1999-11-05, Velenje, petek

         Imel sem več pogovorov z našimi kolegi, posebej pa bi omenil obisk pri dr.Pahljini v Ločah, ko sem se vračal iz Poljčan, kjer sem bil na gradbišču. Ker si Kužatko nekatere stvari izmišlja tako močno, da niti ne posluša, oziroma, ne pridem do besede, da bi mu povedal, da njegovih želja ne morem izpolniti. Posebej se je pokazala nuja za pripravo okoli trideset strani materiala za novo knjigo, kjer že zamujamo. Ker imam hude finančne stiske zaradi starih dolgov, se ne morem dosti vključevati v ta program. Nekateri mislijo, da je za tako resen material dovolj dva dni, pa ga daš iz rok. Odločil sem se iz več razlogov, da to ne bom pripravil, tudi če bi imel en mesec časa. Če mi nekdo ne omogoči v celih 20 minutnem pogovoru, da mu povem, da ne bom mogel pripraviti materiala, potem naj kar sanja o svojim velikih uspehih na svoj način. Že večkrat sem opazil, da Kužatko postavlja reševanje medvojnih in povojnih pobojev kot njegovo delo, naj citiram pogoste njegove »uradne izjave« pred kamero, ki so takšne vsebine: »ja ču da sve istražim«. Prav, jaz sem se odrekel razkazovanje pred kamero in dajanje časopisnih izjav, ker sodim, da imam še veliko za povedati in odkriti skrite primere.

         Ko pa sem pri dr.Pahljini malo več govoril o tem pojavu in medsebojnem nivoju, sem dobil zelo čudno pojasnilo prijatelja doktorja. Ta mi pojasni tako, da se to dogaja ljudem, ki čutijo, da so svoj cilj dosegli in izpolnili, čutijo, da umirajo v zadovoljstvu. Da je Željko K. res uspel s svojo aktivnostjo, da je sveti oče in spoštovan Papež spregovoril o žrtvah pri Mariboru, gre njemu največ zaslug. Nekaj pa je zelo neverjetnega, v Mariboru so se 1999-10-24 ob prvi maši posvečeni žrtvam v Mariboru, ko so jo organizirali Hrvati, prišlo do nekih spodrsljajev in spora. V kratkem času pa je Željko že dobil kar pisno pojasnilo, da je izključen iz »Hrvatske katoličke misije«, seveda velja to za Slovenijo. Ker me tu ni zraven, ne morem soditi o drugih elementih. Osebno pa razmišljam, da se je Željko cerkvi verjetno zameril, ker jih je ta s svojo željo prehitel in prišel do Papeža, ki mu je izpolnil pravično željo.

         Danes sem bil v Slovenj Gradcu pri maši, posvečeni žrtvam. Ljudi imajo določeno navado in svoj red, točno disciplino, pa verjamem, da je na robe, če se jim vmešavaš v njihovo red. Ker pa je naš Željko zelo borben, nima čuta in merila, do kam sme, da mu ne bo nekdo zameril. Tudi najin telefonski pogovor veliko pove, da jaz ne bom po telefonu poslušal vsemogoče zgodovinske in lastne poglede, kajti medkrajevni pogovor veliko stane. Tu pa odkrivam nekaj novega, marsikaj se ne pogovorimo, ker nočem klicati, ker so pogovori večkrat celo neumni, ker ne bom trpel razlaganje zagrebških osebnih problemov, nesporazume s svojimi znanci in raznih društev. Na dokumentih, ki sem jih večkrat uredil in pošiljal, sem zavestno izpuščal moje ime, ker se želim izogniti posiljenim vsebinam. Naš Željko ni dovolj uporaben in ni vedno dovolj razkošen v svojih mislil, ki jih nudi dalje. Ljudje imajo svoje probleme in svoje poglede, medsebojno si jih dopolnjujemo, ne moremo pa jih vsiljevati drugim pri prostovoljni aktivnosti v raznih organizacija. Jaz sem pri tem tokrat samo kot član odbora »Društva za ureditev zamolčanih grobov«, torej slovenskega društva pod vodstvom gospoda Permeta, kar tudi cenim. Večkrat sem omenil, da svojih izsledkov ne bom kar tako nudil naokoli. Pred kratkim me je g.Vida prosila, naj ji dam karto z grobišči za njeni kraj, pa je ni bilo razumljivo, zakaj nisem radodaren. Kako naj jaz ponudim tako resni material na vpogled drugim, ko že več kot deset let delam na tem, drugi pa bi ga kar tako dobili v roke. Tu je vloženo ogromno truda, moj strošek je velik. Nabavil sem si veliko računalniške opreme, nabavil sem med drugim geodetski CD-rom, kjer imam Slovenijo na monitorji z vsemi koordinatami, stane pa 200 DEM. Danes mi je končno uspel kolega Ernest urediti ta stroj, kajti nadgradili smo ga tako, da sedaj imam, ko prvič pišem ta tekst na novem disku, ki ima 8.4 GB. Če pomislim, da sem prvi stroj imel brez HDD, nato prvi HDD od samo 20 Mb, današnji pa je večji od prvega kar za 420 krat.

