedali, da imajo Tomšičevo na postaji v Velikih Laščah in da je vse priznala. Ob dveh ponoči sem podpisal, da ne bom nikomur nič govoril o tem, kaj in kje so prepovedani kraji v Rogu.

                  Izpustili so me. Bil sem na koncu moči in sem s težavo pripeljal domov. Še tri tedne se mi je mešalo in nisem vedel, kje se me drži glava. Nobenemu nisem upal povedati, kaj se mi je zgodilo. Vsaj dvakrat na leto so me miličniki prišli nadzirat. Hoteli so, da bi postal njihov zaupnik.

      FRANC AHČIN

       

       

      2002-05-26, DRUŽINA  št.21 -26.maja 2002

      Petsto metrov naprej in dvesto v levo

                  Doma sem iz Loškega Potoka. Ko sem leta 1950 odslužil vojsko, dobiti delo pa ni bilo lahko, sem se zaposlil v Glažuti, gozdno gospodarstvo Grčarice. Postavljali smo gozdne žičnice v najbolj skritih in nedostopnih krajih. Leta 1957 so odprli dotlej zaprte predele v Kočevskem rogu in takrat smo šli tudi tja. Kar s kolesom sem se odpeljal od doma, se znašel na cesti skozi Rog in prišel do barake v gozdu kilometer ali dva pred Rajhenavom. Gozd je bil bogat in debla tako debela, da so nekatera morali odžagati na dva metra v dolžino. Obležala pa so v takih grapah, da jih ni bilo mogoče izvleči ne s konji ne drugače, edino z žičnico. Podirali so Štajerci. Čudno smo se gledali in bali drug drugega. Mi, ki smo napeljevali žičnico, smo bili iz Potoka. Držali smo skupaj in enkrat nam je ušlo pred gozdarjem iz gozdne uprave: »Tu nekje pa so tiste jame, kjer so domobrance not metali.«  Pa ni hotel nič. Čez nekaj dni je začel kar sam: »Ja, bliz so tle, bliz. Od tegale križišča v Rajhenav petsto metrov po glavni cesti naprej in dvesto metrov v hosti na levi strani.«

      Pa smo se, ko smo bili prosti, odpravili na oglede in jamo našli. Okrog so bili zasajeni borovčki. Nismo veliko brskali po njej, videlo pa se je, da so odprtino razstrelili in jamo zasuli, pa se je že precej posedla. Tako globoka je bila približno, kot je sedaj. Tudi na spodnji strani je bilo skalovje z ozkim robom, da sploh nismo silili zraven. V Rogu sem ostal še nekaj časa. Postavili smo še nekaj žičnic, a k jami nismo šli več.

      Pozneje sem se zaposlil v Ljubljani. Pa sem se pogovarjal s fantom iz Hinj. Rekel je: »Bil sem tam doma in gledal, kako je grmelo v Rogu in se kadilo.« Odvrnil sem mu, da sem bil pri tisti jami. Če bo peljal, mu lahko pokažem. Za prvo brezno nisem vedel, samo za Macesnovo gorico. Tako sva se za vse svete leta 1982, bilo je v nedeljo prej ali kasneje, odpeljala na oglede. Vozil je on, jaz pa kazal pot. Ni bilo težko najti, saj sem si zapomnil za vedno: petsto metrov naprej in dvesto v levo. Steza je bila toliko uhojena, da sva zlahka prišla do zgornjega roba jame. Tam je bilo tako kot pred leti, drugo pa precej spremenjeno. Poti, po kateri se pride sedaj do spodnjega roba in v vrtačo, še ni bilo, sama luknja pa je bila širša kot prej. Ustavila sva se in se glasno pogovarjala, potem pa sva šla dol po zahodni strani, da bi prišla na nižji rob brezna. Tam nenadoma zagledava šotor, ob njem pa dva miličnika, enega z brzostrelko, drugega z revolverjem, Morala sva pokazati dokumente. Vprašala sta naju, kaj iščeva. V roki sem držal svečo in mu odgovoril: »prišel sem prižgat svečke na grob moje sestre.« »Ali je tu pokopana?« »Ubita je bila, nekje že mora biti.« Fani je bila odpeljana s Teharij, videl sem jo odhajati brez vsega, v skupini dvanajstih deklet po tistem begu na dan sv. Alojzija. Povedati sva morala, kaj sva po poklicu in kje sva zaposlena. Nato je klical po radijski zvezi: »Dva državljana smo dobili. Kaj z njima?« Dobil je navodilo, naj naju eden od njiju pelje na glav-. no križišče, kjer moramo počakati komandirja. Pobrala sta nama vse dokumente, tudi vozniško dovoljenje. Kaže, da sta bila poslana iz Ljubljane. Miličnik, ki je šel z nama, se je opravičeval: »Kaj hočete, danes je taka situacija, da grmovje tam stoji, če pa bo drugače, bo pa kaj drugega.«

