ZAR NIJE TOLIKO PUTA IZRECENO:
VRANA VRANI NE KOPLJE OCI !

        26.08.2006 16:55, VECERNJI LIST

         

        SLOVENIJA Reakcija nakon obustave procesa protiv Mitje Ribičiča

         

        Slovenija nije našla nijednog zločinca

         

        Autor Vlado Zagorac, Ljubljana

         

        Unatoč odluci Višeg suda u Ljubljani o obustavi procesuiranja bivšega visokog slovenskog političkog dužnosnika Mitje Ribičiča (87) kao okrivljenika za zločine nad civilnim stanovništvom počinjene u proljeće 1945. godine slovenska policija nastavlja istražne radnje, odnosno prikupljanje dokaza, otkrivanje lokacija i počinitelja masovnih ubojstava.

        Prva prijava
        Ribičič je tada bio drugi čovjek tajne policije OZNA u Sloveniji, a istragu je zahtijevalo slovensko Vrhovno državno tužiteljstvo zbog sumnje da je odlučujuće pridonio ubojstvu 217 osoba.

        To je sastavi dio provedbe projekta "Sprava" ("Pomirba"), izjavio je kriminalist Pavel Jamnik, koji je protiv Ribičiča sastavio kaznenu prijavu, prvu koja je u Sloveniji podignuta protiv neke poznate osobe. Predsjednik slovenske organizacije boraca Narodnooslobodilačkog rata Janez Stanovnik tvrdi da dokaze izravne krivnje za masovna ubojstva treba tražiti u Beogradu jer se zna tko je tada bio vrhovni komandant, sekretar Partije i šef države i tu je odluku donio državni vrh, a ne Ljubljana.

        Degradacija partizana
        Uvjeren je da je sadašnjaslovenska akcija pokrenuta da se domobranioslobode odgovornosti za izdajui da se partizani predstave kao zločinci. Tvrdi da priča o velikim arhivskim dokazimau Beogradu nije utemeljena jer su se ti događajidogađali u Sloveniji i ondje su postojalidokumenti. Nezadovoljstvo obustavom Ribičićeva procesuiranja izrazila je i glavna slovenska državna tužiteljica Barbara Brezigar, koja je ocijenila da je sud u tom postupku postavio neuobičajeno visoke standarde dokazivanja stupnja osnovanosti sumnje.

        Bivši slovenski glavni državni tužitelj Anton Drobnič drži da je za Sloveniju krajnje sramotno što ni nakon 15 godina postojanja i 60 godina od poslijeratnih ubojstava nije uspjela pronaći niti jednog zločinca.

         


      Z LETI SPOMIN POPUSTI

            VEČER, 30.10.2000

            Komemoracija ob spomeniku nad Lehnom

             

            Prvič so se zbrali svojci in člani Društva mobiliziranih

            Slovencev v nemško vojsko

             

            V soboto so se svojci in nekaj članov Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko prvič zbrali na organizirani komemorativni slovesnosti ob grobu, tragičnih žrtev, ki so 4. januarja 1944 izgubile življenje nad Lehnom nad Ribniškem Pohorju. Na spomeniku, ki so ga postavili svojci, piše »Umrli so sredi najhujše vojne od roke tistih, ki so jim zaupali«. Na spomeniku so imena osmih od enajstih mladih ljudi, ki so se hoteli umakniti pred nemška oblastjo in mobilizacijo, v nemško vojsko.

             

            Dobili so zvezo s terensko organizacijo in pripeljala jih je v Pohorski partizanski odred. V Pohorskem odredu so jih sumili, da so plavogardisti in agenti gestapa z nalogo, da izvedejo udar v pohorski partizanski enoti. Vse so aretirali in jih z mučenjem prisilili, da so priznali sum. Dva sta umrla že med zaslišanjem. Potem ko so dobili sporočilo, da se bližajo Nemci, se je enota umaknila. Dvema je uspelo pobegniti, druge zaslišance pa so postrelili, je tragične dogodke opisal Milan Klemenčič iz mariborskega odbora Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. Svojci pobitih so zato letos poleti ovadili poveljnika štaba Pohorskega odreda Mitjo Ribičiča zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo.

            (miš)

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Stanovnik: NOB ni bil državljanska vojna

            "Slovenija je bila na strani zaveznikov!"

            DaP/STA, Tor 26.04.2005, 19:39

             

            Ljubljana - "Zmaga v drugi svetovni vojni ni pomenila samo zloma nacifašizma, ampak tudi zmago moderne civilizacije. Danes pa zgodovinski spomin na te dogodke bledi in nove generacije čedalje manj vedo o dogajanju pred 60 leti," je na slavnostni skupščini Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije ocenil njen predsednik Janez Stanovnik. Poudaril je tudi, da je bila Slovenija na strani zaveznikov in se med drugim dotaknil povojnih pobojev.

            "Slovenija je bila na strani zaveznikov"

            Stanovnik je opozoril, da se danes "dogaja sindrom mešanja dogodkov"v času med letoma 1941 in 1945, ko so si stali nasproti zavezniške sile in nacifašizem, in dogajanja po vojni, ko sta si stala nasproti demokracija in boljševizem. Pojavlja se "enačenja totalitarizma ", ko se pojavnih oblik ne loči od vsebine. Vsebina boja proti nacifašizmu je bila po svoji vsebini bistveno drugačna od povojnega konflikta med demokracijami in boljševizmom, je pojasnil Stanovnik. Poudaril je, da je bila Slovenija na strani zaveznikov. Sicer pa za Slovence fašizem ni bil samo ideologija, ki je nastopala proti najbolj osnovnim načelom humanizma, ampak predvsem ideologija nacionalnega genocida.

            Narodnoosvobodilna borba ni bila zgolj oboroženi odpor, ampak si je za cilj postavila tudi izpolnitev tradicionalnih političnih zahtev slovenskega narodnega programa - združene Slovenije, uveljavitve demokracije, izgradnje lastne vojske, doseganja polne pravice do samoodločbe in odločanja o notranji ureditvi. To so bile tudi temeljne točke Osvobodilne fronte, ki so bile "hrbtenica slovenskega odpora", je dejal Stanovnik, ki je dodal, da so bile te programske točke večinoma tudi uresničene. Res pa je, da je bila pluralistična demokracija uveljavljena šele po 50 letih in da ni bila ustanovljena samostojna slovenska država. A slednje je bilo po drugi svetovni vojni cilj, ki ga je bilo politično nemogoče uresničiti, je dejal predsednik zveze borcev.

            "NOB ni bil državljanska vojna"

            Zavrnil je trditev, da pri NOB ni šlo predvsem za borbo z okupatorjem, ampak da je bila to pravzaprav državljanska vojna. Za komunistično partijo je bila bistvena borba z okupatorjem, čeprav ni skrivnost, da je imela "tudi svoj dolgoročni načrt in da je partija tekom vojne gradila svojo politično moč, ki jo je takoj po vojni prelila v revolucijo ". Stanovnik se je vprašal, ali bi zavezniki res podpirali NOB, če bi šlo pri tem za revolucijo.

            Obžalovanje povojnih pobojev

            V zvezi s povojnimi poboji je poudaril, da jih je zveza borcev večkrat obsodila in obžalovala. Pri tem je opozoril tudi na odgovornost vodstva nasprotne strani, ki je ljudi "zapeljalo, da so šli na Koroško, čeprav so jim zavezniki vnaprej povedali, da jim ne bodo dali statusa vojnih ujetnikov, ker so Hitlerjevi prostovoljci in ne Hitlerjevi vojaki". Vodstvo pa je odšlo v Argentino, Kanado in Ameriko. " Zaradi tega trdim, da je bil to zločin, zločin pa je bil tudi, da je jugoslovanska armada velik teh ljudi pobila brez dolžnega sodnega procesa," je dejal Stanovnik.

             

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Zamenjava totalitarizmov še ne pomeni svobode

            Peterle:Slovenija zaostaja v jasnem opredeljevanju do totalitarne preteklosti

            STA/G.P., Pet 06.05.2005, 14:14

             

            Ljubljana - Posebnost Slovenije je, da zaostaja v jasnem opredeljevanju odnosa do totalitarnega dela svoje preteklosti, je dejal slovenski poslanec v Evropskem parlamentu Alojz Peterle (EPP/NSi). Zaradi nerazčiščenega odnosa do tega dela slovenske preteklosti po njegovem prepričanju "prihaja do čustvenih situacij, dejstev na terenu, ki vznemirjajo javnost in sprožajo različne komentarje". Čim bolj bo ta odnos razčiščen, tem manj bo pojavov, kot so se zgodili na Trnovem ali drugod, je menil Peterle.

            Kot je spomnil, je prejšnji teden v Evropskem parlamentu že potekala živahna razprava, kaj se bo praznovalo 9. maja. Veliko je bilo razprav o totalitarizmih in o tem, kaj je svoboda. Znano je stališče baltskih držav, da zamenjava enega totalitarizma z drugim še ne pomeni svobode. To velja tudi za slovensko zgodbo, je povedal slovenski evropski poslanec.

            Evropski poslanci, ki se bodo teh vprašanj dotaknili tudi v sredo, ko bodo v okviru rednega plenarnega zasedanja v Strasbourgu opravili razpravo o prihodnosti Evrope 60. let po koncu druge svetovne vojne, si zelo prizadevajo, da bi bile kategorije jasne; kaj je zmaga nad okupatorji, kaj je zmaga nad nacifašizmom in kaj nadaljevanje totalitarizma po komunistični strani.

            Narava vseh totalitarizmov v bistvu enaka

            Peterle je bil po lastnih besedah pred leti prvi, ki je postavil fašizem, nacizem in komunizem na isto raven. Ob tem je vse bolj prepričan, da je narava vseh totalitarizmov v bistvu enaka. Je protičloveška in nedemokratična, je dejal. Če je zgodovinska stroka uspela jasno formulirati odnos do nacifašizma, bi bilo po njegovem mnenju prav, da pošteno, verodostojno in resnicoljubno formulira odnos tudi do komunističnega totalitarizma. Peterle je ob tem vesel, da prihaja do razčiščevanja in ga tudi pozdravlja, kakor pozdravlja tudi revizijo. Po njegovem mnenju je potrebno marsikaj pogledati na novo, marsikaj pa sploh še pogledati.