 

1999-11-13, Velenje, sobota

         Ker nimam namena zapravljati čas, bom kratek. V sredo sem na moj račun imel pogovor s Kužatkom celih dvajset minut, v četrtek pa samo petnajst minut, sem bil nato zelo razočaran in dosti jezen, ker v obeh pogovorih nisem mogel v večkratnim poskusom postaviti vprašanje, kaj in zakaj naj pridemo vsi trije v soboto v Ljubljano: seboj naj kar prinesemo material za objavo v knjigo. Tako smo se pogovarjali jaz, Novak in dr.Pahljina za pot v  Ljubljano. Načeloma sem se odločil, da ne grem v Ljubljano, ker bi moral v nedeljo ponovno v Ljubljano s Katarino na tekmo. Ker pa sem v petek in nato še v soboto naredil blizu 600 km, sem imel dovolj razlogov, da udarim po mizi in rečem dovolj. Laški klub ni prijavil nobenega mladega za prvo kontrolno tekmo za nedeljo, kar me žali, zato sem se pozno v petek pogovarjal s kolegi o odhodu v Ljubljano. Novak je imel neke svoje težave, pa sem ga odpisal za pot v Ljubljano. Dr.Boži pa sem svetoval, da  nima smisla da gre na tako dolgo pot, ima težave z nogo, pa bom jaz sam odpotoval. Odšel sem v Ljubljano, zapisal sem si naslov pod številko 12, pravilno pa je bilo 42, kjer ima društvo svoj sedež. Obrnil sem se in odšel takoj domov. Nato sem popoldne poklical gospoda predsednika Perme Franca na dom, zjutraj pred odhodom pa se na isti telefon ni nihče oglasil ob 7.30 uri.

         Dobro sem naredil, da sem se oglasil predsedniku. Bil je redni »OBČNI ZBOR«!!! To sem zvedel po končanem. Človek, ki toliko gobca po telefonu, ki ne dovoli sogovorniku da mu postavim svoje vprašanje, se bo moral pogledati v ogledalo in se tolči po glavi zaradi svojih problemov. Poskušal sem o vsem tem ponovno govoriti z dr.Božom, pa me je lepo poučil. Ugotovil je že pred tem, da je pri Kužatkotu »DUH STREJŠI KOT TELO«, kar mu verjamem, saj me je že zadnjič opozoril na nekatere ljudske razlike že v otroški vzgoji: »gorjani in kolenčani«. Tudi v Ljubljani je naš kolega doživel močnejše kritike na račun svoje posiljenosti. Že včeraj in posebej še danes sem začel analizirati posnetek raznih izjav na diktafonu iz dokumentarne oddaje »OLOVNE GODINE«, pa sem kar slabe volje. Pripravil bom komentar na kapitalne napake, nekje bom uspel, da se javno objavi. Takrat pri snemanju sem opozoril in prosil, naj nas obvestijo pred objavo, da odpravimo razne napake, pa to niso naredili.

         Danes sem obljubil predsedniku, da  bom ga čez nekaj dni poklical, da mu povem, kaj in kako bi lahko pripravili naše materiale za vključitev v knjigo. Materiali bi bili moji in od Novaka, ker pa imava veliko snovi, je to vprašljivo. Nisem pa vprašal, kaj je s stroški in kaj je z izkupičkom potem od prodaje te knjige. Jaz že delam na kotiranju posameznih grobišč, ker pa je tega zelo veliko, zahteva svoj čas. Imava časa še en mesec, nekaj materiala bova že ponudila skupaj.

 

1999-12-10, Velenje, petek

         Družina Pahljina oče Božo in sin Josip smo danes odšli v Ljubljano, kjer je bil obisk iz Zagreba, predstavnik za izseljence g.Beljo. bili smo dve ure prezgodaj na kraju dogajanja. Ker se je kasneje pojavil Kužatko, nas je v bistroju pred dvorano pozdravil in ogovoril kod kakšno razpuščeno lopovsko tolpo. Ker pa smo bili malo informirani o dogodkih z dne 29.11.1999 leta, ko je tu gostoval na obisku pri Hrvatskem društvo Mešić in sin zločinca Ribičiča, ki je zapustil ta skup, sem kar kmalu v šali dejal, da imam občutek, da bomo danes mi prvi zapustili to srečanje, ker je na to nakazoval Kužatko Željko.