                  Po eni uri čakanja se je komandir res pripeljal. Mene je vzel v svoj avto, Hinjčan pa je s svojim vozil za nama. Na postaji v Kočevju so najprej klicali z doma uradnico. Ko je prišla, so napravili zapisnik. Najbolj ga je mučilo, kdo nama je povedal, kje je jama. Kar naprej je vrtal. Nisem mu povedal, da mi je kraj dobro znan in sem tam okrog montiral žičnice, ampak da sem za to izvedel slučajno. Da so nam neki gozdarji povedati, kje je jama. Protestiral sem: »Nimate pravice, da ste me pripeljali. Nikjer ne piše, da je prepovedano.« Ko je bilo vse napisano, so naju spustili. Strah je vseeno ostal in sem šel zopet do jame šele dva tedna pred spominsko slovesnostjo.

                  JOŽE KNAVS

       

       

      2002-07-07, DRUŽINA 21 - 7. julija 2002

      Grobovi

      Sem dolgoletni naročnik vašega tednika. Opazil sem, da skoraj vsak teden izide članek o zamolčanih, po vojni pobitih in umorjenih ljudeh.

      Tudi v našem kraju, to je v krajevni skupnosti Cirkulane, občina Gorišnica, je tak kraj, in sicer na desnem bregu reke Drave od Gradu Borl proti vzhodu. Tam so med drugo svetovno vojno Nemci skopali protitankovski jarek. Pobiti in umorjeni so bili v drugi polovici meseca maja alt v začetku leta 1945.

      Kolikor se nekateri spomnijo, so bile te žrtve hrvaške narodnosti, zajeli pa so jih na Koroškem. Med žrtvami so bile tudi ženske in otroci. Trupel niso niti pošteno zasuli, tako da so noge in roke gledale iz zemlje.

      V občini Zavrč, dober kilometer naprej in tristo metrov pred istoimenskim naseljem, pa so jih pobili v starem opuščenem kamnolomu Hrastovec. Jok in krike žrtev so v zgodnjih jutranjih urah slišali vaščani na levem bregu Drave.

      Zločinci so večinoma že mrtvi, pa vseeno menim, da bi bilo primerno, da bi se navedenim žrtvam oddolžili ter jim na kraju pobojev postavili vsaj dostojno znamenje v spomin in opomin naslednjemu rodu.

      Na koncu se še sprašujem kdo je dolžan postaviti takšno znamenje.

      N. N., Gorišnica

       

       

      2002-07-07, DRUŽINA 27 - 7. julija 2002

      Ali res sprava?

      Po spravni maši, ki je bila na grobišču Pod Krenom na Kočevskem, smo upravičeno pričakovali spremembe v odnosu oblasti do grobišč in njihovih obiskovalcev. Bile so obetajoče besede predsednika Kučana in drugih govorcev, spremenilo pa se ni nič. Ni bila zgrajena kapela, kot je bilo obljubljeno, le nekateri zasebniki iz Kočevja so poskrbeli za postavitev Jarmovega križevega pota Slovencev. Obiskovalci grobišč še vedno ne vedo, kod vodi cesta do Krena in Macesnove gorice. Pred leti je Direkcija za ceste postavila nove kažipote na dvoje križišč v Kočevju, na katerih pa še vedno piše Rog - Baza 20 (kot je na prejšnjih). Urgenca na ustrezno državno institucijo in občino Kočevje ni bila uspešna, saj ni nihče niti odgovoril na vprašanje, zakaj na kažipotih ni tudi Krena in Macesnove gorice. Ta molk dokazuje, da odgovorni menijo, naj grobišča še naprej ostanejo skrita, kdor jth želi obiskovati, naj se znajde, kakor ve in zna. Grobišča so vrisana v izletniško karto Kočevske, ni jih pa v kartah Atlasa Slovenije, ker je bil izdan še pred osamosvojitvijo Slovenije.

