Kranj, razstava:
Med kljukastim križem in rdečo zvezdo

 

Boleče srečanje z lastno zgodovino (DRUŽINA, marec 2003.)
Razbijanje zgodovinopisnih predsodkov ali "novo narodno izdajstvo, soočenje podobnega ali primerjanje neprimerljivega, razkrivanje in s tem zdravljenje narodovih ran ali vnašanje novih razdorov - to so le nekateri nasprotujoči si pogledi na razstavo Med kljukastim križem in rdečo zvezdo.
Razstava Med kljukastim križem in rdečo zvezdo bo v avli Mestne občine Kranj odprta do 24. marca. Seveda pa si jo je mogoče vedno ogledati tudi v spletni postavitvi na naslovu gostje.kivi.si/total/.
Dve vzporedni, pa tudi prepletajoči se zgodbi o totalitarnih diktaturah (komunistični in nacionalsocialistični) na Slovenskem in avstrijskem Koroškem v kritični postavitvi slovenskih in avstrijskih zgodovinarjev od vsega začetka (korenine projekta segajo v leto 2001) burita duhove in prinašata na površje polemične tone. Čeprav smo zlasti v slovenski družbi že vajeni tako imenovanih delitev vprašanju naše polpretekle zgodovine, je projekt, ki v naslovu nosi provokativno hkratnost simbolov dveh tragičnih ideoloških poglavij svetovne, evropske in naše preteklosti, kljukasti križ in rdečo zvezdo že ob napovedi, zlasti pa po prvi postavitvi v slovenjegraškem Koroškem pokrajinskem muzeju poskrbel za odzivnost, ki presega običajno razpravno raven o žgočih zgodovinopisnih vprašanjih, povezanih dogajanjem v 20. stoletju v Sloveniji in njenem sosedstvu.

Nadaljevanje polemičnosti
Zgodba čezmejno zastavljenega projekta (njegova institucionalna nosilca sta slovenjegraški muzej in celovška Mohorjeva družba, voditelja pa za slovenski del zgodovinar Jože Dežman in za avstrijskega zgodovinar Alfred Elste) od 19. februarja s postavitvijo v avli mestne občine Kranj odpira naslednje poglavje, ki v marsičem nadaljuje dosedanjo polemičnost. To je bilo dovolj razvidno že pri okrogli mizi, ki so jo avtorji priredili tik pred uradnim odprtjem razstave. Kako so torej "prizadeti" videli razstavo? Kritike so glasne in gredo v na videz različne smeri, ki pa jih vendarle lahko strnemo v isti tok nekakšnega obrambnega mehanizma v ohranjanju takega pogleda na preteklost, kot smo ga bili "vajeni".
Razpon misli v tem pa je, kot rečeno, širok, in sega od bolj ali manj pikolovskega naštevanja (dejanskih in umišljenih) faktografskih in še kakšnih napak v razstavnem in kataloškem gradivu do očitka, da je popolnoma neprimerno kakor koli primerjati, kaj šele enačiti (slednje, kot večino znova poudarjajo avtorji, sploh ni namen razstave) obe ideologiji, saj naj bi nacionalsocializem že v jedru imel vse totalitarne nastavke, medtem ko naj bi bil komunizem v bistvu "emancipatoričen", le na poti v realnost se je sprevračal v oblike, kot je bil stalinizem.
Kritiki razstavi očitajo tudi "nedržavotvornost", saj naj bi s "kriminalizirarijem partizanstva", ki naj bi bilo že sicer eno glavnih orožij koroške inačice avstrijskega nacionalizma, bistveno slabšala položaj slovenske manjšine na Koroškem, pa tudi vnašala nove delitve med rojake za karavanško mejo. Največ kritičnih pripomb na razstavo leti predvsem iz partizanske veteranske organizacije. Ob okrogli mizi je bilo v ponazoritev tega "vrenja" zlasti na ravni krajevnih zborovanj borčevske organizacije slišali, kako so ponekod pozivali kar k nekakšnim novim pohodom 14. divizije in podobno.

