2015-01-04

Naslovnica / Željko Kekić: Izpoved nekdanjega udbaša

 

Željko Kekić: Izpoved nekdanjega udbaša

Željko Kekić je bil dolgoleten pripadnik tajne jugoslovanske politične policije (UDBA). Pred leti se je odločil, da bo spregovoril o njenih zločinih. Objavljamo pričevanje, ki ga je imel v Ljubljani 17.12.2014.

Željko Kekić:

Dober večer vsem, hvala vam za povabilo. Zelo sem zadovoljen, da lahko z vami delim te trenutke in da lahko razširimo krog te resnice.

V 80ih letih sem končal policijske šole in z nedopolnjenimi devetnajstimi leti postal operativec Udbe v Zagrebu, Centru, na Oddelku za tajno zasledovanje. Sicer je Udba imela več teh oddelkov, imela je osnovne oddelke notranjih in zunanjih sovražnikov, Oddelek tajnega zasledovanja, Oddelek prisluškovanja telefonov, kontrolo poštnih pošiljk, oddelki tehnike so bili spremljevalni oddelki, ki so tem operativcem, ki so imeli obdelavo in obravnavali ljudi, prinašali podatke. Tam smo bili samo mladi in take oddelke so imeli samo republiški centri.

Ljubljana je tudi imela tak center, ki se je nahajal na zdajšnji Vodovodni ulici, ki je bil v sklopu avtoservisa, skrit v notranjosti. Dva manjša oddelka z nekaj ljudmi sta imela Koper in Maribor, s katerima smo, mimogrede, sodelovali. Spominjam se nekaterih imen, gospoda Davida, to je bilo v času Janše. Intenzivno smo delali v Sloveniji, kadar je bil tam Anto ali Dobroslav Paraga, to je bilo v zadnjem delu 80ih let.                                                                

Torej, naša naloga je bila, da dosledno spremljamo te ljudi, da hodimo za njimi, da jih fotografiramo, snemamo vsak njihov kontakt, vsak njihov sestanek; ker se je ta material kasneje lahko uporabil na sodišču. Spremljali smo mnogo "objektov", med drugim tudi gospoda Marka (o.p. Grubišiča; ki je sedel zraven na okrogli mizi).

Na tem oddelku sem delal več kot 10 let, tako da vso paleto tedanjih, kot smo jim mi rekli, "objektov", poznam. S slovensko Udbo smo intenzivno delali tudi emigracijo. Delali smo Iridento, tisti čas, ko so se na Kosovu pojavili nemiri, ki je bila v tem času ena od močnejših gibanj.

Moram povedati, da nam je Ante Kovačević (o.p., sedaj prijatelj, soavtor njune knjige) bil eden od težjih "objektov", neverjetno neprijeten. Živel je na Dunaju, kjer je študiral, bil je štipendist avstrijske vlade, mnogokrat je potoval na relaciji Dunaj – Odžak, slišali ste to v filmu, kako je to bilo. Mi prevzamemo Slovenca, ga predamo Bosancem, oni ga predajo nam, v glavnem tako. Bil je objekt, ki ni izbiral. Torej, mi smo imeli objekte, ki so se s časoma omehčali, ki so pod pritiskom Udbe odnehali in pristali na določeno sodelovanje z operativci. Z Antom niso niti začenjali takšne polemike, ker so se zavedali, da je z Markom Veselicem pretrd in da tega enostavno ne morejo od njega dobiti. Mogoče je najboljši primer ta.