      Kažipot Rog - Baza 20 v bistvu ne usmerja nikamor. V Atlasu Slovenije je ime Rog na karti št.100 - Tolmin in na karti št. 188 A2, kjer pa je napisano V. Rog, to je glavni vrh Kočevskega Roga. Geografsko obstaja samo Kočevski Rog, v katerem pa Baza 20 leži kar nekaj kilometrov od glavne prometnice Roške ceste, na katero kažipoti v Kočevju usmerjajo. Odkar je cesta iz Podturna do Baze 20 asfaltirana, so le še redki, ki gredo tja po prašni, ne asfaltirani Roški cesti. Grobišča na Kočevskem Rogu in Kočevski Mali gori so na novejših kartah označena kulturni spomeniki in so za taka tudi razglašena, vendar, kot kaže, niso vredna, da bi se obravnavala enako kot drugi spomeniki.

      Kažipote postavljajo z denarjem vseh davkoplačevalcev, zato imajo vsi pravico do obveščanja. Vprašujemo Direkcijo za ceste Republike Slovenije, zakaj ta dvojnost pri njenem delovanju. Če je to posledica neznanja in ne sprenevedanja, potem je treba kažipote spremeniti. Bojimo pa se, da gre za hoteno delovanje in ne bo nobenega odziva. Morda se bo pa treba obrniti na varuha človekovih pravic Republike Slovenije, da bi vsaj izvedeli, zakaj smo v Sloveniji dvojni ljudje in državljani.

                  ANTON PRELESNIK, Kočevje

       

       

      2002-07-21, Kristjani v javnosti DRUŽINA 29-2l.julija 2002

      Revolucionarna različica suženjska dela

      Izrekanje in izvrševanje kazni nesvobodnega dela na Slovenskem med letoma 1945-1951

       

      Represivnost medvojnega in povojnega revolucionarnega režima se najbolj očitno kaže skozi grozljive podobe pobojev. Toda ti so bili le vrh ledene gore sistema, ki se je tudi na drugih ravneh (kazenske sankcije, razlastitve, preseljevanja...), zvesto zgledoval po sovjetskih in v marsičem tudi nacističnih prijemih.

      Tkanje kolikor toliko celovite podobe dogajanja na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno in po njej je početje, ki mu še zdaleč ni videti konca. Ob prigovarjanju ne tako maloštevilnih in tudi ne tako nevplivnih; da je ostrenje zgodovinskega spomina o tem času pravzaprav nepotrebno in popolnoma odvečno tratenje narodove energije, se zdi ta projekt še toliko zahtevnejši, a zato prav nič manj pomemben. Prej narobe.

      Če bi omenjali ljudi, ki se v zadnjih letih še kako dobro zavedajo nujnosti demokratičnega odpiranja nekoč totalitarno zaprtih tem, ne moremo mimo celjskega zgodovinarja dr.Milka Mikola. V zadnjem desetletju je namreč z dosledno znanstveno natančnostjo posegel na področja, ki so nedvomno veljala za sivo liso zgodovinopisja: Izvajanje zaplemb, agrarne reforme in nacionalizacije v celjskem okrožju 1945-1948, Sodni procesi na Celjskem 1944-1951, Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943-1952. Veliko začetnico smo uporabljali, ker so to naslovi treh obsežnih študij, ki jih je poleg drugih manjših izdaj - objavil v letih 1991-1999. Letos jim je dodal še eno, s katero posega na področje izrekanja in izvrševanja kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju 1945-1951. Takšen je podnaslov med publikacijami Zgodovinskega arhiva Celje objavljene študije, ki sicer nosi pomenljiv naslov: Delo kot kazen.

       

