SLIKE TEHARJE - GOOGLE
Venec zmage nad nasiljem in pozabo
DRUŽINA 31.oktober 2004.

      Urejen je osrednji del spominskega parka na Teharjah

       

      V nedeljo, 10. oktobra,  je bil na Teharjah blagoslovljen spominski park, ki  bo poslej  obiskovalo nagovarjal s svojo arhitekturo in še posebej z napisi, vzetimi iz zakladnice svetopisemske modrosti: Osrednji spomenik v parku kliče zoper pozabo, saj se s svojo višino, s simboličnim vencem spomina in duhovne image, dviguje nad okoljem, ki so ga dvakrat uporabili za grde stvari, najprej za uničevanje ljudi, potem pa še za smetišče

       

      Minilo je štirinajst let od padca komunističnega režima in demokratizacije v Sloveniji, in kmalu bo minilo že šestdeset let, ko so širom po Sloveniji množično pobijali vojne ujetnike in civiliste, vendar se pri urejanju množičnih grobišč še vedno. zelo zapleta. Dosedanje vlade niso bile pripravljene prisluhniti temeljnim civilizacijskim načelom, da morajo biti zločini raziskani, ljudje, ki so bili žrtve teh zločinov, pa morajo imeti urejene grobove in pravico do imena.

       

      Vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je doslej določila 390 lokacij grobišč, na seznamu pa jih ima še 130, ki jih mora preveriti po posebni metodologiji.

       

      Potem ko je bila junija letos blagoslovljena kapela ob grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu, je bil 10. oktobra odprt in blagoslovljen tudi.osrednji de1 Spominskega parka na Teharjah. Tega so začeli urejati pred enajstimi leti, ko je bila sprejeta odločitev o ureditvi spominskega parka na območju povojnega taborišča smrti na Teharjah. Pred devetimi leti je bil za ureditev parka na natečaju izbran atelje Marka Mušiča. Velik delež zaslug za ureditev Teharij ima predsednik Teharske komisije Janez Lampret, ki pa je danes nad doseženim razočaran, saj meni, da je urejen manjši del območja, kot je bilo prvotno predvideno. Med drugim je iz prvotnega projekta izvzeto sosednje zemljišče, kjer je že nekaj let - kljub ogorčenju prizadete javnosti - vadišče za golf.

       

      Pravica do groba

      Ureditev spominskega parka Teharje si je arhitekt zamislil kot kompleksno glasbeno kompozicijo z »osnovnimi motivi, ki se med seboj prepletajo in stekajo k osrednjemu doživetju«. Izhajal je iz tragične resničnosti: pobitim.ljudem njihovega življenja ni mogoče vrniti. Mogoče jim je vrniti le simbolično dostojanstvo človeka in jim priznati: tudi vi ste bili ljudje. Priznati jim je treba,pravico do groba, s tem pa pravico do človeškega imena. Na obredu pokopa temelji človeška civilizacija; saj se je pojavil že na samem začetku. človeške kulture.

       

      Osrednji del parka je mesto, kjer so stale taboriščne barake in dvoriščni  prostor pred in med njimi, kjer so ujetniki preživljali težke trenutke, preden so jih s tovornjaki odpeljali na različna morišča, od Hrastniškega hriba, rudniškega jaška Huda jama pri Laškem do protitankovskega jarka pri Brežicah, Griž pri Žalcu in še kam. Na tem prostoru so jih nekaj ubili s pretepanjem, nekatere pa so pokončali na dnu doline pod taboriščem, kjer so nad njihovimi »grobovi« povojne celjske oblasti zgradile jez za strupene cinkarniške odplake. Nad temi grobišči je danes vadišče za golf. Arhitekt je taborišče, med odlagališča odpadkov vrinjeno zadnjo sled tragične resnice, določil za temeljni in najdragocenejši motiv. »Tla preostanka taborišča, izvorni nivo groze, tesnobe in smrti, so nedotakljiva in sveta, ker je sveto v hegeljanskem smislu tisto, kar ljudi združuje; so izraz skupne človeške narave, kjer se homo simbolicus razodene kot homo religiosus«.