Nekje leta 1987, ko sta se pokojni papež in pokojni Reagan pogovarjala o rušenju berlinskega zidu in odpiranju rdeče Moskve; ko je britanska služba že delala na tem, da se ta proces udejani, takrat so se tudi republiške Udbe pripravljale na tranzicijo. Oni so takrat klicali na pogovore ljudi iz tako imenovane sfere "notranjih sovražnikov", ki so običajno bili takrat v zaporu. Pogovarjali so se z njimi o možnostih, da bi oni bili vodje bodočih držav bivše Jugoslavije, s tem, da nam vrnejo tako, da nas varujejo, da ne nastradamo v teh spremembah; da nas nihče ne preganja, da nas ne obešajo, da nas ne maltretirajo. V tem času se je na Zelenjercu, kjer je bil Center državne varnosti Zagreba, pogovarjalo z mnogimi objekti, med drugim s Franjom Tuđmanom. Takrat je bila tudi sprejeta odločitev, da je Franjo Tuđman najugodnejše testo, ki se ga da mesiti v tem smislu, da ohrani sistem, da pomiri ustaše in partizane. In konec koncev, dobil je potni list, edini poleg Stipeta Mesića, ki ga je že prej dobil, kot naš sodelavec. Bil je v dramatično boljši poziciji v primerjavi z Antom in Veselico, ker je lahko šel k izseljencem, kjer je lahko dobil denar, kjer je lahko zbiral ljudi, lahko se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot tisti, ki niso sprejeli nobenega dogovora. Tuđman je takrat rekel, da on Tita ne smatra kot črnega vraga in da ni vse tako, kot so ga okaraktirizali. Z Antom se o tem ni dalo niti pogovarjati.

Anto je bil neverjetno trdoglav v tem času in tudi njegov zapor bi verjetno bil mnogo krajši, če ne bi bil tak. Ostal je živ v Bosni, Bosna je rezala do bolečin, takrat je imela najhujši konzervat in prav zato je bil polnih osem let zaprt za stvari, ki so generalno, gledano iz današnje perspektive, bile banalne. Da bom iskren, takrat sem imel 19, 20 let, noči smo preživljali čez cesto stanovanja Marka Veselice, kjer sta se onadva pogovarjala po cele noči. Dobesedno sem se čudil kaj je temu človeku v tem trenutku. Je štipendist avstrijske vlade, praktično je že bil v Evropi, lep, mlad, visok. Kaj je njemu, da s silo želi iti v zapor. Ne posiljuje, ne krade in zaveda se tega, da bo šel v zapor. To sem spoznal seveda veliko kasneje. Morate razumeti, da sem po štirih letih policijske šole bil skojevec.

Torej, s 16 leti so me sprejeli v partijo, verjel sem, da je Juga prava stvar, da je Tito vrh popolnosti in od 427, ki smo zaključili to šolo v 80ih, so nas tri poslali v Udbo, dobesedno sem bil uslužen. V tem času smo delali smo v civilu, imeli smo dolge lase, takrat je bilo to moderno, imeli smo avtomobile, ki so takrat v naših krajih bili sanjski, v prtljažniku smo imeli 30 različnih registrskih tablic in nikoli se nismo vozili s tisto pravo, imeli smo skrivne radio veze, skrivne aparate, kamere in to in to. Torej, to je za enega smrkavca 19,20 let bila popolna služba in sploh nisem razmišljal o ideološkem ozadju, kaj delam. Kasneje sem spoznal, da je vsaka tajna služba, lažejo tisti, ki jo danes skušajo prikazati, kot neko humanitarno organizacijo, rdeči križ, ne vem, zdravstvo, lažejo, vsaka tajna služba je zelo umazana služba. Jaz pravim, da je to najbolj umazana služba plačana iz državnega proračuna. Udba je bila še na kvadrat večja od tega, Udba je bila satanska izpostava. Človek ni smel misliti drugače, človek ni smel govoriti drugače, človek ni smel peti drugače. Torej, Udba je bila tista, ki je za to, da bi ohranila ta red, preganjala vse to, kar se je samo nakazovalo, da bi lahko šlo drugače. In da se razumemo, nič se ni spregledalo.