            TIGR načenja monopol komunistične partije

            Evropski poslanec se je dotaknil tudi aktualnega dogajanja v zvezi vlogo organizacije TIGR, ki do pred nekaj časa ni bila del javne zavesti kot neko posebno dejstvo. "Razumemo, zakaj ne - ker je na nek način načenjala monopol, ki si ga je partija vzela pri vodenju boja proti okupatorju," je dajal
            Peterle in nadaljeval, da so TIGR danes na nek način posvojili, pri čemer pa lahko pride do problema resnice. V tem smislu, tako Peterle, je bila proslava ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju, na Mali gori pri Ribnici, na kateri je govoril premier Janez Janša, pomembno in dobrodošlo dejstvo v skladu z resnico.

            Janša je takrat poudaril vlogo protifašističnih upornikov organizacije TIGR, ki so se prvi na slovenskem ozemlju spopadli z okupatorjem. V govoru je med drugim dejal, da so Slovenci ves čas v drugi svetovni vojni dokazovali svoj odpor. V teh prizadevanjih se je iz vojaškega vidika najvišje povzpela prav organizacija TIGR, katere pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi, je dejal Janša.

            Peterle se no udeležil praznovanja v Ajdovščini

            Glede vprašanja obletnice ustanovitve slovenske vlade v Ajdovščini je
            Peterle povedal, je bil sam povabljen na praznovanje, ter pojasnil, zakaj se ga ne bo udeležil. "To ni prva slovenska vlada, bila pa je prva komunistična oziroma revolucionarna vlada," je povedal. Sam se strinja s tistimi, ki menijo, da če je to res bila vlada, potem jo je treba videti tudi v kontekstu Roga, pobojev, kulakov, tudi na Primorskem nasilnega prerazporejanja imetja.

            Zanj je to bila ena od slovenskih vlad revolucionarne narave in z revolucionarnimi nameni v službi totalitarnega reda in brez demokratične osnove. "Vidim veliko razliko med vlado, ki je izšla iz demokratičnih volitev, ali med vladami, ki so nastale iz drugačne politične podlage".

            Peterle si želi, da bi Slovenija sledila ostalim srednje- in vzhodnoevropskim državam, ki so bile sposobne opredeliti jasen moralnopolitičen in resnicoljuben odnos do totalitarnega dela svoje preteklosti. Kot je spomnil, je že leta 1991 v Teharjah izjavil, da dela razliko med patriotizmom in revolucionarnimi nameni, kar pa je včasih težko razdeliti. Kot je še dejal, ni za to, da država prevzema vlogo zgodovinopisca, je pa za to, da omogoči demokratične razmere, ki jih sam sicer ni vedno čutil, zato da bi zgodovinarji sproščeno in brez težav sledili resnici.

            Na Brdu pri Kranju se bo sicer 22. maja sestala prva slovenska vlada, ki je sodelovala pri osamosvojitvi Slovenije, je še napovedal
            Peterle.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Parlamentarne stranke o II. svetovni vojni

            J.Z./STA, Sob 07.05.2005, 16:08

             

            Ljubljana - Parlamentarne stranke imajo različen odnos do dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej, s tem da ločnica poteka večinoma po črti koalicija (brez DeSUS) - opozicija. STA je preverila stališča sedmih strank o tem, kakšni bi morali biti poudarki ob obeleževanju 60. obletnice konca vojne, o medvojnem dogajanju na slovenskih tleh in o načinu preseganja delitev glede vprašanj polpretekle zgodovine. Predstavniki vseh strank pa se bodo - drugače kot na primer pred desetimi leti - udeležili osrednjih državnih slovesnosti ob obletnici.

            SDS: Nekatere delitve se ne bi smele vleči v prihodnost

            SDS podpira odločitev o obeležitvi 60. obletnice konca druge svetovne vojne tako v organizaciji vlade kot državnega zbora. Spominske slovesnosti pa naj bodo takšne, "da bodo povezovale in ne ločevale, da se ne bi ponovno odpirale delitve ali ponovile umetne vojne". Pri tem ne bi smeli zmanjševati ali pa poveličevati dogodkov iz preteklosti, menijo v največji vladni stranki, in poudarjajo, da je "v interesu vseh državljanov, da se nekatere delitve, ki so usodno zaznamovale slovensko zgodovino, ne vlečejo tudi v prihodnost". Člani SDS se bodo sicer udeleževali prireditev, ki bodo organizirane v spomin na 60. obletnico konca vojne.

            Med drugo svetovno vojno je po mnenju SDS v Sloveniji hkrati potekala NOB, državljanska vojna in revolucija, v zvezi z delitvami glede vprašanj polpretekle zgodovine pa menijo, da je "mogoča sprava za prihodnost in nedvoumno kesanje ter odpuščanje za dogodke, ki so se zgodili v preteklosti". To je namreč po mnenju vodilne vladne stranke tisto izhodišče, ki omogoča razvoj demokracije, gospodarstva ter strpne drže posameznikov, ki si delijo skupno državo. Poudarjajo še, da je stranka zagovornica demokratične slovenske države in zato "nikoli ne bo zagovarjala kakršnihkoli zločinov, ne glede na ideološki predznak, ki ga nekateri postavljajo pred zločinsko ravnanje". V zvezi s tem so v SDS prepričani, da je za perspektivno prihodnost potrebno takšno soglasje o preteklosti, ki omogoča demokratičen napredek.

            NSi: V Sloveniji doslej ideološki terorizem

            V NSi so prepričani, da bi morala Slovenija konec vojne obeležiti s spominom in pieteto "do vseh padlih v vojni, komunistični revoluciji in do vseh kriminalno ubitih po vojni". Na proslavah ob obletnici tako ne sme biti zmagovalcev in poražencev, saj so vsi skupaj ustvarili lastno državo. Za tiste žrtve, ki niso dobile pravice do groba, pa mora poskrbeti država, svojcem vseh padlih in ubitih mora omogočiti dostop do vseh podatkov o pokojniku ter poskrbeti za popravo krivic. V drugi največji vladni stranki bodo sicer obletnico obeležili v ponedeljek v Lukovici, kjer bo potekal posvet s predsedniki občinskih in regijskih odborov NSi. Poslanci pa se bodo v Cankarjevem domu udeležili tudi osrednje proslave.

            V času druge svetovne vojne in po njej so bili na slovenskih tleh navzoči tako narodnoosvobodilni boj kot državljanska vojna in revolucija, zato bo treba raziskati vsa dejstva omenjenih dogajanj, če se hočemo približati resnici. "Dosedanja uradna ena resnica v posesti strank, temelječih na pridobitvah revolucije, predstavlja nezakonit ideološki terorizem," menijo v Novi Sloveniji. Sprava med obema stranema pa bo mogoča tedaj, ko bodo preučena in raziskana vsa dejstva tistega časa.

            SLS: V Normandijo nas niso povabili

            Konec druge svetovne vojne je pomemben dosežek v spopadu med demokracijo in totalitarizmom, vendar predstavlja šele prvo fazo tega boja, so v SLS odgovorili na vprašanje o tem, kako bi morala Slovenija obeležiti konec vojne. Z osvoboditvijo pa ni prišlo do dokončne zmage demokracije nad totalitarizmom, saj so poraz fašizma in nacizma z uvedbo svojega totalitarnega sistema izrabili komunisti. Za dokončno zmago demokracije v Evropi v SLS štejejo padec berlinskega zidu in dogodke, ki so mu sledili, ob tem pa se zavedajo, da je bil 9. maj predpogoj za zlom komunizma kot zadnjega totalitarnega sistema v Evropi.

            Dogajanje v Sloveniji med drugo vojno ljudska stranka ocenjuje kot kombinacijo NOB in revolucije, v kateri je slednja vedno bolj prevladovala. "Dokaz za to je tudi, da Slovenijo na proslave, povezane z drugo svetovno vojno, denimo izkrcanja v Normandiji, niso povabili." V SLS sicer spoštujejo vse, ki so se borili proti nacizmu, fašizmu in komunizmu, menijo pa, da ni mogoče vseh partizanov povezovati s povojnimi poboji in revolucijo, kakor tudi ni mogoče vseh domobrancev obtoževati za izdajstvo slovenskega naroda. V tem kontekstu v SLS ocenjujejo, da Slovenija potrebuje pravno obravnavo dogodkov med in po drugi svetovni vojni, sprava pa po njihovem ne more biti kolektivna, ampak je lahko samo individualna.

            DeSUS: Zgodovina bo odgovorila na vsa vprašanja

            Slovenija mora 60. obletnico zmage nad nacifašizmom obeležiti kot članica zmagovite koalicije. Treba je poudariti, da je bila Slovenija na strani zmagovalcev in da je tudi ta zmaga ustvarila pogoje za to, da je Slovenija danes samostojna država, je povedal predsednik DeSUS Anton Rous. Po njegovih besedah se bodo predstavniki najmanjše vladne stranke udeležili proslav ob obletnici na različnih koncih Slovenije, med drugim v Ljubljani in Ajdovščini. Rous je še poudaril, da je bil obrambni minister Karl Erjavec govornik ob dnevu upora proti okupatorju v Mariboru, da se je sam ob tej priložnosti udeležil slovesnosti na Mali Gori in da je bil kot predstavnik vlade prisoten na obletnici osvoboditve Prekmurja.

            Med drugo svetovno vojno je šlo za narodnoosvobodilni boj, saj so v partizane odhajali Slovenci, ki jim je "tuji škorenj želel osvojiti domači prag", v partizane pa so odhajali ne glede na ideološko pripadnost, je pojasnil Rous. V zvezi z revolucijo in državljansko vojno je ocenil, da se morajo s tem ukvarjati predvsem zgodovinarji. "Zgodovina bo vsem prisodila njihovo mesto." V zvezi s spravo je Rous ocenil, da mladi niso obremenjeni s spori iz preteklosti, obžaluje pa, da Slovenci po letu 1990 niso sledili spravnemu dejanju iz Kočevskega Roga, ki sta ga opravila nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar ter nekdanji predsednik Milan Kučan.

            LDS: Proti izkoriščanju prevrednotenja zgodovine

            Slovenski narod se lahko s ponosom in brez sramu spominja dosežkov odporniškega gibanja v drugi svetovni vojni, njegovi veličini primerno pa bi moralo biti tudi praznovanje, menijo v največji opozicijski stranki LDS. Zelo pomembna je tudi slovesnost v Moskvi, na kateri bi v liberalni demokraciji pričakovali tudi predstavnike vlade. Vodstvo LDS in nekateri poslanci se bodo udeležili slovesnosti ob 60. obletnici ustanovitve prve slovenske povojne vlade v Ajdovščini in slovesne seje v DZ, posebnih prireditev pa stranka ne bo prirejala.