       

      Čez preostali taboriščni prostor, »preko tal groze, tesnobe in smrti«, si je arhitekt zamislil stezo tišine, ki jo predstavlja privzdignjena brv. »Ozka, intimna in krhka povezava vhodnega predela z osrednjim spominskim obeležjem in kripto je namenjena samotnemu doživetju posameznika in kopanju v lastno globino.« Steza tišine je občutljivo odmaknjena od svetih in nedotakljivih tal taborišča; občasne razširitve so namenjene le postanku in umiku v samoto, molitvi, polaganju cvetja in prižiganju sveč«.

       

      Sam vhod v spominski park opominja z napisom vse vstopajoče k spoštovanju tišine mrtvih in napis na tleh vhodne kapele vabi k zbrani čuječnosti v spomin pokojnih. »Bodi tu in čuj zdaj z menoj.« Zunaj ob kapeli pa je na tleh zapisano: »V tišini bom počival in nihče me ne bo motil.« Na steni vhodne kapele so pomenljive svetopisemske besede tolažbe: »Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru« (Mdr.3). Vhodni portal, ki na severni strani taborišča uvaja najožje območje parka spomina,.sestavljajo vhodna vrata, vrata trpljenja in kapelica Kristusovega bičanja. Arhitekt ga je postavil kot simbolično znamenje ločitve hrupa in vrveža vsakdanjosti, sveta živih od posvečene tišine in spomina, od sveta mrtvih. Od nedotakljivih, svetih tal taborišča, iz katerih se vzpenjata kapelica in zvonik z navčkom in ki se jih vhodna ploščad sveta živih nikoli ne dotakne.« Steza tišine nas počasi dvigne na t. i. severni portal, ki je ob sedanji ureditvi parka središčni prostor med vhodno kapelo in osrednjim spomenikom. Tam dobimo sporočilo tolažilne besede Iz evangelija o obuditvi Lazarja. Tožbi žalujoče sestre Marte: »Gospod, ko bi bil tukaj, bi moj brat ne bil umrl...« odgovarja obljuba vere: »Tvoj brat bo vstal.«

       

      Kripta s sarkofagom

      Osrednje spominsko obeležje je dovolj blizu, a vendar nekoliko zadržano odmaknjeno postavljeno na vzpenjajoči se južni strani taborišča. »Visoko povzdignjen venec spomina, simbol smrti in večnosti je obenem prispodoba trnove krone trpljenja in mučeništva, a tudi zmage in poveličanja. Razprti venec visoko na nebu srka vase dolino gorja in je dovolj privzdignjen, da obvladuje pregrado odlagališča industrijskih odpadkov in postaja viden od cerkve sv.Ane. Tako je ožlv1jena simbolna povezava usodnih dni, ko so bili njeni vstajenjski zvonovi v dolini gorja edina tolažba.

       

      Spominsko ploščad z oltarno mizo si je arhitekt zamislil »v osi ozkega preliva prostora med gmotama odlagališč komunalnih in industrijskih odpadkov«. Dominantno je privzdignjena nad taborišče in zamišljena kot svetišče pod milim nebom. Pod njo je kripta s sarkofagom, ki s spominsko, pietetno razsežnostjo povezuje vse, kjerkoli v okolici raztrosene posmrtne ostanke. Ob sarkofagu sta svetopisemska napisa: »Pravični pa bo počival, čeprav bo prezgodaj umrl. (Mdr. 4) in »V svoji hiši jim bom dal prostor in ime« (Iz 5).