Torej, ni to bila samo delovanje nad njimi, to je bilo delovanje nad celotno njihovo družino. Bili so dramatični pritiski, vse do te mere, da so šikanirali otroke v vrtcu, v šoli, da ne govorim naprej. Torej, to so bili dramatični pritiski, in v Udbi je generalno najdlje prišel tisti, ki je bil najbolj umazan, ki je imel najbolj umazane metode in običajno so šefi dobesedno upravljali z njimi.

Spominjam se pokojnega Franja Vugrinca, ki je bil moj šef, čeprav je bil moj prvi šef Zdravko Mustača, tisti, ki sedaj sedi v Műnchnu. Nekaj časa je bil tudi Josip Perković, ko sem se vrnil h generalni tajni službi kontrole obveščevanja, tako da jih vse zelo dobro poznam. Franjo Vugrinac ni mogel videti napisane črke H, ni mogel videti Marka Veselice, da gre v nedeljo od nedeljske maše. Klical nas je, po mene je prišel miličnik s fiatom 1300, da moram v Zagreb. Marko Veselica je preživljal normalno dan s svojo družino. On je v njem videl sovražnika v vsakem delčku njegovega gibanja.

Ampak, kaj je bilo najbolj tragično? V 90ih je ta Franjo Vugrinac postal svetovalec novega šefa službe Smiljana Reljića in - Franjo Vugrinac je vodil praktično vse akcije. Torej, zgodilo se je to, kar je Marko rekel, da je od teh 850, kar nas je bilo, 750 prestopilo. Pomeni: odstranili so zvezdo, vstavili šahovnico in sklenili nov pakt. Od teh 750, verjemite mi, da je bilo pet, šest, sedem procentov takih, ki so bili za Hrvaško. Za Hrvaško niso nekateri od njih vedeli vse do priznanja. Takrat so spoznali, da nam Hrvaška nudi eksistenco, še boljšo kot v prejšnjem režimu, nudi nam nova stanovanja, nudi boljše plače. Spoznali so, da šele sedaj prihaja čas za njih. Torej, šele takrat smo se lahko razšopirili. V rokah smo imeli poslance, novo državo, ki je dihala kot novorojenček, torej lahko smo izvajali akrobacije, ker so že nekje v drugi polovici 80 let operativci Kosa, Udbe in Side začeli pripravljati sodelavce za bodoče vodje v teh ključnih državah, pomeni, da so ti ljudje bili pripravljeni, da bi bili poslanci, župani, nosilci, direktorji javnih podjetij, ravnatelji ustanov in podobno.

Danes imate situacijo, da je dosedanji sodelavec, čigar imena nikoli ne veste, vedno voden od nekih ljudi v obveščevalni službi. On je danes vodja v nekem sistemu, v ozadju ima svojega operativca, ki dela za njega, zato da bi napredoval in šel naprej. Torej, danes imate situacijo, da vsak ta človek, ki se pojavi na demokratičnih volitvah, za občino, mesto, ne vem, državo, ima dramatično prednost pred vsakim tistim, ki pride s srcem, voljo, domoljubjem in željo, da bi nekaj naredil v državi. Verjamem, da je tako tudi pri vas, ker se spominjam, da se je v tistih letih govorilo, da je za nas najboljši Franjo, za vas pokojni Drnovšek in Kučan, v Bosni Fikret Abdić, ki je kasneje to prepustil Aliju, da je nižje zlati Slobo in še nižje Kiro.

V glavnem, morate vedeti, da ta udbaška nit živi tudi danes in ko gledam skozi profesionalno prizmo, vidim da pri nas in slišim, da tudi pri vas v zadnjem času, postajajo vse močnejši. Več jih je na oblasti, večji je njihov prostor. Ljudje enostavno več ne vedo, komu verjeti. Danes imate situacijo, da so ti ljudje, ki so bili v 90ih letih pripravljeni da prevzamejo gospodarstvo, kulturo, socialo, zdravstvo, šolstvo, še naprej s tem upravljajo in ker je čas strahu minil, so čedalje bolj sproščeni. Pri nas je približno tako, da so v novih službah, ki so se ustvarile na Hrvaškem, v 90-ih odstotkih otroci teh starih udbašev. Torej, oni enostavno to prenašajo iz kolena v koleno in to teče v nedogled. Pri nas je morda najboljši primer Josipa Perkovića in njegovega sina Saše, ki je zamenjal že dva, tri predsednike kot specialni svetovalec.