            Ob praznovanju obletnice želijo v LDS sicer poudariti predvsem sodelovanje slovenskega odporniškega gibanja z zavezniki ter osvetliti pomen te zmage za razvoj slovenske državnosti in povojne Evrope. Pri tem bi morala ključne poteze potegniti tudi vladajoča koalicija, ki ne zastopa le svojih volivcev, temveč vse državljane.

            V LDS tudi menijo, da ni mogoče zanikati zgodovinskih dejstev, ki potrjujejo, da so bile v Sloveniji v času druge svetovne vojne prisotne tudi formacije, ki so delovale v interesu okupatorjev. Izvensodne povojne poboje sicer obsojajo, a obenem odločno nasprotujejo "poskusom prevrednotenja zgodovine, ki jih aktualna politična oblast izkorišča za svoje ozke politične interese". V LDS menijo, da bo spravo prineslo predvsem preseganje ter odmikanje od ideoloških in demagoških pogledov in interpretacij polpretekle zgodovine.

            SD: Z uporom smo se ohranili kot Slovenci

            Slovenija je bila s partizanskim uporom na strani zmagovitih zaveznikov druge svetovne vojne, kar je še danes njena pomembna evropska kvalifikacija, je v zvezi z bližnjo obletnico konca vojne pojasnil predsednik SD Borut Pahor. Zato bi si morala po njegovem Slovenija skupaj z zaveznicami prizadevati za ohranjanje spomina na milijone žrtev, ki jih je zahtevala nestrpna politika. Tako bo po mnenju Pahorja prav udeležba Socialnih demokratov na vseh pomembnih prireditvah ob obletnici konca vojne hkrati tudi njihov način obeležitve tega dogodka.

            Glede vprašanja o tem, kako bi opredelil dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno, Pahor kot najpomembnejše izpostavlja dejstvo, da "smo se s partizanskim uporom ohranili kot Slovenci". V tem smislu mora partizanstvo ostati pozitivna zgodovinska vrednota, ki ji nič ne more vzeti tega sijaja. "Tudi ne dejstvo, da je ena politična sila že med časom upora proti okupatorju, zlasti pa po njem, uzurpirala vso oblast zase, kar je bilo protidemokratično dejanje." Tudi sprava je po Pahorjevem mnenju mogoča in potrebna, razume pa jo predvsem kot strpno sožitje različnih pogledov na polpreteklo zgodovino. Po drugi strani predsednik SD sprave ne razume kot zapis ene politične resnice o vojnem obdobju, saj ne gre za pisanje zgodovine. "S spravo pa razumem tudi sposobnost politike, da iz naukov preteklosti črpa navdih za reševanje problemov v prihodnosti."

            SNS: Za enotno stališče

            Slovenija bi morala ob obeleževanju konca druge svetovne vojne domači in mednarodni javnosti podati enotno stališče o obsodbi nacifašizma in domačih kolaboracionistov, menijo v SNS. "V SNS cenimo in gradimo na narodnoosvobodilni borbi, slovenskem partizanstvu, tigrovcih in vseh tistih, ki so s svojim delom pripomogli k temu, da se je Slovenija uprla domačim izdajalcem in tujim agresorjem," je v imenu nacionalne stranke menil Sašo Peče.

            Poslanci SNS se bodo ob obletnici konca vojne udeležili slavnostne seje DZ in osrednje državne slovesnosti v Cankarjevem domu. Poslanec Srečko Prijatelj pa se bo danes v Ajdovščini udeležil prireditve ob 60. obletnici ustanovitve narodne vlade Slovenije.
            Ker je bila Slovenija "napadena s strani nacifašistov in domačih izdajalcev", so v SNS prepričani, da je v Sloveniji potekala narodnoosvobodilna borba in ne državljanska vojna ali revolucija. Na vprašanje, ali je v Sloveniji mogoča sprava oziroma na kakšen način naj bi presegli delitve glede vprašanj polpretekle zgodovine, pa je podpredsednik državnega zbora odgovoril, da so delitve glede vprašanj polpretekle zgodovine "žal precej politično obarvane".

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

            Ribičič ovaden za genocid

            Grozi mu kazen od deset do trideset let zapora

            Rok Praprotnik/D.P., Tor 24.05.2005, 20:12

            Ljubljana – Po poročanju TV Slovenija je nekdanjega visokega funkcionarja komunističnega režima in pripadnika Ozne Mitjo Ribičiča policija ovadila zaradi storitve kaznivega dejanja genocida po 373. členu kazenskega zakonika.

            Ta člen govori o tem, da se z zaporom od deset do trideset let kaznuje tisti, ki »z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, ukaže pobijati njene člane ali jim povzročati hude telesne poškodbe ali hudo spodkopavati njihovo telesno ali duševno zdravje ali prisilno izseljevati prebivalstvo ali spraviti skupino v take življenjske razmere, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu pokončanju, ali uporabiti ukrepe, s katerimi se preprečujejo rojstva med člani skupine, ali prisilno preseljevati otroke v kakšno drugo skupino«. Z enako kaznijo se kaznuje tisti, ki enako dejanje stori proti kakšni socialni ali politični skupini.

            Ovadba zoper Ribičiča je plod policijske akcije Sprava, ki poteka od leta 2001 in doslej ni dala oprijemljivih rezultatov, je poročala TVS. S povojnimi poboji se pri generalni policijski upravi ukvarja kriminalist Pavle Jamnik.

            Sicer pa sta Mitjo Ribičiča že leta 1998 ovadila mariborski odvetnik Dušan Ludvik in Walter Smolej z Dunaja. Ribičič je, kot sta zapisala, skupaj s Tonetom Ferencem od 21. novembra 1944, nato pa od 9. maja 1945 do leta 1950, še posebej na Štajerskem, organiziral in sodeloval pri popolnem uničenju nemške narodnostne skupine, ki se je izvajalo s pobijanjem brez sodbe in zapiranjem v uničevalna taborišča. Tožilstvo je ovadbo zavrnilo.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

             

            2000  -  RIBIČIČ MITJA

             

            SVET. POLITIKA, Četrtek, 26.5.2005 I pošlji prijatelju I natisni I


            Prva policijska ovadba za genocid zoper
            Mitjo Ribičiča Čeferin: "Očitno se v tej državi nadaljuje praksa, ko prizadeti iz medijev zvedo za ovadbo" Miča Vipotnik, Meta Roglič, (pd, sta) LJUBLJANA - Andrej Polak, vrhovni državni tožilec, ki koordinira delo tožilcev, povezano s povojnimi poboji, nam je včeraj povedal, da je kazenska ovadba zoper Mitjo Ribičiča zaradi genocida prva ovadba za povojne poboje, ki jo je napisala policija. Bilo je sicer nekaj ovadb posameznikov ali skupin, vendar nobena ni vsebovala dovolj tehtnih dokazov, da bi se lahko začel kazenski postopek. Andrej Polak tudi pravi, da ni pričakovati kakšne nove ovadbe zaradi povojnih pobojev.