       

      Pot spomina, ki »v velikem loku povezuje posamezna doživetja in posamezne prostorske in vsebinske sekvence«, preide na južni strani, tam, kjer se najožje območje spominskega parka prevesi v naravno krajino, v sprehajalno pot do sv. Ane. Uvedlo jo bo znamenje upanja, kapelica Kristusovega vstajenja,.označevalo pa štirinajst postaj križevega pota. Ta del ureditve, kakor tudi celovita izpeljava poti. spomina ter širši vhodni predel s parkiriščem in vhodnim paviljonom z nujnImi programi za obiskovalce ter z ustrezno informacijsko točko, ostaja nedokončan oziroma zaenkrat samo v zasnovi in bo poslej čakal na nadaljevanje in dokončanje ureditve spominskega parka. Enako velja za nujno selitev motečih komunalnih objektov, ki še vedno stojijo na vzhodnem delu nekdanjega taborišča. Tam, kjer so nekoč stale taboriščne barake, bodo v tleh označili njihovo mesto, predvsem pa mesto dvorišča C, kraja zbiranja in vezanja pred odvozom na streljanje, ki je, kot razlaga arhitekt, »v svetem kraju najbolj sveto«. »Kot kelih, obredna posoda, bo povzdignjeno nad tla taborišča in povsem nedostopno.« Le na zakriti, odmaknjeni strani bo vanj vrezan gaj spomina intimni prostor svojcev in bližnjih ki bo tudi prostor »spominske cvetice in soja sveč«.

       

      Spomin no mrtve

      Tako naj po mnenju arhitekta »jezik simbolične umetnosti ta kraj težkega spomina in zmaličene narave prevesi v oazo človečnosti, ki združuje ljudi dobre volje, v ureditev, ki lahko v izkušnji preteklosti in večne modrosti izrazi tudi senzibilnost neke nove dobe«. Zato so v jeziku simbolov najprej uporabljeni splošni civilizacijski in humanistični pojmi, v njihovem nadaljevanju pa religiozni, krščanski, pomeni. »Čitanje ostaja možno v obeh smereh«. Zasnova ureditve parka sledi poslanstvo arhitekture, ki je, kot poudari arhitekt, »daleč pred rojstvom ostalih umetnosti izrazila najgloblja čustva, potrebe in sporočila. V opustošenem okolju lahko le jezik arhitekture vzpostavi prepričljiv odnos do moteče okolice in doseže želeni učinek že takoj ob ureditvi.«

       

      Filozof Edvard Kovač je glede Teharij zapisal: »Tisti, ki bo stopal po tem parku, naj začuti, da so bili tukaj zbrani ljudje, ki so prav tako upali in jokali, se radovali in bili užaloščeni, ljubili in trpeli.« Nobena človeška hudobija ne more tajno zanikati človeškosti. Simboličen spomin na mrtve naj vedno znova zaživi in simbolno življenje naj zmaguje nad človeškim zlom.

       

      IVO ZAJDELA

      (Foto: Tamina Petelinšek, črno-bele slike so spuščene)

    PIETET:

    PIETET:         Teharje pri Celju / Kratek vpogled v objavljen tekst raznih avtorjev

    Vir:      1999-08-21, DELO

    Janez Črnej, ki je eden najboljših poznavalcev problematike povojnih pobojev pa Celjskem,… Dejal je tudi, da še vedno ni odkrit grob 150 na Teharjah zaplinjenih otrok, in tako dopustil možnost da bi bili pokopani prav v okolici Žičke kartuzije. …, Anton Šemrl pa je opozoril na sklep evropske konference žrtev komunistiènega nasilja, da je Slovenija še vedno dolžna popraviti krivice, storjene tudi s povojnimi poboji.      Damjana Stamejčič

     

    Vir:      DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV, LJUBLJANA – GROSUPLJE, 2000

    Knjiga: TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO

    29. Grobišče protitankovski jarek Teharje - Zg.Hudinja - Golovec Nova vas.

    Dolžina 4 km, globina 2,5 m, širina 3 m. Na dolžini treh metrov je bilo uradno izkopanih v letu 1996 51 trupel. Protitankovski jarek je bil v avgustu 1945 v tej dolžini natrpan z žrtvami in pokrit s tanko plastjo zemlje.… Število pokopanih žrtev od 23.000 do 25.000. Žrtve so bile hrvaške, slovenske, nemške in židovske narodnosti.       (glej stran 234)

     

    Vir:      Lovro Šturm / brez milosti / 2000

    Iz taborišča v Vetrinju na Koroškem je 29. in /ali 30. maja je prišlo do prestavitve ranjencev v Slovenijo v taborišče Teharje in morebiti tudi v taborišče Škofovi zavodi Šentvid.