Nedavno sem našel tekst, ki sem ga napisal pred 16, 17 leti. Napisal sem: ”Najmočnejši človek v državi je Josip Perković.” Naš narod je moral čakati 16, 17 let, da je ugotovil, da je Josip Perković najmočnejši in da so pri nas hoteli menjati celo Ustavo in prilagoditi vse temu, da ne bi bil izročen Nemčiji. Torej, ta niz je bil prekinjen, danes je toliko močnejši, ker so s kapitalom, ki so ga odvedli, postali naša usoda. Če se danes umaknejo iz neke države npr. Hrvaške, bi mi bili ekonomsko opustošeni.

Torej, Udba je svoje čase, že pred Titovo smrtjo imela plan. Iz podjetij, ki so imela zunaj predstavništva, je vlekla denar, to je bilo nekje 10, 15 odstotkov. Ko je Tito umrl, so se razširili do konca, kontrole ni več bilo in se je vleklo mnogo več. Vsaka republika je imela svoj fond, svoje račune z ogromnimi vsotami denarja. In seveda, devetdeseta so pričakali neverjetno pripravljeni. Ko se je začela privatizacija, so imeli živ denar. Lahko so kupovali, ne samo v Sloveniji, Hrvaški, lahko so kupovali tudi v Rusiji, bivši ZRN, na Češkem. Postali so... Ni treba, da se bojimo, da bi obnovili neko novo Jugoslavijo, čeprav je to njihova nostalgija, oni nosijo zvezdo v srcu, tudi njihovi otroci so vzgojeni tako, da je boljša zvezda, kot pa nekakšen demokratični red. Toda, kar je najbolj nevarno, je to, da upravljajo z našimi življenji v drugem smislu, tudi v gospodarskem, zdravstvenem, šolskem.

Torej, to je tista nevarnost, ki nam preti, brezkompromisni so, vedo da lahko delajo praktično vse. Vzeli so medije, medij je glas vseh in tako oni enostavno krojijo javno mnenje in drugi enostavno kot ovce hodijo za njimi in da ne dojemajo, da jih peljejo v pekel in da bomo generacijsko zatolkli nacijo, vi vašo, mi našo, ker dopuščamo Udbi, da dela to kar dela. Prodajajo nam, če spremljate na Hrvaškem, Plivo, morda sedaj ni problem, da je ostalo 3-4 tisoč ljudi brez službe, ampak prodali so farmacevtsko pamet, vprašanje je, kdaj bo na vrsti vaša Krka. Prodajajo naše ladjedelnice, 10.000 ljudi ostane brez službe, prodali so našo tradicijo, da zna Hrvat graditi ladje že stoletja. Postajamo sužnji nekoga, zahvaljujoč, ker ni lustracije, zahvaljujoč temu, da enkrat nismo odrezali, zahvaljujoč temu, da nismo odkrili imen. Vem, da bi to v tej zgodbi bilo težko, obrnilo bi na glavo mnogo ljudi, mnogo družin.

Vedeti morate, da je na Hrvaškem po neki statistiki v vsaki drugi družini bil nekdo od njih, od nivoja inšpektorjev za politični kriminal, Udbe, Kosa in tega in onega. Vem, da bi se tudi cerkev obračala, ker je tudi tam bilo vsega. Vem, koliko smo jahali po cerkvi in tako je bilo od prilike tudi pri vas. Toda, moj Bog, menim, da v imenu nekakšne bodočnosti, v imenu rešitve generacije, ki prihaja, v imenu prihodnosti nacije, mi moramo delati v tej smeri in enkrat reči: Dovolj je!, ter prekiniti to zgodbo.