             
            Na vrhovnem državnem tožilstvu so se odločili, da bo zadevo prevzelo okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ki je za to pristojno. Vrhovni državni tožilci pa jim bodo strokovno pomagali. Iz urada generalne državne tožilke Barbare Brezigar so sporočili, da o vsebini kazenske ovadbe še ni mogoče govoriti. O OVADBI SLIŠAL PO TELEVIZIJI
            Mitja Ribičič se je včeraj posvetoval s svojim odvetnikom Petrom Čeferinom, ki ga je zagovarjal tudi pred Pučnikovo komisijo. Peter Čeferin nam je povedal, da se "očitno v tej državi nadaljuje praksa, ko prizadeti šele iz medijev zvedo, da so ovadeni zaradi različnih kaznivih dejanj. Mitja Ribičič je tako šele na TV Slovenija prvič videl in slišal, da je ovaden, pri čemer so mediji v nasprotju z vsemi predpisi, ki urejajo varstvo človekovih pravic, objavili polno ime in priimek domnevnega osumljenca. Dokler gospod Mitja Ribičič ne bo imel možnosti vsaj prebrati ovadbe, ki jo je predstavnik policije pred tem na dolgo in široko predstavil vesoljni slovenski javnosti po televiziji, seveda ne more dati nobenega komentarja." Kot Ribičičev zagovornik v dosedanjih postopkih je Čeferin še povedal, da so bile doslej vse ovadbe zoper njegovo stranko zavržene, ker ni obstajal niti utemeljen sum, da bi Mitja Ribičič storil katero koli od očitanih mu kaznivih dejanj. MANJKAL JE DOKAZ Bivši generalni direktor policije Marko Pogorevc, ki je skupaj s takratno generalno državno tožilko Zdenko Cerar leta 2001 sprožil akcijo Sprava, nam je včeraj dejal, da so že v času njegovega vodenja policije ugotovili, da za povojnimi poboji stoji Ozna, ni jim pa uspelo odkriti dokumenta, ki bi potrdil in povezal informacije o pobojih s konkretnimi akterji. Zdaj je očitno policiji tak dokument uspelo najti. Pogorevc pa je odločno zanikal, da bi delo v prejšnjem mandatu zavirala takratna oblast in da naj ne bi zaradi tega že prej prišlo do ovadbe. Tudi Zdenka Cerar je namige, da naj bi bila ovadba mogoča šele zdaj, ker se je zamenjala oblast, odločno zavrnila. Dejala je, da so v preteklosti v zvezi s povojnimi poboji zaslišali več kot tristo oseb (zaslišan je bil tudi Mitja Ribičič), pregledovali arhive, izvedli številne eshumacije... Manjkal je dokaz, ki bi omogočil konkreten kazenski postopek. GENOCIDA V TAKRATNI KAZENSKI ZAKONODAJI NI BILO Genocid sodi med kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo. Ovadba, ki jo je spisal Pavel Jamnik, Mitji Ribičiču očita genocid. Za genocid je po slovenskem kazenskem zakoniku zagrožena kazen najmanj deset let zapora ali največ trideset let. Profesor s pravne fakultete dr.Ljubo Bavcon je včeraj za Radio Slovenija ravnanje policije označil kot neodgovorno. Po njegovih besedah Ribičiča zaradi genocida sploh ni mogoče preganjati, saj tega kaznivega dejanja leta 1945 v naši kazenski zakonodaji sploh še ni bilo. Poleg tega policija tudi nima pravice dajati pravnih kvalifikacij za dejanja, ki jih je odkrila. To je namreč stvar tožilstva. Mnenje strokovnjaka: Božo Repe: zgodovinopisje je do povojnih pobojev kritično "Vrednotenje zgodovine tistega časa se zaradi ovadbe (ali bo prišlo do obtožnice in morebitnega procesa, še ne vemo, zato o njegovih posledicah ne morem soditi) ne bo bistveno spremenilo, saj je zgodovinopisje do povojnih pobojev in drugih oblik obračunavanja kritično in jih obsoja kot necivilizacijsko dejanje," je prepričan zgodovinar dr. Božo Repe. Pogledi zgodovinarjev na dogajanje po drugi svetovni vojni so v glavnem enotni, kar zadeva faktografijo, pravi Repe, interpretacije pa so različne. Razlike obstajajo pri vrednotenju povojnega sistema, nekateri zgodovinarji ga ocenjujejo izolirano, brez povezave z dogajanjem v drugi svetovni vojni in še prej, drugi bolj kompleksno, v kontekstu širšega dogajanja. Nekateri vidijo v uvedbi komunizma oziroma socializma izključno njegovo totalitarno naravo, ki je bila po vojni najbolj izrazita, to oceno pa po Repetovem mnenju vlečejo do njegovega konca leta 1990. Drugi vidijo tudi pozitivne spremembe - socialno pravičnejšo družbo, žensko emancipacijo, spremembo meja v slovensko korist, slovensko državnost v okviru jugoslovanske federacije - in ocenjujejo, da se je od sredine petdesetih let postopoma mehčal do specifične oblike "titoizma", torej neke vrste vmesnega sistema med vzhodom in zahodom, ki je bil v osnovi socialističen, zaradi odprtih meja pa je sprejel mnoge prvine zahodne kulture in posnemal zahodne vzorce obnašanja. Povojni poboji Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je od aprila 1941 do januarja 1946 na območju Republike Slovenije umrlo okoli 90.000 ljudi. V zborniku inštituta z naslovom Žrtve vojne in revolucije podatki o žrtvah niso popolni, saj podatke o slovenskih žrtvah pričakujejo še iz nekaterih tujih arhivov, tako da se bo številka verjetno približala 100.000 žrtvam. Največ žrtev so imele partizanske enote, v zborniku ugotavljata raziskovalki Tadeja Tominžek Rihter in Mojca Šorn, teh je bilo 27.000. Sledijo domobranci s 13.406 žrtvami, od katerih je vsaj 11.683 žrtev povojnih pobojev. Doslej pa je bilo ugotovljenih tudi 35.717 žrtev med civilisti. Dr. Boris Mlakar je v referatu, ki je prav tako objavljen v zborniku, zapisal izračun, da je partizanska stran povzročila okoli 6400 smrtnih žrtev med slovenskimi rojaki, protipartizanska stran pa okoli 3200. Podatki o številu pobitih domobrancev po vojni so v različnih virih različni in se gibljejo od približno 7000 do po nekaterih podatkih okrog 15.000, je pred letošnjim dnevom zmage pisala Slovenska tiskovna agencija. Angleški poveljnik taborišča v Vetrinju je 26. maja 1945 podpisal ukaz, na osnovi katerega je bila v Slovenijo s pretvezo, da jih peljejo v Italijo, vrnjena prva skupina domobrancev; vračanje je trajalo pet dni, piše STA. Domobranski poveljniki so skušali transport ustaviti in dobiti pojasnilo, vendar se je vračanje nadaljevalo. Številke o tako vrnjenih domobrancih se razlikujejo, verjetno pa so večje od 10.000. Vrnjene domobrance sta Organizacija za zaščito naroda in Korpus narodne obrambe Jugoslavije spravljala predvsem v Škofove zavode v Šentvidu pri Ljubljani in v nekdanji nemški center za predvojaško vzgojo na Teharjah pri Celju. Večina domobrancev je bila brez predhodnega zaslišanja (ali pa je bilo to zelo kratko) usmrčena. Tisti iz Šentvida so bili praviloma pobiti v Kočevskem rogu, tisti iz taborišča pa v opuščenih jaških zasavskih premogovnikov. Poleg slovenskih domobrancev je bilo brez predhodnega sojenja usmrčenih več tisoč vrnjenih hrvaških domobrancev, četnikov, Nemcev in Italijanov.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

            Ovadba proti Ribičiču na okrožnem tožilstvu

            Majda Vukelić/D.P., Čet 26.05.2005, 21:20

             

            Ljubljana – Ovadba proti Mitji Ribičiču je bila predana okrožnemu tožilstvu v Ljubljani, od katerega je zdaj odvisno, ali bo ovadba sploh prišla do Ribičičevega zagovornika Petra Čeferina. Tožilec se mora namreč najprej odločiti, ali bo sploh zahteval izvedbo preiskovalnih dejanj, kar bo verjetno trajalo nekaj časa. Iz urada generalne državne tožilke Barbare Brezigar so v zvezi z različnimi stališči o kaznivih dejanjih proti človečnosti in mednarodnem pravu poslali stališče vrhovnega državnega tožilstva, ki temelji na določbah mednarodnih konvencij in slovenske zakonodaje.

            Opozarjajo, da o ukrepanju v konkretnih kazenskih postopkih v pravni državi odločata državni tožilec in sodnik, ki primer obravnavata. Stališče, ki velja za vse morebitne primere, pa so posredovali javnosti zato, ker so mediji objavili komentarje, ki so narekovali odločitev, za katero je pristojen le državni tožilec. Sporočili so tudi, da o vsebini konkretnih kazenskih zadev, v katerih tožilec še ni sprejel odločitve, ne bodo razpravljali v javnosti.

            »Med kaznivimi dejanji, ki so delo storilcev povojnih pobojev, je najpomembnejše kaznivo dejanje genocida iz drugega in prvega odstavka 373. člena KZ. To kaznivo dejanje temelji na konvenciji o preprečevanju zločinov genocida, ki je bila podpisana 9. septembra 1948, torej po storitvi kaznivih dejanj povojnih pobojev, vendar je v tem času veljala t. i. Martensova klavzula, ki jo je vsebovala že četrta haaška konvencija iz leta 1907. Martensova klavzula je univerzalno pravilo mednarodnega običajnega vojnega prava, po kateri pripadniki oboroženih sil in civilno prebivalstvo uživajo zaščito in vladavino načel mednarodnega prava, tako kot izhaja iz pravil med civiliziranimi narodi, iz zakonov o človečnosti in zapovedi javne vesti, tudi takrat, če ravnanje s temi kategorijami oseb v mednarodnem vojnem pravu ni posebej urejeno. Zato je ta določba lahko temelj očitku, da so s povojnimi poboji vseh vrst nasprotnikov morebitni storilci uresničili znake kaznivega dejanja genocida iz drugega in prvega odstavka 373. člena KZ, če gre za poboje pripadnikov tistih socialnih in političnih skupin, ki so bili v vojni udeleženi na strani poražencev ali pa so s poraženci simpatizirali.

            Načelo zakonitosti (3. člen KZ), po katerem se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivih dejanj, čeprav v letih 1945 in 1946 kaznivo dejanje genocida še ni bilo določeno, ni bilo kršeno. Kaznivo dejanje genocida je uvrščeno v poglavje o kaznivih dejanjih proti človečnosti in mednarodnem pravu, zanj pa v mednarodnem pravu velja naziv hudodelstvo proti človečnosti. V uvodnem delu četrte haaške konvencije iz leta 1907 je opredeljena ta široka formulacija ravno zaradi pomanjkljivosti in nepopolnosti mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. Načelo zakonitosti je spoštovano zato, ker je londonski sporazum vzpostavil kaznivost za nazaj, in zato, ker so bili četrta haaška konvencija ter njeno sklicevanje na načela mednarodnega in humanitarnega prava in načela, ki veljajo med civiliziranimi narodi, pravni vir tudi v letih 1945 in 1946. Nobenega razloga ni, da razlage, po kateri je dovoljeno za nazaj uporabljati določbe kaznivih dejanj, ki določajo vojna hudodelstva v drugi svetovni vojni (glej Bavcon – Časopis Svobodna misel 1992), ne bi veljale tudi za poboje takoj po drugi svetovni vojni. Londonski sporazum je sprejela tudi nekdanja Jugoslavija, z aktom o nasledstvu pa tudi Slovenija,«
            piše v stališču vrhovnega državnega tožilstva.

            Ribičič ovadbe ne bo komentiral, dokler je ne bo prebral

            Mitja Ribičič je v izjavi za Dnevnik TV Slovenije izjavil, da po nasvetu odvetnika ovadbe ne bo komentiral, dokler je ne bo prebral. Na vprašanje, ali pozna tako imenovani »register pripornikov«, ki je ključni bremenilni dokaz, pa je dejal, da pozna »samo dokument, ki je bil objavljen v četrtek v Delu«, celotnega registra pa da se ne spomni, kar je po njegovem »logično«.

            Janša brez komentarja

            Predsednik vlade Janez Janša danes ni želel komentirati kazenske ovadbe zoper nekdanjega visokega funkcionarja organizacije OZNA Mitjo Ribičiča, ki ga je policija ovadila zaradi suma storitve kaznivega dejanja genocida. Konkretnih kazenskih postopkov ne komentiram, pričakujem pa, da bodo pristojni organi ukrepali v skladu z ustavo in zakoni, je Janša dejal v izjavi novinarjem med srečanjem vrha koalicije v Ljubljani.

            Čeferin kritiziral medije in policijo

            Kot je znano, so kriminalisti podali prvo kazensko ovadbo za kaznivo dejanje genocida, povezano s poboji po drugi svetovni vojni. Ovadili so Mitjo Ribičiča, nekdanjega pomočnika načelnika OZNA (oddelek za zaščito naroda) za Slovenijo, ki je po vojni zasedal številne visoke funkcije v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Ribičič ni želel komentirati kazenske ovadbe in je prek zagovornika Petra Čeferina sporočil, da ovadbe ne more komentirati, ker je še ni videl, Čeferin pa je ob tem kritiziral medije in policijo zaradi objave Ribičičevega imena.

            Več v petkovi tiskani izdaji Dela

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Mnenja in dejstva

            Marko Pečauer, Čet 26.05.2005, 08:23

            Ovadba zoper Mitjo Ribičiča zaradi suma storitve kaznivega dejanja genocida, katerega (so)storilec naj bi bil, s tem ko naj bi domnevno ukazal nekatere od zunajsodnih usmrtitev po končani drugi svetovni vojni, seveda sproža različne odmeve.