      Od pričevanj do študije

                  Različne oblike nesvobodnega dela, ki so bile ena najhujših oblik komunistične represije v povojni Jugoslaviji in torej tudi v Sloveniji, so bile do Mikolove študije zelo slabo obdelane. Na pričevanjski ravni je to vrzel nekoliko zapolnjevala v samozaložbi izdana knjiga publicista Iveta A.Staniča V čigavem imenu? (1996). Prav pričevanja pa so bila - seveda poleg »srečnega naključja«, kot zapiše dr. Mikola, da je Arhiv Republike Slovenije prevzel gradivo republiških upravnih organov in zavodov za izvajanje kazenskih sankcij in mu omogočil dostop do tega gradiva - neposredna spodbuda za nastanek študije o kaznovalnem delu na Slovenskem. Dr.Mikola se je namreč kot član vladne komisije za popravo krivic srečal z zgodbami številnih obsojencev preko katerih je dobil jasen pogled "iz prve roke« na nasilnost in hudo represivnost kaznovalne politike prvih povojnih let, ki je delo uradno uporabljala kot način prevzgoje, dejansko pa kot način zastraševanja drugače mislečih ljudi in zagotavljanja zastonjske (beri: suženjske) delovne sile za obsežne gradbene projekte prve petletke. Litostroj, Kidričevo, hidroelektrarni Medvode, Moste, železniške proge, telekomunikacije... v vse to in še v marsikaj drugega je vtisnjeno trpljenje (in dobesedno tudi življenja) povojnih političnih obsojencev, med katerimi so imeli, če gledamo iz cerkvenega zornega kota, "udarniško« vlogo predvsem pri opravljanju družbeno koristnega dela tudi številni duhovniki.

      Mikolova študija se sicer zavestno odmika od osebnostne, pričevanjske ravni tega žalostnega poglavja iz preteklosti in se usmerja na znanstveno raven preglednega prikaza oblik nesvobodnega dela, zakonodaje, ki je takšne kazni omogočala (pravzaprav narekovala), in ustanov, kjer so se te sankcije izvajale.

       

      Kaznovalni absurdi

      Kako so torej oblastniki zlorabljali delo kot kazen? V štirih oblikah, in sicer kot prisilno delo brez odvzema prostosti, prisilno delo z odvzemom prostosti, poboljševalno delo in družbeno koristno delo. Za razumevanje tedanjega pravosodja je zanimivo vedeti, da teh kazni niso izrekala samo sodišča, temveč (poboljševalno in družbeno koristno delo) tudi upravni organi. Tako so bila na široko odprta vrata delovnega "prevzgajanja« političnih, razrednih in ideoloških sovražnikov, ki so pogosto privedla do takih absurdov, da so na katero od oblik nesvobodnega dela pošiljali celo noseče ženske ali ženske po porodu, starostno onemogle, neozdravljivo bolne, invalide, upokojence, mladoletne, celo duševno bolne in umsko omejene ...

      Sploh je bilo za povojna leta značilno strašljivo visok delež političnih obsojencev v strukturi »varovancev« kazensko poboljševalnih ustanov na slovenskem ozemlju. Statistika iz leta 1948 kaže, da jih je bilo kar 40 odstotkov od nekaj več kot deset tisoč obsojencev.

      Še en pomenljiv statistični podatek iz Mikolove študije. Čeprav bi si mislili, da bo v režimu, ki se je utemeljeval v oblasti delovnega ljudstva, le redko kateri delavec deležen kazensko delovne obdelave, je dejanska slika drugačna. Leta 1948 je bilo med obsojenci, ki so v kazensko poboljševalnih zavodih prestajali kazen odvzema prostosti s prisilnim delom 534 intelektualcev, 2.054 strokovnjakov, 3.986 kmetov in kar 4.053 delavcev. Če si se hotel koga znebiti, si ga moral le obtožiti delomrzništva in kmalu je bilo za njegov "delovni čas« prisilno poskrbljeno...

      Čeprav so mednarodne konvencije prepovedovale vsako prisilno delo, je revolucionarna oblast vzpostavila lastne "pravne podlage« za takšne kaznovalne oblike, s čimer se je bistveno odmaknila od kazenske zakonodaje predvojne Jugoslavije, ki je vsem kritikam navkljub imela kazenski zakonik na evropski ravni. Ta zvesto po sovjetskem vzoru zasledovana partijska smer se je jasno izrisovala že med vojno, ko so partizanska vojaška sodišča obsojala tudi na prisilno delo in so bila ustanovljena prva delovna kazenska taborišča, kot je bilo denimo črnomaljsko.

