HUDA JAMA
skrunitev kapelice
KLIKNI ZA GOOGLE - POZICIJA
skrunitev nove kapelice
1997-09-18,cetrtek, casopis»DEMOKRACIJA«, stevilka strani 17:

Barbarin ROV 1945, LASKO, HUDI KOT - SPODNJA RECICA

Ultra cineres hostium

     Ira non suprest

»Do nasprotnikovih strohnelih kosti nimamo vec sovrastva«. Tako se glasi napis v kapeli pred rudnikom Barbarin rov pod Kristusom in fresko sv.Barbare. Zdajsnji vandalizem nad kapelo je pokazal, da ta napis ni primeren za to kapelo in bi moralo drustvo napisati: »Strohnele kosti nasprotnikov se vedno sovražimo«. Vendar naj ostane zapis taksen, kod je ostal po vandalizmu oziroma pa satanisticnem divjastvu, ki so ga zagotovo vodili z vrha.

            Kapelico je drustvo postavilo z vso potrebno dokumentacijo v spomin mucenikom v rudniku Barbarin rov, njegovi okolici in posmrtnim ostankom, ki so jih odpeljali neznan kam. Oblast jim je vzela življenje v maju, juniju in juliju leta 1945 zaradi ideje razrednega sovrastva, ki je prezirala vse Božje in cloveske postave.

            Za osvetlitev tega strasnega necloveskega dejanja v tej slovenski Hirosimi, saj je v teh treh mesecih moralo v Sloveniji umreti muceniske smrti vec deset tisoc ljudi, vec torej, kot je bilo žrtev Hirosime. Ustni viri prebivalcev te doline, ki so kar verodostojni, so približno enaki. Tragedija teh mucenikov se je zacela zadnjo nedeljo v mesecu maju, in sicer 30.maja. (P.S. Tega dne je pod datum 30.maj 1945 leta bila sreda. Ce je to bila nedelja, potem je možen pravi datum 27.maj ali pa 4.junij 1945 leta, op.S.D.) Ko so prebivalci te doline sli k masi v Lasko, so opazili ob cestah veliko partizanov. Ko so se vracali, so vojaki imeli tovornjake, na katerih so klecali domobranci. S puskinimi kopiti so jih silili, da so vpili: »Mi smo izdajalci slovenskega naroda!« Proti veceru so tovornjaki odhajali prazni. Ta dan je bilo pomorjenih veliko domobrancev, ki so jih pripeljali iz raznih krajev, Kranja, Velenja Slovenj Gradca... V tem casu se je krhalo prijateljstvo med zavezniki v Trstu, Gorici, Julijski krajini, umakniti so se morali tudi s Koroske. Edina resitev je bila njihov pokol, in to cim prej. Koliko je na tem kraju teharskih žrtev, se ne ve, menijo pa, da jih je vec kot polovica. Najvec mucenikov je bilo hrvaskih civilistov, moskih in žensk vseh starosti, med Nemci pa je bilo najvec oficirjev. Pisnih virov o tem ni, zapisovalci zgodovine se ne spomnijo nicesar vec. Ostalo jim je samo sovrastvo.

            Krajani so kapelo postavili v spomin vsem žrtvam. Menili so, da bo kapela kraj molitve, premisljevanja, kesanja in pomiritve med razlicno mislecimi ljudmi. Zdi se, da so se zmotili. Napisi na stenah kapelice oznanjajo samo smrt. Tako so po osvoboditvi pisali komsomolci po zidovih cerkva in župnisc, po breznih in grapah, po rudarskih rovih pa je sejala smrt.

            Stroski kapele se niso poravnani, pa je že unicena. Zato bo verjetno se dolgo ostalo tako, kot je, in bo kar lepa popotnica zdajsnji vladi in vladni koaliciji na poti v Evropo. Stanje kapelice je jasen obraz nase obce civilizacijske kulture in spostovanja pokojnih. Polna brezna cloveskih kosti so se brez pravice do križa in groba, zato dvomimo, da nas taksne, kaksni smo, Evropa z veseljem pricakuje.

            Kaj se bo se zgodilo s kapelico, lahko le s strahom pricakujemo. Nam nemocnim ostane samo to, da prosimo Boga za njeno ohranitev.

 

Grozljivo grobisce v rudniskem rovu
1997-09-18, cetrtek, casopis »DEMOKRACIJA«, stevilka strani 20:

                                                               Prejelo smo


                            Barbarin rov nad Hudo jamo pri Laskem se vedno skrivnosten

     

                Množicno grobisce v zapuscenem rudniku Barbarin rov v Hudi jami pri Laskem je vse do danes ostalo eno najbolj skrivnostnih med vec kot stotimi povojnimi množicnimi grobisci. Nekaj drobcev je bilo objavljenih leta 1990, potem pa vse do danes nic vec.