            Po eni strani za množične povojne usmrtitve tudi šest desetletij po dogodku še vedno ni nihče odgovarjal, po drugi pa je Mitja Ribičič priročen predmet preiskave povojnih pobojev, saj je eden redkih še živečih slovenskih povojnih funkcionarjev in v neuradnih namigih že dolgo kandidat za osumljenca.

            Nikakor nočemo Mitje Ribičiča – zdaj, ko se mu napoveduje sodni postopek – že vnaprej razglasiti za krivega. Ali za nedolžnega. Hočemo opozoriti na fenomen, katerega simptom je vložena ovadba. S povojnimi poboji in tudi z vlogo Mitje Ribičiča pri tem se slovenska družba ukvarja že vsaj petnajst let. Izrečenih je bilo veliko hudih obtožb in pavšalnih ocen o takratnem dogajanju. Kljub vsemu pa je bil šele zdaj predložen dokument, s katerim je prvič mogoče vzpostaviti neposredno povezavo med žrtvami povojnih pobojev in katerim od storilcev. Prvič se v obravnavo ponuja dokaz, o katerem so vsaj preiskovalci prepričani, da bo prestal tudi stroge zahteve sodnega postopka.

            Doslej se je slovenska javnost vse prehitro zadovoljila z mnenji in ocenami – sicer gostobesednimi in čustvenimi – in vse premalo je zahtevala trdna dejstva in dokaze. Najbrž zato, ker je ta razprava ves čas hkrati tudi dnevnopolitična, ker se s takim ali drugačnim vrednotenjem zgodovine upravičuje sedanje ravnanje. Pri tem so dejstva včasih v napoto.

            Je ovadba po naključju vložena prav zdaj? Mogoče, a malo verjetno. Po drugi strani pa je preiskava povojnih pobojev, ki jo zdaj izvaja policija, najbolj politično nevtralna doslej. Prva je, ki zbuja občutek, da je njen cilj poiskati krivce umorov, ne pa pridobivati politične točke. Da le ne bi nasedla na čereh lastnega zanosa.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Poskus, že vnaprej obsojen na neuspeh

            Čet 26.05.2005

            Ljubljana – Pavel Jamnik, kriminalist, ki v slovenski policiji vodi preiskovanje povojnih pobojev, je lani novembra nastopil kot razpravljavec v okviru dvodnevnega posveta Žrtve vojne in revolucije. Plod posveta je istoimenski zbornik, ki so ga prav včeraj v državnem svetu predstavili širši ...

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Doslej neuspešni pri iskanju dokumentov

            Čet 26.05.2005

            Ljubljana – Policijsko in tožilsko delo raziskovanja povojnih zunajsodnih pobojev sega v leto 1998, ko so svojci po vojni izginulih začeli zahtevati pojasnila o njihovi usodi. Po odkritju množičnih grobišč v zaklonišču v Slovenski Bistrici leta 2001 se je to delovanje intenziviralo. ...

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Ozna – Oddelek za zaščito naroda

            Čet 26.05.2005

            Ljubljana – Oddelek za zaščito naroda, bolj znan pod kratico Ozna, je bil ustanovljen 13. maja 1944 v Drvarju kot vsejugoslovanska služba v NOB, podrejena neposredno Josipu Brozu Titu oziroma načelniku Aleksandru Rankoviću. Poleg osrednjega načelstva je imela vsaka federalna enota svoje ...

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Prenagljena mnenja o (ne)pregonljivosti

            Pet 27.05.2005

            Ljubljana – »Na tožilstvu smo se odločili, da bomo povojne poboje raziskovali ne glede na morebitne pravne ovire, ki bi se lahko pojavile. Naše stališče je bilo, da posamezna vprašanja, ki bi se lahko postavljala pri pravnem opredeljevanju ravnanja tožilcev, ne smejo ovirati raziskovanja ...

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

            Sprava buri duhove

            Pon 30.05.2005

            Ljubljana – Kmalu bo znano, ali je ovadba zoper 86-letnega nekdanjega visokega funkcionarja Mitjo Ribičiča zaradi genocida politična poteza policije (akcija kriminalistov ima naslov Sprava, kar je političen pojem in ne policijski). Vse manj možnosti je, da bi prevladali ekonomisti, ki ...

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Povojni poboji: Zgodovinarji o Kardeljevi depeši Kidriču

            Dokument znan, kontekst ne

            Milan Vogel/Majda Vukelić, Pon 30.05.2005, 18:44

             

            Depeša Edvarda Kardelja predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču z dne 25. junija 1945 o prepočasnem "čiščenju" |foto: Dokumentacija Dela

             

            Ljubljana – Nekaj zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino, smo povprašali, ali poznajo Kardeljevo depešo predsedniku vlade Kidriču in kaj menijo o terminu “čiščenje”. Depešo pozna tudi kriminalist Pavel Jamnik, ki je prejšnji teden ovadil Mitjo Ribičiča zaradi suma genocida.

            Dr. Jera Vodušek Starič: “Kakšno počasnost pri čiščenju je 25. junija 1945 Kardelj očital Kidriču, bi si bilo mogoče pojasniti šele tedaj, če bi poznali kontekst. Čiščenje je namreč kompleksen pojem. Predstavljen in razdelan je v moji knjigi Prevzem oblasti. Čiščenje terena je pomenilo vojaške akcije, čiščenje uprave je pomenilo odpuščanje nezanesljivih ljudi, čiščenje sodstva enako. Res je, da se je ta izraz uporabljalo tudi v smislu likvidacij oziroma pobijanja, vendar iz tako kratke depeše ni zanesljivo, da gre za to. Ker je bila depeša sprejeta ob 11. uri dopoldne, bi za kontekst morali vedeti, kaj sta se Kidrič in Kardelj tistega dne pogovarjala, kaj je Kidrič sporočil Kardelju zjutraj, ponoči. In še to bi morali vedeti, kaj je tiste dni počela Ozna, se pravi, kaj je 'čistil' Maček.”

            Dr.
            Peter Vodopivec: “Dokument je znan. Prepričan sem, da bi bilo, če bi vztrajali pri sodni obravnavi vseh, ne le domobrancev, marveč tudi drugih civilnih oseb, obtoženih protipartizanskega gibanja, žrtev pobojev veliko manj. Očitno je bila nekje že sprejeta odločitev, da teh primerov ne bodo odstopili rednim sodiščem. Tega pa v Sloveniji brez Kardelja gotovo ne bi bilo mogoče skleniti. Ribičič je bil v tem kontekstu operativec.”

            Dr. Aleš Gabrič: “Ko sem se zanimal za sodišča nacionalne časti, tega dokumenta nisem videl, pa tudi bolj so me zanimali intelektualci in njihovo sojenje. V Kidričevem kabinetu sem pregledal nekaj depeš, vendar so nekatere tako skopo napisane, da je treba imeti še kakšen dokument za večjo jasnost. Zato tako hitro ni mogoče natančneje odgovoriti, kaj pomeni. Depeše so včasih samo korespondenca, odgovori eden na drugega. Drugo, kar je treba vedeti, je to, da so depeše pošiljali samo tajno in samo prek velikih partijskih funkcionarjev in ni rečeno, da jo je dobil član vlade, ki ni bil tudi član partije. Te direktne povezave so bile bolj partijske, manj pa vladne. Da je bilo napovedano, da bodo sodišča narodne vesti ukinjena, lahko povsem verjamemo, ker smo bili osvobojeni pol leta pozneje kot Srbija, kjer so take stvari začeli že jeseni leta 1944. Slovenija je bila pač osvobojena zadnja, zato je z eporacijo zamujala in jo je začela šele po vojni.”

            Omenjeno depešo je pred dnevi omenil tudi filozof dr. Tine Hribar. V ponedeljek o njej, njeni vsebini in posledicah v zvezi z zadnjimi aktualnimi dogodki, povezanimi s povojnimi poboji, ni želel posebej govoriti. Gre pa za dokument, iz katerega naj bi jasno izhajalo ne le, da je slovenska oblast po vojni vedela za poboje, ampak je pri tem odigrala tudi aktivno vlogo.

            Kriminalist Pavel Jamnik, ki je poskrbel za ovadbo za kaznivo dejanje genocida zoper nekdanjega pomočnika načelnika Ozne za Slovenijo Mitjo Ribičiča, nam je povedal, da pozna omenjeno depešo. Z Mitjo Ferencem je namreč sodeloval pri odkrivanju grobišč kot tudi pri raziskovanju drugih podatkov o posameznih grobiščih. Depešo mu je Ferenc pred kratkim predstavil, vendar pa za policijsko delo nima nobenega pomena, saj ljudje, ki so v njej omenjeni, niso več živi. Tako ta dokument nima nikakršne zveze s kazensko ovadbo zoper Ribičiča oziroma vodenjem kazenskega postopka, ima pa zagotovo pomen za zgodovinarje. Po Jamnikovi presoji je mogoče pričakovati v prihodnje odkritje še kakšnega dokumenta, ki pa bo pomembno predvsem za zgodovinsko stroko, ne pa za kazenskopravno obravnavo.

            Preberite v torkovi tiskani izdaji Dela.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Ribičič: nisem odgovoren za množične poboje

            Mitja Ribičič o ovadbi zaradi genocida

            G.P., Pon 30.05.2005, 13:35

             

            Ljubljana - Mitja Ribičič, proti kateremu so kriminalisti prejšnji teden v zvezi s povojnimi poboji vložili ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja genocida, je v pogovoru za tednik Mladina dejal, da je za vsako napako, ki jo je storil, pripravljen nositi odgovornost, ni pa odgovoren za množične poboje.

            Na eni strani ovadba po njegovih besedah temelji na knjigi zapornikov. " Vsaka policija ima knjigo zapornikov in vsaka policija vodi, kam kakšen spada. Ta spisek zapornikov še nič ne pomeni," je dejal Ribičič. "Zdaj se prikazuje, da so bili vsi, ki so šli skozi ta zapor, usmrčeni. To je neumnost. Mnogi so bili v zaporu le nekaj dni. Nekateri, na primer mladi in zavedeni kmetje, so bili izpuščeni". Sicer pa je bila po njegovih navedbah priporniška knjiga za znanost dostopna že pred približno 15 leti.

            Vprašanje kakšna je Svetinova resnica?