    Ranjenci, bolniki in invalidi, ki so se po koncu druge svetovne vojne znašli v taboriščih za vojne ujetnike, kot n.pr. na Teharjah, v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani, Bršljinu pri Novem mestu ali v drugih taboriščih in v Centralnih zaporih Ozne v Ljubljani, so ne glede na svoj specifični položaj in svoje zdravstveno stanje delili usodo drugih priprtih povojnih ujetnikov in civilnih oseb. V največjem številu primerov so bili žrtve povojnih množičnih pobojev. Nekateri so umrli v zaporih ali v koncentracijskih taboriščih. Nekateri so končali kot žrtve posamičnih nasilnih usmrtitev. (glej stran 67)

     

    Vir:      2001-10-10, DELO, ponedeljek 10.10.2001.,

    Počasno iskanje krivcev za povojne poboje

    Mimo priplava dobro obveščeni mož

                Še vedno brez denarja za temeljito sodno preiskavo genocida in vojnih hudodelstev na Teharjah - Prve ovadbe stare že ducat let.

                Celje - Tri leta bo že tega kar sta se v velikem bazenu laškega zdravilišča spoznala dva starejša gospoda. Prvi, nekdanji partizan, je bil tam na okrevanju in oddih mu je plačala zavarovalnica. Drugi, nekdanji domobranec, je starim kostem bolečine lajšal na svoje stroške. Beseda je dala besedo in zlasti način plačila zdraviliškega ugodja je bil najbolj sporen. Ko sta se tako pomenkevala, je mimo priplaval malo mlajši gospod. Vključil se je v pogovor in kmalu izjavil, da osebno pozna enega izmed likvidatorjev v zloglasnem povojnem taborišču na Teharjah. Še več, domobrancu je povedal njegovo ime, naslov in telefonsko številko.

    Brane Piano

     

    PIETET:         Pisec znanstvene fantastike Franci Strle v svoji partizanski knjigi pod naslovom VELIKI FINALE NA KOROŠKEM / 1977. leta po 22 letih še ni vedel za kraj Teharje, bil je to prepovedani kraj tudi za njega. Nikjer v njegovi fantastiki ni uporabil besede »Teharje«.

    Pred več leti je še veljalo, da če si preveč gledal proti Taharjem, si že bil na seznamu kot proti državni element. Danes to opozorilo še kar velja za neko drugo mesto, za sosedno vzhodno parcelo, takoj za Teharjem in to za Proseniško (!?).

     

    2005-06-13, DELO, druga stran

     

    Teharje – »Vse vojne nosijo s sabo hudo trpljenje. Ko živimo v miru, si to težko predstavljamo. Tudi človek se v vojni spremeni. V vojni počne stvari, ki bi si jih drugače niti zamisliti ne bi mogel. Zato je v miru in iz časovne odmaknjenosti težko razumeti, kaj se je takrat dogajalo. Vojne tudi niso črno-bele. Velikokrat se dogajajo nepojmljiva grozodejstva, tudi danes še, ko mislimo, da to ni več mogoče. Pa je. Kar spomnimo se Srebrenice. Ne more biti lepe vojne. Zato je tudi glavno sporočilo današnjega dne usmerjeno proti vojni. A tudi proti krvavi revoluciji. Proti totalitarizmu vseh vrst,« je na sobotni spominski slovesnosti med drugim dejal predsednik republike Janez Drnovšek.

     

    Državna slovesnost na Teharjah

    »Zločin ne bremeni partizanov«

     

    Na državni žalni slovesnosti državni vrh in diplomatski zbor - Partija je osvobodilni boj speljala v grozote, a večina partizanov in komunistov s tem ni imela nič

     

    Teharje –  »Čas je prišel tudi za odpuščanje za spravo. Na resnici in brez starih zamer mora biti utemeljeno naše življenje. Tudi na resnici o tem, kaj se je zgodilo tukaj na teh tleh,«  pred 60 letih je slavnostni govor v Parku spomina Teharje sklenil predsednik države Janez Drnovšek.