Okostnjaki iz omar
Po (namenoma nismo zapisali na) drugi strani pa je slišati tudi številne pohvale, ki kljub takšnim ali drugačnim pripombam glede posameznih prvin v projektu vidijo velik strokoven korak naprej k boljšemu približku sicer nikoli do konca in objektivno ujemljive zgodovinske resnice. In ti kornki so, žal, povezani tudi s padanjem okostnjakov iz omar, izkopavanjem mrličev iz kleti in porivanjem smeti izpod preproge, kot se je nekdo slikovito izrazil.

Drugače pač ne gre
Takih okostnjakov, mrliče:v in smeti je na Koroškem, kar zadeva njeno zgodbo z nacizmom in mit o Avstriji kot njegovi prvi žrtvi, in na Slovenskem, kar zadeva naš tragični trk s komunizmom in poznejši sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, veliko in vanje zavestno dreza slovensko-avstrijska razstava. Pa ne zaradi kakšne morbidnega provociranja, temveč zato, da bi končno zmogli razkriti bolečine lastne preteklosti in tako poiskati možnosti za njihovo ozdravljenje.

Strah, sovraštvo, groza...
V okvir takšnega razkrivanja lahko umestimo tudi anketo, ki je sestavni del projekta Med kljukastim križem in rdečo zvezdo, povezana pa je z doživljanjem znaka projekta - prepletanjem obeh naslovnih simbolov. Kaj kažejo prvi izsledki po 350 oddanih anketnih lističih? Oh vprašanju, ali je simbol zanje žaljiv oziroma ni žaljiv, se udeleženci ankete razdelijo na polovico, kar je bilo po svoje pričakovanju, saj takšna statistika predstavlja tudi razmerja na drugih ravneh, denimo politični, na ravni privilegirani/deprivilegirani, prizadeti/neprizadeti. Večini (225) znak zbuja negativne občutke. Na vprašanje, ali znak predstavlja zanje okupacijo, osvoboditev ali oboje, jih je, če se omejimo le na en odgovor, zgolj šest izbralo odgovor osvoboditev. Na vprašanje o stopnji zanimanja za teme, ki jih predstavlja znak, je večina odgovorila, da jih zelo zanimajo, iz česar lahko sklepamo, da to zgodovino še danes mnogi živij(m)o. Kaj pa pojmi, na katere anketiranci pomislijo ob znaku? Vojna, Hitler, strah, smrt, partizani, sovraštvo, groza...

BOGOMIR ŠTEFANIČ ml.

Ob odprtju razstave v Kranju
Povojne odnose med Slovenijo in Koroško in deloma tudi s celotno Avstrijo Je med drugim obremenjevalo stalno medsebojno tehtanje grozodejstev. Takšno ravnanje ni samo moralno vprašljivo, ampak je kot strategija v tej razpravi tudi neuporabno. Iskreno in dosledno soočanje z lastno zgodovlno je najboljše sredstvo za dobesedno razorožitev nasprotne strani. Obtožbe nasprotne strani pa bodo povzročile prikrivanje lastne zgodovine in protinapade. Po drugi strani pa bodo pozitivne notranje moči imele dovolj prostora za iskreno in javno soočanje z lastno zgodovino le, če napadi od zunaj prenehajo. Posledica medsebojnih obtoževanj je največkrat dolgotrajno poslabšanje odnosov in postavitev ovir za razvoj kasnejših generacij.

Avstrijski veleposlanik v Sloveniji dr. Ferdinand Mayrhofer-Grunbuhel
Ob projektu poteka tudi anketiranje, ki kaže, koliko je različnih pogledov in kako osebno doživljanje zgodovine še vedno živi in bo odzvanjalo vsaj generacijo ali dve. Če po dobrih svetopisemskih izročilih poskušamo sklepati, je celo čas treh generacij tisti, v katerem neko zlo izzveni, če še z njim soočimo. Če bolečine nočeš zaznati, je tudi pozdraviti ne moreš. Je pa projekt kljub tej bolečini, ki jo tukaj srečujemo, zgrajen na trdni veri, da se je vse to dalo preživeti in da smo zato tukaj in na trdni veri, da so vsi tisti, ki so s pošteno človeško držo vse te stvari preživeli, tisti naši učitelji, ki nas bodo v zgodovini peljali naprej.

Vodja slovenskega dela projekta zgodovinar Jože Dežman