            Med drugim je Ribičič dejal, da je iz komentarja na televiziji dobil občutek, da štejejo Erna Svetino za verodostojno pričo, da je njegova knjiga dokument, ki ga je treba vzeti resno. Po Ribičičevih besedah gre za laži in polresnice. "Tudi ti poboji so resnica, ampak če to uporabljaš za kompromitacijo narodnoosvobodilnega boja, je pa vprašanje, kakšna je ta resnica. To je potem že manipulacija z resnico."

            S kriminalistom Jamnikom sta se pogovarjala pri Ribičiču kake pol ure, je povedal Ribičič in dodal, da ni vedel, da gre za ovadbo. "Spraševal me je o tej knjigi in sem mu rekel, da je to pamflet in laž in da tako ne mislim samo jaz, ampak celotna zveza borcev.(...) On pa je reagiral, da je zdaj to lahko laž, ampak čez 50 let bo pa to zgodovina. (...) To je bil razgovor o tej knjigi in nič o nobeni ovadbi." Erno Svetina po Ribičičevem prepričanju ne more biti priča, lahko je samo glavni obdolženec. "On je bil od prvega dne OZNE v Sloveniji prvi pomočnik oziroma namestnik pri Matiji." Pri tem je Ribičič na vprašanje, ali je Svetina izvedel kakšno eksekucijo, odgovoril, da ne ve, in dodal, da pa ve, da je bil prvi namestnik, če je bil Maček odsoten. Ribičič v odgovoru na vprašanje tudi pravi, da sam ni bil človek, ki je imel moč reči, tega je treba ubiti. "Že od vsega začetka sem bil v spopadu s trdo roko. Zaradi tega me general Matija ni maral."

            V posameznih primerih je lahko prihajalo do samovolje in maščevanja

            Kot pomočnik šefa organizacije OZNA je dobil nalogo pripravljati procese proti nemškim zločincem; na zaslišanjih ni prihajalo do mučenj, je dejal Ribičič, ki pa ne more izključiti, da je tedaj, ko ga ni bilo zraven, v posameznih primerih prihajalo do samovolje in maščevanja. Božični proces ni bil montiran, za Nagodetov proces pa lahko rečemo, da je bil sicer politični proces proti sredini, vendar pa nikakor ne montiran, pravi Ribičič.

            V zvezi s poboji pravi, da je šlo za vojaške obračune, in sicer v smislu, da so se posluževali strateških vojaških interesov in direktiv proti armadi kvizlingov in nemški vojski. V tem smislu so bile to vojaške zadeve, meni Ribičič. Pri tem pa ne misli, da OZNA pri tem ni imela nič.

            Ribičič: okoliščine so bile strahotne

            O tem, kdo je ukazal množične poboje domobrancev, pravi, da še ni jasno. Po njegovih besedah je bil to splet strateških interesov Jugoslavije takoj po oblikovanju celotne vlade. Kot pravi, so bile tu "nerešene mejne situacije". Okoliščine so bile strahotne, v Sloveniji je bilo pol jugoslovanske armade, čez to ozemlje je šlo tudi polovica nemške armade, vsa kvizlinška armada, ne samo belogardisti in domobranci, ampak tudi ustaši, četniki in balisti. V tistih razmerah pa po Ribičičevem mnenju ni bilo mogoče zagotavljati pravne države, čeprav so težili k temu. Ob tem je Ribičič dejal, da če bi se domobranci iz Avstrije vrnili sami, namesto da so jih vrnili Angleži, "bi bilo drugače. Če bi se sami vračali, bi bili repatriiranci". Kot pravi, so bili takrat amnestijski odloki, pozivi, naj se vdajo in podobno.

            Ob vprašanju, kdaj je prvič slišal za poboje, je Ribičič pojasnil, da so ljudje o pogrešanih začeli spraševati ob prvih volitvah jeseni 1945, šele leta 1951 ali 1952 pa je prišlo do predlogov, da bi objavili vsa imena ustreljenih. Tega, koliko naj bi jih bilo v evidencah, ne ve, pravi Ribičič, ter dodaja, da "zdaj štejejo vse, tudi tiste, ki so bili ubiti med vojno, kakor da so bili ubiti po vojni". Koliko jih je bilo ubitih, je po Ribičičevih besedah težko oceniti. Kot pravi, jih je bilo 8000 vrnjenih. "Če računamo, da je bila pretežna večina ustreljenih, bi rekel, da okoli 7000. Tu pa moramo upoštevati še element maščevanja in dejstvo, da so tukaj umrli tudi mnogi ustaši, četniki".

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Dokaz, da so vedeli za poboje?

            Več kot 400 prikritih grobišč

            G.P./STA, Pon 30.05.2005, 15:50

             

            Celje - V Muzeju novejše zgodovine (MNZ) Celje bodo v torek, 31. maja, ob 18. uri odprli novo občasno razstavo Prikrito in očem zakrito - Prikrita grobišča 60 let po koncu druge svetovne vojne. Tako bodo v torek po poročanju Radia Slovenije tudi predstavili dokument, ki naj bi potrjeval, da je takratna oblast vedela za zunajsodne poboje po drugi svetovni vojni.

            Po besedah avtorja razstave, zgodovinarja Mitje Ferenca, profesorja za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, gre za depešo, ki jo je takratni podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj 25. junija 1945 poslal predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču. V njej je zapisal, da ni več nobenega vzroka za počasnost pri "čiščenju". Dokument, ki so ga našli v Arhivu Slovenije, naj bi potrjeval, da je povojna politična oblast vedela za poboje in bila vanje močno vpletena.

            Razstave naj bi predvidoma odprla Spomenka Hribar, so sporočili iz celjskega MNZ.

            Ferenc: Doslej zbrane številke o prikritih grobiščih so šokantne

            "Doslej zbrane številke o prikritih grobiščih so šokantne. Več kot 400 jih je že evidentiranih, opravljene so bile sondaže in ponekod tudi izkopi - ekshumacije. Kljub temu, da ostajajo vprašanja o zanesljivosti vseh evidentiranih grobišč še odprta, je za razstavo na voljo že veliko pripravljenega gradiva, ki je tokrat v teh razsežnostih prikazano prvič. Šestdesetletnica konca druge svetovne vojne je pomemben mejnik, ob katerem velja spomniti tudi na to razsežnost vojne na naših tleh, ki je v marsičem izjemna in specifična in je drugi narodi v takšnem obsegu in v takšni obliki ne poznajo," meni Ferenc.

            V spomin na krvavo in prikrito plat posledic 2. svetovne vojne

            Prikrita grobišča so bila in so še danes očem javnosti zakrita in različno (ne)urejena. Razstava naj bi obiskovalca podrobneje seznanila z razsežnostmi in podrobnostmi tega pojava na Slovenskem, ponudila tudi predloge o bodoči urejenosti oziroma zaznamovanosti tovrstnih krajev in predvsem spomnila na krvavo in prikrito plat posledic 2. svetovne vojne na slovenskih tleh, so zapisali v MNZ Celje.

            Z razsežnostjo grobišč in najdenih ostankov želi avtor vzbuditi v narodu zavest in zavedanje pravice do groba in do ureditve tega vprašanja. Razstava nima namena vnovič obujati travm pretekle zgodovine in razdvajati naroda, temveč prikazati tiste vsebine narodove biti, ki jo nosi s seboj v svojem spominu in koreninah. Organizatorji razstave so prepričani, da se je treba z zgodovino soočiti na dostojen, civiliziran in pieteten način.

            Do sedaj so muzeji ponujali le enopomenski pogled

            Obravnavana tematika prikritih grobišč doslej še nikjer v Sloveniji ni bila prikazana, pa čeprav je bilo nasilje sestavni del večine muzejskih razstavnih konceptov, ki pa so zaradi nepoznavanja tematike in drugih razlogov ponujali le enopomenski pogled, saj so prikazovali le zločine okupatorja in njegovih sodelavcev. V zelo majhnem obsegu so se prikritih grobišč dotaknile le razstave Temna stran meseca (1998), Med kljukastim križem in rdečo zvezdo (2002) ter Kolo nasilja (2004).

            Z razstavnim projektom Prikrito in očem zakrito se je ob 60-letnici tragičnih dogodkov v slovenski zgodovini ponudila priložnost, da se na enem mestu predstavi več kot pol stoletja zamolčano temo. Žrtve so bile v večini pomorjene brez sodb in sodnih procesov, njihovo natančno število je še vedno neznano. Šestdeset let po tragičnih dogodkih se je treba soočiti z zgodovino, ki ni bila vselej takšna, kot smo jo spoznavali, je zapisano v sporočilu za javnost.

            Odkrit le ozek segment nasilja

            Po besedah Ferenca se s pričujočo razstavo odkriva sicer obširen, a vendarle dokaj ozek segment nasilja, ki je bilo storjeno v vojni in po njej in da bi celovitejšo podobo o trpljenju nekega naroda gotovo dal enoten in skupen memorialno-informativni center.
            V sodelovanju s poznavalci posameznih grobišč, kriminalisti in drugimi sta avtor razstave in Mateja Bavdaž z ministrstva za kulturo v obdobju od marca 2002 do februarja leta 2003 in od septembra leta 2003 do decembra leta 2004 obdelala 410 lokacij grobišč.

            Ob opisih je bilo pripravljenih 1095 digitalnih topografskih in ortofoto kart, narejenih je bilo okoli 3400 fotografij, od katerih jih je 1658 del računalniške aplikacije. Zbranih, prenesenih in urejenih je bilo tudi okoli 2800 skic, zemljevidov, fotografij in druge dokumentacije, pripravljenih 632 kart s parcelnimi številkami, 199 zemljevidov, zabeleženi so bili številni avdio in videozapisi.

            Glede statusa in narodnosti žrtev avtor razstave upošteva zgolj neposredne in posredne ustne vire in literaturo. Podatki so zato bolj orientacijski, saj izkopavanj do sedaj skoraj ni bilo. Tudi tam, kjer so izkopavanja bila, so včasih težave pri ugotavljanju, ali gre za vojake ali civiliste. Vendarle je največ, 134, prikritih grobišč vojaških. V 79-ih grobiščih so civilisti, v 72-ih vojaki in civilisti skupaj, medtem ko za četrtino, 109, ni podatkov.

            Usmrtili tudi pripadnike drugih narodov

            V Sloveniji so izvensodno usmrtili tudi pripadnike drugih narodov, največ pripadnikov oboroženih sil Neodvisne države Hrvaške, pripadnikov Srbskega dobrovoljskega korpusa, črnogorskih in drugih četnikov ter tudi civilistov, ki so se umikali z oboroženimi enotami čez Slovenijo na Koroško. Po Ferenčevih raziskavah je grobišč, v katerih so osebe neslovenske narodnosti, več kot "slovenskih".