     

    Žalne slovesnosti s koncertom, ki sta ga prenašala javna televizija in radio, se je sicer udeležilo manj ljudi kakor nekaterih prejšnjih slovesnosti z mašami za maja in junija 1945 tukaj pobite ali od tod brez sojenja in dokazane krivde v smrt odpeljane pripadnike domobranskih enot in poraženih enot drugih kolaboracijskih vojska z območja Jugoslavije, ki so jih zavezniki že po osvoboditvi vrnili z avstrijske Koroške. Zato pa so prišli predsednik vlade; diplomatski zbor, ministri, poslanci in prejšnji predsednik republike.

    Drnovšek je dejal, da smo tudi Slovenci prispevali k zmagi nad silami nacizma in fašizma in mogoče je domnevati, da bi v primeru zmage nacizma tudi Slovencev ne bilo več. Slovenijo in Jugoslavijo so sile osi okupirale in razkosale, tedanje oblasti pa so bile neodločne. V nasprotju z njimi je komunistična partija imela jasna cilja: boj proti okupatorju  in revolucionarno spremembo družbene ureditve. Narodnoosvobodilni boj je bil trd in brezkompromisen, žrtve so bile na strani okupatrja in partizanov, vedno več pa ji je bilo tudi med drugim prebivalstvom, ki se ni hotelo pridružiti odporu, ker se je v njem vse bolj kazal revolucionarni značaj. Da bi zaščitili svoje življenje, so se mnogi odločili za sodelovanje z okupatorjem in se po vojni znašli na strani poražencev. Te so zavezniki iz Avstrije vrnili revolucionarnim oblastem v Jugoslaviji.

     

    Odločitev o maščevanju in likvidaciji razrednega sovražnika je očitno sprejel tedanji najvišji državni in partijski vrh, ta temna stran revolucionarne zmage pa je bila nato zamolčana. Poboj ni imel več nobenega vojaškega smisla, a pobitih in zakopanih po vsej Sloveniji je bilo več kakor trinajst tisoč ljudi, večinoma Slovencev.

     

    »Ta zločin ne bremeni tisočev partizanov, tudi vseh komunistov ne, ki niso sodelovali v bratomornih pobojih, bremeni pa partijske voditelje in njihove pomočnike« je dejal predsednik države Drnovšek. »Človek se v vojni spremeni in v miru je to težko razumeti. Tudi danes se dogajajo grozodejstva in lepe vojne ne more biti. Zato je današnje sporočilo lahko le razmislek proti vojni, proti krvavi revoluciji in proti totalitarizmom vseh vrst,« je dejal Drnovšek in dodal: »Spoštujmo razlike in si včasih kaj tudi odpustimo. Predvsem pa nikoli več ne sme Slovenec pobijati Slovenca. Obžalujemo in spoštujemo vsako izgubljeno življenje. Vrnimo jim dostojanstvo vsaj v smrti.«

    Brane Piano


     

    PIETETA:

    1) …smo tudi Slovenci prispevali k zmagi nad silami nacizma in fašizma in mogoče je domnevati, da bi v primeru zmage nacizma tudi Slovencev ne bilo več.

     

    2) …Poboj ni imel več nobenega vojaškega smisla, a pobitih in zakopanih po vsej Sloveniji je bilo več kakor trinajst tisoč ljudi, večinoma Slovencev.

     

    1a) ŠE NOBEN NAROD V EVROPI NI IZGINIL KAR TAKO ZARADI ZMAGE OKUPATORJA !!!

    2a) ŠTEVILO ŽRTEV, OD TEGA VEČINOMA SLOVENCEV, JE NEODGOVORNA IZVAJA !!!

     

    3)   TO NI »SPRAVA«, TO JE NADALJEVANJE KOMUNISTIČNIH LAŽI !!!