      Po vojni je število kazenskih taborišč, delovnih skupin, kazensko poboljševalnih domov, zaporov in kar je še ustanov, kjer so izvajali delo kot kazen, seveda še naraslo, da je zadostilo vsem »potrebam« nove oblasti. Žalostno prvenstvo pri tem ima Kočevje, ki je omenjeno v domala vsaki kategoriji kazenskih ustanov in sankcij, saj so tja pošiljali ljudi na različne oblike nesvobodnega dela. Po letu 1949 so jim pridružili še ukrep izgona iz kraja bivanja, ki je predvsem iz obmejnih področij na kočevska državna posestva pripeljal nove delavce (tega poglavja se dr. Mikola dotakne v sklepu svoje študije). Seveda pa so tu še številni drugi kraji, ki nosijo ta zgodovinski madež: Strnišče pri Ptuju, Teharje, Brestrnica pri Mariboru, Brestanica…

      Odprta vprašanja

      Čeprav Mikolova knjiga argumentirano odgovarja na veliko vprašanj (od tega, kakšne so bile razmere v kazensko poboljševalnih domovih, zaporih in kazenskih taboriščih, do statističnih pregledov obsojencev po posameznih oblikah nesvobodnega dela in tudi stopnje umrljivosti med njimi) pa - in tega se dobro zaveda tudi avtor na marsikateri točki ne more ponuditi jasnega odgovora.

      Vzemimo samo vprašanje, ali je mogoče kolikor toliko natančno določiti časovno točko v slovenski povojni zgodovini, ki bi razmejila obdobji, ko so na naših tleh še prisilno delali politični zaporniki in ko takšne oblike suženjskega dela ni bilo več. Izhajajoč iz zakonodajnih temeljev res lahko postavimo trditev, da po letu 1951, torej po sprejemu in uveljavitvi popolnega kazenskega zakonika, ki ni več predvideval nobene oblike kazni nesvobodnega dela, ni bilo več obsojencev na prisilno, poboljševalno in družbeno koristno delo. Po drugi strani pa je res, da so vsi tisti, ki so bili pred uveljavitvijo tega zakona obsojeni na takšne kazni, te morali odslužiti do konca. To seveda pomeni, da se je uporaba delovne sile političnih obsojencev nadaljevala. Za leto 1952 denimo Mikola navaja podatek, po katerem so slovenski oblastniki načrtovali naslednje »kvote« po posameznih gradbiščih: Moste 100 obsojencev, Medvode 200 obsojencev, telekomunikacija 200 obsojencev.

      Delovna taborišča torej niso kar takoj izginila iz režimskega repertoarja ohranjanja in utrjevanja pridobitev revolucije. Še več, nekatera pričevanja govorijo, da se je njihov "rok trajanja« raztegnil krepko v šestdeseta leta (ali tudi dlje?), kar velja denimo za zaprto območje Kočevske.

       

      Arhivsko barbarstvo

      Toda ali je ta pričevanja danes že mogoče potrditi z arhivskimi dokumenti? Dr.Mikola na takšne listine ni naletel, vprašanje pa je, če bo sploh kateri od slovenskih zgodovinarjev v prihodnosti, saj veliko znamenj kaže, da so ljudje tipa Ivan Maček Matija uspeli dobro počistiti dokumentacijske sledi svojega zločinskega razumevanja in uresničevanja komunističnega raja na slovenskih tleh. Pri čemer se ne čisto potiho zastavlja vprašanje, ali se ni to kakor koli dogajalo tudi ob tihem soglasju (zatiskanju oči in ušes) ljudi, ki so po prvih demokratičnih volitvah prevzeli katerega od t.i. državotvornih resojev, kot je notranje ministrstvo.

      No, to pa je že domneva iz neke druge zgodbe, ki pa prav tako kaže na pomembno lastnost slovenskega pototalitarnega časa, ki se ga drži opazen pečat barbarstva, kajti, samo barbari uničujejo arhive, samo barbari ne skrbijo za ohranjanje dokumentov o poslovanju države, kot je že pred časom na straneh Družine povedal dr. Jože Pučnik, nekdanji predsednik parlamentarne komisije za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Je stopnja tega barbarstva vendarle nižja, kot se bojimo? Prizadevanja zgodovinarjev, kot je dr.Milko Mikola, bodo morda nekoč le ponudila odgovor tudi na to vprašanje.

                  BOGOMIR ŠTFFANIČ ml.

       

       

      2002-07-21, Kristjani v javnosti DRUŽINA 29-2l.julija 2002

      Napišite resnico!

                  Pismo predsedniku državnega zbora Skoraj ni dneva, da se v državnih organih ne razpravlja o prikritih grobiščih ter napisih na spomenike pobitih domobrancev. Tudi mediji so polni teh ugibanj. Razprave tečejo že par let. torej vsi, ki razpravljajo o tej temi, kradejo denar slovenskih davkoplačevalcev, Bogu pa čas!