Da sedaj odgovorim voditeljici na vprašanje, ki mi ga je postavila. Odhod iz službe je težek, neverjetno težek. Oni vas konstantno vlečejo nazaj, ko človek odhaja ven, je to nevarno, ko odhajate, je tako kot bi si zavezali vrv okrog vratu. Izkoristil sem priliko, da javno imenujem ljudi, ki bi me morali likvidirati, tako da se je v naprej vedelo, kdo me bo likvidiral, če sem hotel preživeti v tej zgodbi. Kako oditi? To ne morete, če je v glavi stara komunistična ideologija. To je tisto, kar sem se pogovarjal s pokojnim Vojkovcem. On je umrl kot komunist. Pred mesecem dni, se je Stipe Mesić na grobu poslovil od njega z besedami:”Počivaj v miru, smrt fašizmu, svoboda narodu.” Torej, v njihovih glavah se ni zgodil klik, da je človek Božje bitje. Tudi jaz sem kot komunist verjel, da življenje teče do zemlje in da se tam konča.

Toda, ko vi v nekaterih situacijah, jaz sem to doživel v vojni, ko vi preživite nekatere trenutke, ko ugotovite, da je nekdo z vami, nekdo, ki drži roko nad vami, ta angel čuvaj, ta Bog, potem ugotovite, da ste dolžni kreniti po poti resnice. Neki pregovor se glasi: ”Ko človek išče resnico, išče Boga, ne glede na to, ali on to ve ali ne.” Jaz sem se držal neke druge sintagme, da človek ne ljubi greha, ljubi pa grešnika. Zgodilo se mi je, da sem pokojnega kardinala Kuhariča, katerega sem preganjal leta in leta, dobil leta 91 v zaščito. Bil sem načelnik SISa v brigade, kamor je on prišel na obisk, na prvo linijo fronte in kot načelnik dobim nalogo, da se mu nič ne zgodi. Mislil sem si: Pa Bog ti res obstajaš!

Razumete? Če je kdo tam bil nezaželjen, sem bil to jaz, mene bi bilo potrebno zapreti in spraviti v verige. Vendar, to je ta Božji prst, ki vam da priložnost, da greste naprej, da razumete, da z Bogom lahko pridete do tega, da se pove vsa resnica, da se gre k tem ljudem, da se z njimi pogovorite. Oni so veliki ljudje, meni so vse oprostili, ker sem prišel človeško, dostojno in povedal, kaj sem delal. To sem pričakoval tudi od mnogih svojih kolegov. Nagovarjal sem jih, nekatere sem celo vodil k duhovnikom, da bi začeli tudi oni govoriti. Ker je žalostno, to so že kolegi tukaj rekli, da je ogromen del (op. arhivov) uničen v 90-ih letih, en del je ohranjen na mikrofilmih v Beogradu, en del je v privatnih bunkerjih, ki v glavnem služijo za izsiljevanje in prisilo. Za prihodnje generacije in za prihodnost naših držav bi bilo zelo pomembno, da ljudje govorijo o tem, kaj so delali, kaj se je delalo v imenu službe, sistema. Da se to nikoli več ne bi ponovilo, ker je to tragično, tragična je usoda, ki smo jo doživeli.