         Kužatko Željko je imel vlogo najbolj primitivnega obiskovalca z vsemi nizkotnimi izpadi, vendar do svoje okolice in do vseh gostov. Bilo mi je vse bolj nerodno, da ga poznam. Našega doktorja Pahljinu pa je začela boleti glava, spraševal se je, kaj mu je bilo potrebno danes priti sem. Ker Kužatko ni bil glavni, to je hotel biti za vsako ceno, je že tako predvidel svojo vlogo, da je prišel tja kar precej vinjen, nato se je večkrat zatekel do pijače. Edini je bil, ki je kar naprej kadil v dvorani, edini je bil, katerega so morali njegovi bližnji prijatelji kar resno opominjati in ga držati nazaj, ker je postalo vse hudo mučno.

         Odločili smo se kar prvi zapustiti to srečanje in vso nadaljnjo razlago o svoji domovini in o prihajajočih volitvah, katerih bi se radi udeležili, da nebi dovolili prihod komunističnih borcev za skrb o svoji domovini Hrvatski. Vse ostalo kar se je dogajalo niti ne bom omenjal, ker je bedasto. Odšli smo domov, na Trojanah pa smo se zaustavili in malo večerjali. To nam je bila najboljša tolažba tega dne. Precej smo se pogovarjali o težkem obnašanju Kužatka, življenje je imel čudno, vendar si kaj takega nismo zaslužili, ni nam bilo v ponos njegovo zelo grdo javno obnašanje. Prišlo smo do spoznanja, da bom predvsem jaz, še najprej delal za sebe, vse manj ali čisto nič ne bom dal podatkov mojemu »predsedniku«, ker si tega ne zasluži, da se okrog baha na moj račun. Ker smo domov prišla dokaj ugodno v velikem dežju sem se malo oglasil doma pri družini, ker pa je vozil Josip, sem bil dovolj spočit za obisk v biroju in za nadaljnje delo, urejanju lokacij grobišč po listanju mojih zalog. To je bolj pomembno kot pa zapravljati čas v oni zoprni situaciji.

 

2000-02-29, Velenje, torek

         Nebi moral pisati, pa me na to navedla misel, kaj sem jaz in kaj so drugi v tem posebnem delu našega brez veznega odbora, odbora lastnih zamisli. Nekaj delamo, smo tudi nekaj naredili, ker pa so posamezniki različnih lastnosti in zmogljivosti, delamo pač tako, dot delamo. Pred dvema tednoma sem navedel več tem iz našega področja v pogovoru s gospodom Permetom. Včeraj ali v ponedeljek pa me je po 13 uri na telefonu našel Kužatko. Ta je govoril in govoril trajalo pa je kar dvajset minut, da sem moral biti jaz glasen, da sem ga vendar uspel prekinil in mu povedati, da je material za obdelavo in naš ali moj prispevek v tem času zelo težko uresničljiv, ker je problem denar. Problem denarja je prvo vprašanje, pri katerem se marsikaj konča. Imam velike dolgove in me predvsem okupira delo, moram čim več narediti, da zmanjšam moje dolgove. Ko pa sem omenil, da jaz rabim za moje delo najmanj še eno leto dela kot amater, kar pa za mene ni tako enostavno, saj sem na tem delu kot volanter, tako da marsikaj trpi pri zbiranju podatkov.

         Ko pa sem Kužatkotu omenil, da rabim vsaj eno leta občasnega dela, da bi dokaj dobro pripravil svoj material, je ta obrnil spet po dvoje. Diktatorsko se je ljubeznivo odzval na mojo temo tako, da to moramo takoj imeti in ne čez eno leto. Razburja ga celo to, da razni ljudi objavljajo svoje materiale v raznih časopisih, med drugim zadnje čase v »Politički ZATVORENIK« iz Zagreba od HDPZ. Nekolik sem popustil v pogovoru na terminu, da bi si lahko vzel čas prihodnji teden, vendar jaz ne grem nikamor, ker si ne morem privoščiti zapravljanje časa in denarja. Oni bi prišli k meni, to je Kužatko in Perme, dali bi mi ves svoj material na razpolago, da bi si ga pregledal in da bi nadaljeval ali navezal temo z mojim materialom. Ponovno se bojim, da me je zopet minila volja do te obljube, ker ne trpim ljudi, ki so posiljeni, sami pa ne morejo dati iz svojih rok dobro delo. Kužatko je baje v nekih svojih pismih posebej poudaril, da edino jaz kot Hrvat res nekaj dobrega delam, ostali pa so samo ime na papirju. On misli, da sem jaz vesel tega njegovega truda, da me hvali. Meni to ni prav, naj me pusti pri miru, naj ne blebeta okoli, kajti imamo dovolj svojega početja, s katerim bi nas nekateri iz slovenske vlade ali udbe najraje likvidirali.