      Zadeva je čisto enostavna: Naj se napiše resnica!

      Obrazložitev.

      Slovenci smo razdeljeni - razdvojeni od leta 1941, ko je Komunistična partija s silo prevzela vodstvo upora proti okupatorju in začela revolucija v svoje sebične namene.

      Padli borci NOB imajo vsi poimenske spomenike z rdečo zvezdo ter napise: "Žrtve nacizma«, »Žrtve nemškega-italijanskega okupatorja« in letnico. Take označbe na spomenikih so nedvoumne, ker označujejo pripadnost umrlih, kdo jih je pobil in letnico.

      Svojci pobitih v letih 1941-1945 pa zahtevamo, da se na spomenike napiše: "Žrtve komunistične revolucije, pobiti 1941-1945« z označbo križu, saj so te žrtve bili verni domoljubi, ki so se borili proti komunizmu in za tako družbeno ureditev, kot jo imamo mi sedaj! V Evropi skoraj ni spomenika umrlim brez križa, saj smo Evropejci s krščansko tradicijo.

      Tekst, ki ga predlaga Peršinova komisij, se glasi: "Žrtve vojne in povojnih usmrtitev«. Tak napis ne pove nič, je abstrakten in zamolčuje resnico.

      Če se bo napisala zgodovinska resnica, smo tik pred spravo med Slovenci in so s tem "dolgovi" poravnani.

      Spoštovani gospod Pahor! To pismo Vam pišem kot predsedniku stranke, ki je naslednica Komunistične partije in kot predsedniku najvišjega zakonodajnega telesa RS, ki bo s svojim sklepom določil, kakšen napis bo na spomenikih pobitih nasprotnikov revolucije in komunizma.

      Menim, da se boste zavzeli za zgodovinsko resnico in se tako poklonili nekaj deset tisoč žrtvam revolucije v Sloveniji.

                  ALOJZ SENEKOVIČ, Maribor

       

       

      2002-07-21, Kristjani v javnosti DRUŽINA 29-2l.julija 2002

      Nepomembno?

      Milan Škrobar v 24. številki Družine piše, da se Cerkev in časopis Družina ukvarjata z "nepomembnimi... stvarmi". Katere so te nepomembne stvari? Jezus je bil večinoma krotak in miren, je pa kdaj tudi nastopil v sveti jezi in večkrat vznemirjal tedanji družbeni "status quo". Po mojem je bilo to politično delovanje. Nazadnje so ga zasramovali, mučili in umorili.

      To je bila tudi usoda domobrancev. Moj najstarejši brat je bil krotak in miren fant. Spomladi leta 1942 je bil pritisk za partizanstvo čedalje hujši. Pa tam so bili že številni bodoči "heroji", ki so pobijali ne samo dr.Ehrlicha in druge v Ljubljani, ampak tudi preproste kmete, ženske in otroke po deželi. Nepričakovano so brata in mnoge druge Italijani odvlekli v internacijo, kjer so jih zasramovali in stradali pod lažnim očitkom, da so »uporniki", Ob razpadu Italije ni bilo drugega izhoda kot postati domobranec. Ne vem, če kje obstaja resničen seznam ljudi, ki so jim domobranci vzeli življenje drugače kot v boju. Naj kdo primerja njihovo število s tistim, ki so jih že dva alt tri leta prej pobili partizani. Mislim, da bi bile številke prav zgovorne. Moji preprosti možgani so že takrat premišljevali, da so bili partizani kruti kot stekli psi in na žalost se nekateri pridni čuvaji lahko nalezejo stekline in podivjalo. Vem, da moj brat ni bil med njimi. Ko pa je ostal na Teharjah, ga je videla neka domačinka, ki je bila pozneje izpuščena. Pokojni sestri je povedala, da je bil naš brat ves pretepen, da je komaj mogel govoriti, a ji je rekel: "Recite naši mami, da me niso nič tepli." Ne vemo, kje počivajo njegove kosti.

                  Bila sem zraven, ko so partizani zasramovali in pozneje pobili nekatere vaške stražarje septembra 1943. Bilo je, kot da sem med množico, ki je šla ob Jezusu na njegovi zadnji poti. Partizani, še bolj partizanke, niso govorili, ampak kričali, niso se smejali, ampak se odurno krohotali, niso prepevali, ampak so tulili kot zveri. Kako je bilo na Teharjah, si lahko samo predstavljam. Hvaležna sem Družini in vsakemu, ki se spominja domobrancev nepristransko in s človeškim spoštovanjem.