In prav iz teh razlogov, sva Anto in jaz šla v ta projekt. Napisal je knjigo o tem, povedal sem mu par stvari, potem je tudi televizija snemala film na to temo. Torej, šla sva v zgodbo zaradi bodočih generacij, zaradi njih, ki niso nič krivi. Ker je vaša in naša nacija premalo številna, da bi si dovolila nekakšne stoletne spore, da bi se pravnuki vojskovali med seboj zaradi grehov njihovih očetov ali dedov. To je neka situacija, ki se ji poskušamo izogniti s svojim primerom. Na žalost je tako, da se je malo teh ljudi odzvalo. Kar se tiče preganjanih, oni so pripravljeni na to, vendar preganjalci ne želijo slišati nič o tem. Nadaljujejo ta niz, jaz sem povedal primer, bili smo na TV Slovenija 3 v neki oddaji. Torej, sam sem poskusil iz prve roke, kako to zgleda v Sloveniji.

Leta 95, 96 me je poklical Josip Boljkovac, bivši minister, da se srečava v nekem lokalu. Prišel je, mislim da se imenuje Zdenko Roter, tedanji Kučanov svetovalec za varnost, prišla sta še dva sodelavca. Pritiskali so name in na mojega sodelavca, da bi pričala proti Janši. Zaradi neke priprave čete za vojskovanje na našem področju, zaradi pomoči pri orožju. Rekel sem jim, da me ne morejo prisiliti k temu. Sem priča vsem tem dogodkom in o Janši lahko rečem samo vse najlepše, on je za nas bil rešitelj v tistem času. Bili smo v situaciji, da smo imeli srce in voljo, izkopali smo rove, imeli smo orožje, vendar nismo imeli municije. Z druge strani so tolkli kot nori in Janša nam je šel nasproti. Dal nam je tisto, kar nam je bilo potrebno, kar je bilo vrednejše od krvi, s tem je rešil mnogo življenj. Razumete, rešil mnogo naših. Dovolil je, v dogovoru s Parago, da se prva četa HOSa pripravlja tu pri vas, ker pri nas ni bilo te možnosti. Vaši specialci, ki so vedeli, kaj je to usposabljanje, so usposabljali te fante. V nekem trenutku sem prevzel vso to četo, bili so na Kočevskem, v Bosiljevem in to so bili prvi borci, ki so šli v Vukovar, ki so v vukovarski vojni vsi padli, vendar so bili usposobljeni. In zdaj mi pride ekipa, ki bi Janšo, to je bilo takrat, ko ni bil več minister, obsodili na osnovi tega, ker je pomagal reševati življenja. Rekel sem jim, kako lahko to pričakujejo od mene. Kakšen bi bil to človek, če bi šel proti takemu človeku? Ponudili so mi, da mi bodo vse uredili, da bom imel poseben status, da se mi v Sloveniji ne bo potrebno ničesar bati, ker imajo oni razširjen svoj sistem, ker sem jim omenil, da ne gledam na vzhod, da gledam na zahod in da skozi Slovenijo grem lahko na zahod. Rekel sem jim, da se bo konec koncev, Janša vrnil na oblast, potem so le odnehali.

To je ta nit, ki jo morate prerezati in reči, da je dovolj, tudi za ceno življenja! Mene so dovčerajšnji kolegi intenzivno obravnavali,  bil sem objekt zasledovanja. Na nek način mi je to odgovarjalo, ker sem se zabaval, po drugi strani sem si pa rekel, da je to dobro, ker moram to odslužiti čim prej, a Bog vse vidi. Zaključil sem s tem ciklusom, poskušali so z likvidacijo in to in drugo, s Perkovićem sem prišel v hude konflikte, vendar z Božjo pomočjo človek vse to preživi.

Da vam ne bom jemal preveč časa. Ta knjiga, ki sva jo napisala (op. z Antejem Kovačevičem), je bila napisana predvsem zaradi naših otrok - zaradi njegovega sina Tomislava, njegove Katarine, moje Jelene in vnukinje. Da se oni ne bi sovražili v prihodnosti, ker so očetje bili na različnih straneh, tudi zaradi drugih otrok, ki se nahajajo v isti situaciji. Zaradi enake prihodnosti, lepše, srečnejše, boljše za Hrvaško in za Slovenijo.

vir: Odbor2014.si