         Ker pa je nedavno Kužatka poklical dr.Pahljina, ter mu ob tej priliki jasneje povedal, da delo, ki pripravljam je obsežno in da zahteva veliko truda. Toda knjiga se mora že tiskati, kar je to navezano na nek dogodek spomladi, ko želijo dati ta svoj material na trg. Da bi jim naredil nekaj dobre »lušte«, sem jim poslal v Ljubljano ali v Podpeč nekaj dobrega materiala, da bodo videli, kaj in kako pripravljam svoje delo. Vseh listov je bilo 37 v posebnem trdem pismo. Dal sem kopijo sprejetega poročilo Državnega zbora o grobiščih, okoli trideset mojih urejenih lokacij grobišč na različnih konceh Slovenije. Dodal sem še tisti del pričevanja proti koncu od »JAKE«, ko govori, kako so jih slačili in kar po njih »drrrrr…«. Za Kužatka pa sem še dal preslikati neko študijo od dr.Ante Pavelića in 1942 leta ter še nekaj strani, ki sem jih dobil od Slivarja preko upokojenca Bačić Josipa. Malo sem si še privoščil zabave in podal koordinate bivanja Kužatka in Permeta.

         Dan prej pa je Perme klical in govoril z Novakom, na kar je ta izvedel, namreč Novak, kako Hrvati pripravljajo svojo knjigo. Šele drugi dan sem Novaka povprašal, na katere Hrvate to oni mislijo, da pripravljajo svojo knjigo, na kar je »rekla in tudi rekla«, da bi to morda naj bil jaz. To pa je tako prišlo iz raznih pogovorov.

 

2000-04-20, Velenje, četrtek

         Zaradi družinske poti v Ljubljano sem se odločil, da izkoristim daljši prosti čas in se napotim do Kužatka, le zjutraj sem se napovedal za obisk. Kamera služi svojemu namenu, naš borec za pravice ustvarja pravo amatersko zgodovino, sestavlja razne materiale in jih presnemava. Tako sem bil nekoliko izkoriščen za lutko nekaj izjav, vse bolj klavrno, kajti govoril je tudi namesto mene o mojem delu sam Kužatko. Kako mučno pa je lahko pred domačo kamero, naj omenil kulturo tega človeka, ki pred kamero komentira, da sva »mi dva majmuna, to što radimo« in še nekaj takih kvalifikacij. Koristi druge materiale, ki jih jaz nimam, pa jih z mojo tehniko preslikavam in materiale hranim na diskih in dalje na CD ploščah. Vse to kar jaz delam z mojo tehniku, temu človeku niti ne moreš najosnovnejše pojme povedati, ker je tako izven sebe in mogočen. Delam kar delam, materiali pa so vendar veliko vredni. Tokrat imam veliko slik v rokah. Na nekaj slikah sem tudi jaz viden, pa je prav, da jih imam v arhivu. Gre za Bohovo in Špitalič.

         Zanimiv je zopet njegov izpad v Ljubljani, ko je bil na svojem prvem obisku novi predsednik Hrvatov Stjepan Mešić, ki je svoj obisk naredil pri sinu zločinca Ribičiča, ko so imeli skupni pogovor s Hrvati, kjer je bil tudi Zdravko Tomac. Po javnih dobrih vprašanjih je Ciril sin Ribičiča zapustil ta zbor.

 


2000-02-13,Velenje, nedelja

 

            PERME Franc

           

Ljubljančani so pri koncu s svojo pripravo za novo knjigo o pobojih na slovenskem. Od novembra se malo pogovarjamo, pravim malo, da bi tudi jaz ali da bi iz teh koncev kaj prispevali v tej novi knjigi. Perme pravi, da bo knjiga imela okoli 700 strani. Nama bi naj bilo prepuščeno okoli trideset strani udeležbe v tej knjigi. Zamujanje zadnje tedne je predvsem zaradi mene ali nas s teh, rekel bi, Koroških in Štajerskih krajev, od koder pa izredno manjka material za njihovo objavo. Rad bi se potrudil, rad bi veliko pripravil, pa me življenjske potrebe in dolgovi ne morejo pustiti od dela. Potreboval bi najmanj deset polnih dni, potrebno bi bilo kar nekaj denarja žrtvovati, kar si ne morem niti malo privoščiti. Preteklo leto sem zelo veliko naredil in žrtvoval za razkrivanje zločinov, slovenska vlada in parlament pa zadnje čase veliko premlevajo in sprejemajo zakone po tem vprašanju.