                Najprej je Romih Leljak v knjigi »Teharske žive rane« opisal, kako je v zacetku junija 1989 sel po sledi govoric o množicnem grobiscu v zapuscenem rudniku pri Laskem. O tamkaj pobitih mu ni uspelo veliko izvedeti. Se najvec je izvedel o ljudeh, ki živijo tam blizu. Na eni strani skrivnost in strah, na drugi pa samopasnost in celo grožnje nekaterih, ki so bili v tistih casih, ko so se tam dogajala grozodejstva, pri partizanih, v Knoju ali v podobnih organizacijah velikega komunisticnega projekta. Edino, kar je zvedel o pobitih, sta dva drobca. Prvi govori o vlaku s hrvaskimi begunci, ki so ga na progi pri Laskem ustavili partizani. Njegove potnike so odgnali v rudniski rov nad krajem zlovescega imena, vagone pa so domacini oplenili. Begunce naj bi bili po deset povezali skupaj, prignali pred navpicni jasek v rudniskem rovu in jih pognali v globino. Drugo kratko pripoved mu je povedal nekdanji knojevec. Ta mu je zatrdil, naj bi nesrecnike vozili iz teharskega taborisca in celo iz bližine Maribora. Slo naj bi za Hrvate, tudi ženske in otroke.

                Drugi poskus je bil narejen v zacetku avgusta 1990. Takrat sem se podpisani skupaj s fotografom takratne Demokracije pridružil Romanu Leljaku ter režiserju Filipu Robarju Dorinu. Dorin je takrat snemal dokumentarni o povojnih pobojih. Oglasili smo se na obcini Lasko pri takratnem županu Milosu Verscu, da je posredoval pri upravi rudnika Lasko. Tam smo si lahko ogledali stari nacrt rudniskih rovov, nato pa nas je eden od poznavalcev pospremil do rudnika. Vhod v rov je bil zaklenjen, saj naj bi rudnik del zapuscenih rovov (rudnik je obratoval med leti 1902 in 1942) uporabljal za skladisce razstreliva. Nadeli smo si celade z lucmi. Pot nas je vodila najprej okoli 200 metrov  po glavnem rovu, nato pa smo zavili mocno v levo v stranski rov. Najprej smo prisli do umetne lesene zapore. Spremljevalec je s krampom odbil nekaj desk, tako da smo se splazili naprej. Po nekaj desetih metrih se je nasa pot koncala. Znasli smo se pred zidom, s katerim so nekoc zazidali  dostop do jaska kaksnih sto metrov naprej, ki je množicno grobisce. Zelo smo bili preseneceni, ko smo na tem mestu opazili nekaj majhnih križcev, izpraskanih v omet. Glede na nedostopnost so to po vsej verjetnosti naredili tisti, ki so morali rov zazidati.

                Sprva je imel režiser namen, da bi kasneje organiziral preboj skozi to oviro, vendar nam je že rudniski spremljevalec povedal, da bi pri tem naleteli na precejsnje birokratske ovire. Na eni strani bojazen, ali se ni na drugi strani rov sesedel, na drugi pa nevarnost navzocnosti eksplozivnega plina. Poskusno vrtino za pregled naj bi bila dovolila in nato tudi opravila usposobljena rudniska ustanova. Zal se je pri tem koncalo. Poleg resnicnega zidu so se nenadoma postavili se novi...

                Polnih sedem let je poteklo od takrat. Medtem so bile ustanovljene tri politicne skupine, dve parlamentarni preiskovalni komisiji in ena vladna, vendar se o Barbarinem rovu nad Hudo jamo ni vec niti govorilo, kaj sele da bi se rov odprl. Kot na mnogih drugih podrocjih je nasa demokracija tudi tu odpovedala.

                V znani emigrantski knjižici »Teharje so tlakovane z naso krvjo« je bilo na koncu navedeno, da so v Hudi jami pobili dele vseh stirih domobranskih polkov. Nekateri preživeli iz Taharij govorijo, da to verjetno ne drži. Nesporna je, da je glavnina pobitih domobrancev iz teharskega unicevalnega taborisca koncala v rudniskih razpokah na hribu Brnica v neposredni bližini Hrastnika. Del domobrancev sta Ozna in Knoj odpeljala celo na oddaljeno Brežinsko polje, kjer so jih postrelili in zasuli v velik protitankovski jarek.

                Danes je znano, da je ožje obmocje Celja tako rekoc prepredeno z množicnimi grobisci. Zelo dejaven clan nekdanjega celjskega Demosa Janez Crnej jih je odkril okoli 35. Poleg vrnjenih domobrancev in domnevno 300 celjskih mescanov je bilo tistega krvavega maja in junija 1945 na Celjskem pobitih na tisoce hrvaskih beguncev. O stevilkah je se vedno težko govoriti, saj se se posebej za Hrvate domneva, da jih je tu svojo nesrecno pot za vedno koncalo od nekaj tisoc do celo 35.000. Danes moramo ugotoviti predvsem nekaj: povojni poboji na Celjskem so, tako kot to velja nasploh za Slovenijo, se vedno zelo neraziskana tema. Prav gotovo se pri taksnih temah kaže stopnja (ne)civiliziranosti nekega naroda. Glede nase preteklosti se tako politiki kot zgodovinarji in obcila vedejo kot barbari. Na eni strani se vedno povsem kriticno castijo mite iz casov diktature, mladi ljudje pa životarijo v onesnaženem duhovnem ozracju. Resnica je le uboga dekla.

                Težko je razlocevati ene poboje od drugih, toda prav gotovo je bilo ubijanje globoko v rudniku nekaj najbolj grozljivega. Zdaj pred vhodom v Barbarin rov nad krajem Huda jama pri Laskem stoji kapela. Vsaj lucko bodo tam posebej lahko prižgali redki obiskovalci tistega odrocnega kraja

     

               Ivo Zajdela