      Gospod Škrobar po eni strani piše, naj se Cerkev in Družina držita izrecno svojemu duhovnega poslanstva, po drugi strani pa očita, da je »vse... omejeno na župnijska dvorišča in dejavnosti«. Ta očitek sicer nt resničen, saj ravno v tem je poslanstvo Cerkve in časopisa Družina, da se udejstvuje v vseh dogajanjih in sestavnih delih sedanjega in bodočega življenja. Enkrat Družina osvetljuje en del, drugič kaj drugega. Končno vse izzveni v geslo, da človeštvo želi in zasluži pravičnost in mir, in v vsaki številki najdemo ne enega, ampak več primerov, kjer se oznanjajo besede sv. Pavla, »...največja pa je ljubezen«.

      Uredništvo Družine in vsi bralci, le tako naprej.

       

      MARIJA HUTCHISON, Kanada

       

    KDO JE DIKTATOR V SLOVENSKI DEŽELICI ?

        2007-10-14, odmevi, predlogi DRUŽINA

        »Še premalo smo jih!«

        Pred predzadnjimi volitvami sem bil v zdravilišču, ki je rezervirano predvsem za bivše borce. Zvečer smo na temnem hodniku gledali na TV večerni dnevnik. Kot prispevek k predvolilni kampanji so se na zaslonu pojavili Peterle, Janša in Bernik. Nastal je gromek krohot. Padali so stavki, vsak iz drugih ust. »Od kod pa so prišli ti domobranci?« - »Saj smo jih vendar pobili!« - »Premalo smo jih!« - »Jih bomo še!« - Zadnja dva odgovora sta prišla iz ženskih ust. Tedaj je bruhnilo iz mene: »Gospa, jaz nisem bil domobranec. Vendar če je tako, potem pa vzemite puško in nož in začnite spet pobijati in klati!«

        Od kod tako sovraštvo do domobrancev? Ali so pozabili, kako so nastale vaške straže? Od jeseni 1941 do 1942 je padlo pod streli in noži VOS-ovcev in drugih ubijalcev 1000 do 1200 nedolžnih ~udi. To je bilo načrtno izzivanje in pehanje okupatorju v naročje! Vse je popisano v »Črnih bukvah«. Kdo more trditi, da so poročila iz te knjige izmišljotina? Vse je dokumentirano s fotografijami in osebnimi pričevanji. Zgolj v samoobrambo so bili prisiljeni fantje in možje prijeti za puške, žal tudi od okupatorja, toda druge izbire ni bilo.

        Zakaj toliko pobojev? To je bil načrt komunistične partije, da bi verne ljudi prisilili v kolaboracijo. Gospa dr. Spomenka Hribar je zapisala v 57 številki Nove revije, kako je Kardelj vzkliknil: »Sedaj pa jih imamo!« Torej se je njihov načrt posrečil. Sedaj bomo imeli razlog, da jih bomo pobijali ne le kot verne ljudi, ampak kot sodelavce okupatorja. Mi pa bomo čisti! Toda cilj je bil uničiti vero v slovenskem na rodu!

        Zakaj je komunistična partija odrinila vse politične skupine in samo ona prevzela vodstvo? Da bi sama prevzela oblast! Zlorabila je najtemnejše čase zgodovine slovenskega naroda za izvedbo komunistične revolucije. Ko je kandidat za predsednika republike dr. Turk dejal, da so zlorabili partizane za uresničenje revolucionarnih ciljev, se je spet predsednik Zveze borcev oglasil in protestiral. Resnica bode v oči! Odrinili so vse druge skupine, zato takega vodstva tudi katoliška Cerkev ni mogla sprejeti. Prikrajšali so jo za sodelovanje v boju proti okupatorju in za veselje ob zmagi nad okupatorjem. Kaj si še želijo? Naj se postavimo prednje in rečemo: »Tukaj smo! Pobijte naš!?« Ali pa bi si rajši segli~v roke in odpustili drug drugemu?Pa bi naša svobodna domovina še bolj uspevala! In Bog bi nas blagoslavljal, Marija z Brezij pa bi nas še bo j materinsko objela in vodila k pravemu duhovnemu in gmotnemu napredku!

         

        STANE OKORN, Trstenik