         V pogovoru z g.Permetom sem povprašal, ali imajo državno poročilo o povojnih pobojih, ki so ga imel v razpravi in ga tudi sprejeli, pa o tem prav ničesar ne ve. Knjige pa se ne pišejo tako pomanjkljivo. Med drugim mi je gospod France povedal, da je za knjigo precej strani pripravil Kužatko, pa jim takšna vsebina ni primerna za tako pomembno knjigo, kot jo pripravljajo za izdajo. Ta je na veliko in razkošno opisal samega sebe, tako da je on nameraval nam na Štajerskem in Koroškem odstopiti le okoli tri strani od onih tridesetih, kar so predvidevali, kar pa je tako hudo neprimerno in ponižujoče, da sem se posebej ogradil od Kužatka. Imam tisto, kar mnogi zbiralci teh podatkov v Sloveniji nimajo, žal nimajo tehničnega znanja in tehnične elektronske podpore.

         Našel sem v ponedeljek telefonsko obvestilo od Kužatka, »zašto se ništa ne javim???« itd. bil sem zaseden i nisem imel časa. Tudi to sedaj pišem doma, ker sem doma ves popoldan in pozno v noč premetaval račune preteklega leta, drugače ne gre. Ko pišem te vrstice, je preko pol noči.

         Žal to tukaj  pišem neki dan kasneje, pa bom moral kar tukaj omeniti nekaj važnih stvari. Ker sem se močno omejil na razkošne in blebetajoče medkrajevne telefonske pogovore s Kužatkom, kajti nekateri svoje stvari desetkrat ponavljajo in razlagajo, da mu niti ne moreš zaželeti dober dan.

Tako je Kužatko poklical dr. Pahljino, z željo, naj mi vendar prišepne, da bi jaz nekaj pripravil za to novo knjigo. Ker pa je prijatelj dr. Božo dobro informiran, kako obsežnega programa sem se jaz lotil, je bilo Kužatkotu lahko pojasniti, zakaj nisem zainteresiran za naš prispevek oziroma pripravo nekaj materiala.

Dobil sem jamarske podatke, teh pa je toliko, ko sem delal poskus, je za 730 strani materiala. Zaradi novih podatkov in novih prijemov, se mi je delo močno upočasnilo, bolj natančno poskušam locirati kraje, dodajam še višinske točke. Trenutno sem že zbral preko 500 lokacij grobišč, presegel pa bom en tisoč. Na terenu pa se precej pogovarjam z ljudmi, s svojimi strankami, ponekod tudi kaj zvem.

         Leta 1989 sem že imel zapisano na stroju, kako je kolega jamar (RJ) naletel na neko jamo ali kanal med Irštajnem in Pečovnikom, kjer je našel ostanke človeških kosti. Ponovno sem si sposodil partizansko knjigo za Slovenj Gradec in tamkajšnjih  njihovih spomenikov, sem z povečevalno loputo raziskoval napise na spomenikih. Splačalo se je. Na poti za Kozjak je postavljen spomenik. Spomenik domačim borcem nosi na sebi še neverjetno informacijo, da je tod podlo tudi 24 borcev 17. udarne divizije Jugoslovanske armije. Ker pa se je ta armija tu pojavila po podpisu kapitulacije 9. maja, je imela spopade s Hrvati, imela je spopade z begunci. Zato ni čuden zapis Državnega zbora od lani oktobra, da je v Doliču tam pod cesto pokopanih 8.000 ljudi.

         Drugi podatek me tudi zelo presenetil v tej sposojeni knjigi. Po krajih je zbran popis padlih borcev v težkem boju za svobodo. Prve skoraj tri leta je padlo toliko domačih borce za svobodo, kot potem v nekaj dneh po podpisu premirja. Drugače rečeno, kar preko 45 padlih po podpisu premirja. Zloben bom, ja kje pa so pokopani oni ta drugi, »kvislingi s pokradenim plenom«, ko so svoj život položili pred krvniki, plen pa je ležal tam v kanalu in se je pokvaril.