            Kljub številnim "maršem smrti" po nekdanjih jugoslovanskih pokrajinah, kjer so končali vrnjeni in zajeti vojaki in tudi civilisti, jih večji del leži na slovenskem ozemlju. Med evidentiranimi grobišči jih je 108 s Slovenci, 84 s hrvaškimi žrtvami in 61 nemških. V 59 grobiščih so skupaj žrtve različnih narodnosti, za 62 pa podatki o narodnosti ne obstajajo, je še zapisano v sporočilu za javnost MNZ Celje.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

            Vlade grobovi ne zanimajo

            Tor 31.05.2005

            Celje – S pomočjo poznavalcev posameznih grobišč, kriminalistov in drugih sodelavcev sta avtor razstave dr. Mitja Ferenc z ljubljanske filozofske fakultete in Mateja Bavdaž z ministrstva za kulturo med marcem 2002 in decembrom 2004 zbrala podatke o 410 prikritih grobiščih v Sloveniji. Gre ...

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Na slovesnosti v Kočevskem Rogu 4000 ljudi

            Uran pozval k razmisleku, Drobnič govoril o času nestrpnosti

            STA/G.P./M.B., Ned 05.06.2005, 16:1

            Kočevje - V spominski kapeli v Kočevskem Rogu pri breznu Pod Krenom je potekala 16. spominska slovesnost za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. Slovesnost ob 60. letnici roških pobojev se je začela ob 11. uri z mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran. V okviru slovesnosti so blagoslovili mozaik, delo patra Marka Rupnika, ter bronasti križ - odlitek lesenega znamenitega Roškega križa, ki od leta 1990 stoji ob poti h grobišču in je delo kiparja Metoda Frlica.

            Slovesnosti se je udeležilo okrog 4000 ljudi, v imenu države pa je venec v spomin na neznano število pobitih k Kočevskem Rogu položil minister za finance Andrej Bajuk.

            Uran pozval k razmisleku, Drobnič govoril o času nestrpnosti

            Ljubljanski nadškof in metropolit je v pridigi poudaril, da je ob spominu na pobite čas za poglobljen razmislek, molitev, spravo in očiščen spomin. Ob spominski slovesnosti nas nasilna smrt žrtev povojnega nasilja globoko prizadene, je dejal Uran, ki meni, da sta bili med drugo svetovno vojno ljubezen do naroda in vere domobrancev hudo zlorabljeni. Opozoril je, da je treba preseči razmišljanje o zmagovalcih in poražencih, saj nosi krivdo vsak, ki je pobijal, ne glede

            na to, na kateri strani je bil.

            Mozaik patra Rupnika, ki krasi lani zgrajeno spominsko kapelico ig ja danes Uran blagoslovil, po njegovih besedah predstavlja " velikonočni pogled na tragične dogodke, ki so se zgodili na tem mestu".

            Po besedah Antona Drobniča z Nove slovenske zaveze pa so Slovenci še vedno razdvojen narod, Slovenija pa se po njegovem mnenju nahaja v času nestrpnosti in ni sposobna niti sprave z mrtvimi. Pobiti domobranci še vedno nimajo grobov, dolgo zamolčana grobišča so še vedno neurejena, mrtvi vojaki pa ležijo po breznih in grapah. Po njegovih besedah domobranci niso prisegli zvestobe okupatorju, njihov prisega je bila posledica komunističnega nasilja. Dokler druga stran tega ne bo priznala, med Slovenci ne bo sprave, je poudaril Drobnič.

            Drobnič je spregovoril tudi o t. i. vojnih zakonih, ki so po njegovem mnenju diskriminatorni. Tako zakon o žrtvah vojnega nasilja dela razliko med otroci partizanov in domobrancev, zakon o vojnih grobiščih pa povzroča zakonsko segregacijo med mrtvimi. "Ko so sprejeli vojne zakone, so naše mrtve ponovno umorili. Prej so bili zamolčani, sedaj so zanikani z zakonom."Kot je dejal Drobnič, si nova oblast sedaj s spremembami zakonov prizadeva popraviti nekaj krivic, "druga stran pa vztraja pri lažeh".

            Kapela za spomin žrtvam Kočevskega roga

            Kot je znano, je lani predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč
            Peter Kovačič Peršin v imenu vlade izročil ključe župniji Kočevje, ki bo skrbela za namembnost in uporabo spominske kapelice. Kapela je zasnovana izrazito minimalistično, saj je tudi osnovno sporočilo preprostost, ki se navezuje na naravnost in tragičnost kraja. Kapela bo za manjše skupine do 40 ljudi lahko služila tudi kot manjša cerkev. Ob množičnih komemorativnih prireditvah bo služila kot oltar za veliko mašo, saj so stene drsne in se lahko kapelica popolnoma odpre, je lani pojasnil njen arhitekt Janez Koželj.

            V kraški jami pod Krenom in še nekaterih v Kočevskem Rogu (Macesnova Gorica, Ušive jame) naj bi življenje izgubil velik del slovenskih domobrancev, ki jih je zavezniška britanska vojska med 27. in 31. majem 1945 iz zbirnega taborišča v Vetrinju vrnila v Slovenijo in predala partizanskim enotam oz. takratni Jugoslovanski armadi. Po nekaterih podatkih je bilo v omenjenem času vrnjenih 11.100 oficirjev in vojakov ter od 500 do 600 civilistov.

            V začetku druge svetovne vojne naj bi bilo Slovencev približno 1,6 milijona. Ne glede na razhajanja pri statističnih ocenah naj bi se skupno število žrtev druge vojne gibalo med 65.000 in 75.000 oziroma med štiri in 4,5 odstotka vsega takratnega prebivalstva. Od omenjenega števila naj bi bilo padlih partizanov in njihovih sodelavcev ter drugih civilnih žrtev na partizanski strani od 40.000 do 50.000, v vrstah nasprotnikov partizanskega gibanja pa več kot 15.000 žrtev.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

            26.08.2006 16:55

             

            SLOVENIJA Reakcija nakon obustave procesa protiv Mitje Ribičiča

             

            Slovenija nije našla nijednog zločinca

             

            Autor Vlado Zagorac, Ljubljana

             

            Unatoč odluci Višeg suda u Ljubljani o obustavi procesuiranja bivšega visokog slovenskog političkog dužnosnika Mitje Ribičiča (87) kao okrivljenika za zločine nad civilnim stanovništvom počinjene u proljeće 1945. godine slovenska policija nastavlja istražne radnje, odnosno prikupljanje dokaza, otkrivanje lokacija i počinitelja masovnih ubojstava.

            Prva prijava
            Ribičič je tada bio drugi čovjek tajne policije OZNA u Sloveniji, a istragu je zahtijevalo slovensko Vrhovno državno tužiteljstvo zbog sumnje da je odlučujuće pridonio ubojstvu 217 osoba.

            To je sastavi dio provedbe projekta "Sprava" ("Pomirba"), izjavio je kriminalist Pavel Jamnik, koji je protiv Ribičiča sastavio kaznenu prijavu, prvu koja je u Sloveniji podignuta protiv neke poznate osobe. Predsjednik slovenske organizacije boraca Narodnooslobodilačkog rata Janez Stanovnik tvrdi da dokaze izravne krivnje za masovna ubojstva treba tražiti u Beogradu jer se zna tko je tada bio vrhovni komandant, sekretar Partije i šef države i tu je odluku donio državni vrh, a ne Ljubljana.

            Degradacija partizana
            Uvjeren je da je sadašnja slovenska akcija pokrenuta da se domobrani oslobode odgovornosti za izdaju i da se partizani predstave kao zločinci. Tvrdi da priča o velikim arhivskim dokazima u Beogradu nije utemeljena jer su se ti događaji događali u Sloveniji i ondje su postojali dokumenti. Nezadovoljstvo obustavom Ribičićeva procesuiranja izrazila je i glavna slovenska državna tužiteljica Barbara Brezigar, koja je ocijenila da je sud u tom postupku postavio neuobičajeno visoke standarde dokazivanja stupnja osnovanosti sumnje.

            Bivši slovenski glavni državni tužitelj Anton Drobnič drži da je za Sloveniju krajnje sramotno što ni nakon 15 godina postojanja i 60 godina od poslijeratnih ubojstava nije uspjela pronaći niti jednog zločinca.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

            2005-05-30, DELO

             

            Povojni poboji: Zgodovinarji o Kardeljevi depeši Kidriču

            Dokument znan, kontekst ne

            Milan Vogel/Majda Vukelić, Pon 30.05.2005,18:44

            Depeša Edvarda Kardelja predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču z dne 25. junija 1945 o prepočasnem "čiščenju" |foto: Dokumentacija Dela

             

            Več kot 400 prikritih grobišč

             

            Ljubljana – Nekaj zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino, smo povprašali, ali poznajo Kardeljevo depešo predsedniku vlade Kidriču in kaj menijo o terminu “čiščenje”. Depešo pozna tudi kriminalist Pavel Jamnik, ki je prejšnji teden ovadil Mitjo Ribičiča zaradi suma genocida.

            Dr. Jera Vodušek Starič: “Kakšno počasnost pri čiščenju je 25. junija 1945 Kardelj očital Kidriču, bi si bilo mogoče pojasniti šele tedaj, če bi poznali kontekst. Čiščenje je namreč kompleksen pojem. Predstavljen in razdelan je v moji knjigi Prevzem oblasti. Čiščenje terena je pomenilo vojaške akcije, čiščenje uprave je pomenilo odpuščanje nezanesljivih ljudi, čiščenje sodstva enako. Res je, da se je ta izraz uporabljalo tudi v smislu likvidacij oziroma pobijanja, vendar iz tako kratke depeše ni zanesljivo, da gre za to. Ker je bila depeša sprejeta ob 11. uri dopoldne, bi za kontekst morali vedeti, kaj sta se Kidrič in Kardelj tistega dne pogovarjala, kaj je Kidrič sporočil Kardelju zjutraj, ponoči. In še to bi morali vedeti, kaj je tiste dni počela Ozna, se pravi, kaj je 'čistil' Maček.”

            Dr. Peter Vodopivec: “Dokument je znan. Prepričan sem, da bi bilo, če bi vztrajali pri sodni obravnavi vseh, ne le domobrancev, marveč tudi drugih civilnih oseb, obtoženih protipartizanskega gibanja, žrtev pobojev veliko manj. Očitno je bila nekje že sprejeta odločitev, da teh primerov ne bodo odstopili rednim sodiščem. Tega pa v Sloveniji brez Kardelja gotovo ne bi bilo mogoče skleniti. Ribičič je bil v tem kontekstu operativec.”

            Dr. Aleš Gabrič: “Ko sem se zanimal za sodišča nacionalne časti, tega dokumenta nisem videl, pa tudi bolj so me zanimali intelektualci in njihovo sojenje. V Kidričevem kabinetu sem pregledal nekaj depeš, vendar so nekatere tako skopo napisane, da je treba imeti še kakšen dokument za večjo jasnost. Zato tako hitro ni mogoče natančneje odgovoriti, kaj pomeni. Depeše so včasih samo korespondenca, odgovori eden na drugega. Drugo, kar je treba vedeti, je to, da so depeše pošiljali samo tajno in samo prek velikih partijskih funkcionarjev in ni rečeno, da jo je dobil član vlade, ki ni bil tudi član partije. Te direktne povezave so bile bolj partijske, manj pa vladne. Da je bilo napovedano, da bodo sodišča narodne vesti ukinjena, lahko povsem verjamemo, ker smo bili osvobojeni pol leta pozneje kot Srbija, kjer so take stvari začeli že jeseni leta 1944. Slovenija je bila pač osvobojena zadnja, zato je z eporacijo zamujala in jo je začela šele po vojni.”

            Omenjeno depešo je pred dnevi omenil tudi filozof dr. Tine Hribar. V ponedeljek o njej, njeni vsebini in posledicah v zvezi z zadnjimi aktualnimi dogodki, povezanimi s povojnimi poboji, ni želel posebej govoriti. Gre pa za dokument, iz katerega naj bi jasno izhajalo ne le, da je slovenska oblast po vojni vedela za poboje, ampak je pri tem odigrala tudi aktivno vlogo.

            Kriminalist Pavel Jamnik, ki je poskrbel za ovadbo za kaznivo dejanje genocida zoper nekdanjega pomočnika načelnika Ozne za Slovenijo Mitjo Ribičiča, nam je povedal, da pozna omenjeno depešo. Z Mitjo Ferencem je namreč sodeloval pri odkrivanju grobišč kot tudi pri raziskovanju drugih podatkov o posameznih grobiščih. Depešo mu je Ferenc pred kratkim predstavil, vendar pa za policijsko delo nima nobenega pomena, saj ljudje, ki so v njej omenjeni, niso več živi. Tako ta dokument nima nikakršne zveze s kazensko ovadbo zoper Ribičiča oziroma vodenjem kazenskega postopka, ima pa zagotovo pomen za zgodovinarje. Po Jamnikovi presoji je mogoče pričakovati v prihodnje odkritje še kakšnega dokumenta, ki pa bo pomembno predvsem za zgodovinsko stroko, ne pa za kazenskopravno obravnavo.

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            Našli grobišče žrtev povojnih pobojev

            Opravljen bo le sanitarni prekop

            Čet 08.09.2005, 17:00

            Prekop Bodoveljske grape pri Škofji Loki | foto: Špela Žabkar/Delo

             

            Škofja Loka - Komisija za raziskave in ureditev grobišč žrtev povojnih pobojev iz območja Škofje Loke je začela s prekopom Bodoveljske grape. Pri prekopu, ki naj bi predvidoma potekal tudi še jutri, so že našli nekaj posmrtnih ostankov žrtev, v celotnem grobišču pa naj bi bilo pokopanih okrog 29 ljudi. Kot je pojasnil predsednik omenjene komisije Janez Pintar, bo najprej na ostankih opravljenih nekaj sodnomedicinskih pregledov, nato pa jih bodo pokopali v novo skupno grobišče.

            Opravljen bo le sanitarni prekop

            Kriminalistična preiskava, ki jo vodi Generalna policijska uprava, je bila pred časom že končana. Tako kazenske odgovornosti za poboje pri današnjem izkopu posmrtnih ostankov ne bodo ugotavljali, pač pa bo opravljen le sanitarni prekop, je pojasnil vodja preiskave povojnih pogojev na Generalni policijski upravi Pavel Jamnik.

            Prekop opazuje veliko ljudi

            Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je izdalo dovoljenje za prekop, danes s samim potekom prekopa ni bilo zadovoljno. Predstavnik ministrstva je bil zgrožen predvsem nad potekom ceste do samega grobišča in nad tem, da prekop opazuje veliko ljudi. Ti pa so v veliki meri svojci domnevnih žrtev.

            Na območju Škofje Loke še približno 25 takšnih grobišč

            Komisija za območje Škofje Loke je za prikrito grobišče žrtev povojnih pobojev izvedelo s pomočjo različnih pričevanj. Tako so ugotovili, da je v Bodoveljski grapi zakopanih približno 29 žrtev, domobrancev, predvsem iz Črnega vrha. Poleg tega pa je po Pintarjevih besedah na območju Škofje Loke še približno 25 takšnih množičnih grobišč. Tudi za te bodo s strani ministrstva za delo, družino in socialne zadeve poskušali pridobiti dovoljenja za sanitarni prekop.

             

            * * * * * * * * * * * * * * * * *

             

            http://24ur.com/bin/story.php?story_id=83&section_id=2&page=1&start_page=1

            Povojni poboji

             

            Po koncu druge svetovne vojne 9. maja 1945 se je pod vodstvom komunistov medvojno revolucionarno nasilje na ozemlju današnje Slovenije nadaljevalo z novim valom protipravnih množičnih pobojev.

            Pripadniki ilegalne komunistične tajne policije -Varnostno-obveščevalne službe (VOS) - so že kmalu po napadu Nemčije, Italije, Bolgarije in Madžarske na kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941, pričeli z izvajanjem revolucionarne strategije. Pod vodstvom Zdenke Kidrič, žene sekretarja Komunistične partije Slovenije (KPS) Borisa Kidriča, so pripadniki VOS-a med drugo svetovno vojno izvajali atentate na vodilne predstavnike slovenskih političnih strank takratne Kraljevine Jugoslavije. Z uboji političnih nasprotnikov so bili aktivni zlasti na območju t.i. Ljubljanske pokrajine, ki jo je po napadu na kraljevino Jugoslavijo ustanovila italijanska okupatorska uprava, obsegala pa je Ljubljano z okolico in Dolenjsko. Njihov teror se je razširil zlasti po napadu nacistične Nemčije na tedanjo Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941. Pripadniki VOS-a so po ukazu vodstva Komunistične partije Slovenije likvidirali vodilne predstavnike političnih strank v parlamentu Kraljevine Jugoslavije, ki niso pristali na vodilno vlogo komunistov pri odporu proti italijanskim okupatorjem, temveč so priznavali legitimnost jugoslovanske vlade v londonski emigraciji.

            Tarča pobojev je poleg vodilnih predstavnikov konkurenčnih političnih strank kmalu postalo tudi civilno prebivalstvo na Dolenjskem, ki se je pred komunističnim nasiljem organiziralo v Vaške straže. S soglasjem italijanskih okupatorskih oblasti je bila kot odgovor na VOS-ovske likvidacije v Ljubljani ustanovljena domobranska vojska, ki se je spopadala s partizanskimi enotami.

            V začetku leta 1943 je skupina krščanskih socialistov, ki se je aprila 1941 pridružila partizanom, podpisala Dolomitsko izjavo. V njej so se krščanski socialisti pod prisilo komunistov dokončno odrekli možnosti, da bi po koncu vojne ustanovili lastno politično stranko. S tem je bila znotraj partizanskega gibanja še pred koncem druge svetovne vojne tudi formalno odpravljena možnost svobodnih volitev in potrjena diktatura Komunistične partije Slovenije, ki se je v raznih pojavnih oblikah po letu 1945 iztekla šele s prvimi večstrankarskimi volitvami aprila 1990.

            Po 9. maju 1945, ko se je s kapitulacijo nacistične Nemčije tudi uradno končala druga svetovna vojna v Evropi, so usmrtitveni vodi partizanske vojske pod vodstvom Komunistične partije pričeli z množičnim pobijanjem političnih nasprotnikov, pripadnikov domobranskih enot, vaških straž in pripadnikov nemške skupnosti v Sloveniji, ki so jim očitali sodelovanje z okupatorskimi oblastmi. Poleg njih so bili žrtve komunističnega nasilja tudi industrijalci, premožnejši meščani, kmetje in njihovi družinski člani, večinoma Slovenci.

            Montirane sodne procese, ki niso ustrezali pravnim merilom predvojnega pravosodja, je komunistična oblast po maju 1945 priredila le za najvišje častnike nemške in domobranske vojske, večino ostalih ujetnikov in pripornikov pa so pripadniki enot Komiteja narodne osvoboditve Jugoslavije (KNOJ) brez individualnega ugotavljanja morebitne krivde protipravno umorili. Tudi redki sodni procesi so bili v nasprotju s konvencijami o človekovih pravicah in tedanjimi civilizacijskim standardi na področju kazenskega prava. Po oceni pravnikov je šlo za montirane procese državnega terorizma, ki so jih v 20. stoletju izvajali diktatorski režimi fašističnega ali komunističnega tipa: priznanje krivde so od obdolženih skušali izsiliti z mučenji in nečloveškim ravnanjem.

            Usmrtitveni vodi partizanske vojske so po drugi svetovni vojni umorili doslej neugotovljeno število ljudi. Po nekaterih ocenah je bilo samo na ozemlju današnje Slovenije ubitih več kot sto tisoč ljudi. Najbolj množični protipravni poboji so bili na Kočevskem, v okolici Celja in Maribora, kjer so enote KNOJ-a pobijale pripadnike domobranske vojske, ki jih je britanska vojska iz taborišč za vojne ujetnike na avstrijskem Koroškem predala partizanskim enotam.

            Glavni organizator pobojev je bil vodilni član Komunistične partije Slovenije in načelnik komunistične tajne policije OZNA (Organizacija za zaščito naroda) Ivan Maček - Matija, sicer tesen sodelavec Josipa Broza -Tita. Pomembno vlogo pri pobojih brez sojenja je imel tudi Mačkov pomočnik Mitja Ribičič, ki ga je Generalna policijska uprava maja 2005 ovadila zaradi kaznivega dejanja genocida, Vrhovno državno tožilstvo je proti njemu zahtevalo preiskavo zaradi kaznivega dejanja hudodelstva. Očitajo mu osebno odgovornost za poboj najmanj 217 izvensodno umorjenih.