Izvješće o blagoslovu spmen križa u Čukovcu kod Ludbrega

2006-07-11, VELENJE

 

11. GODIŠNJICA SREBRENIČKE TRAGEDIJE

 

Na središnjem trgu Velenja bila je uz velike predstavnike, čak i medjunarodnih humanitarnih predstavnika, TV-ja i nešto novinara upriličeno sječanje na veliku tragiju, koju je počinila JNA pred očima  medjunarodnih snaga (gle, kakva su im to imena), koja je tada pobilo oko 8 tisča ljudi.

 

Povrijedio me je več poznati lokalni govornik – ne spominjao mu ja ime, koji je iskoristio ovu danu mu priliku, te spomenuo i NOB, koji je…

 

Ovo sječanje na srebreničke žrtve bilo je samo nekoliko metara ispred dvaju spomenika:
»ONEMELE PUŠKE« i »SPOMENIK ŽRTAVA FAŠIZMA«.

 

Prišao sam gospodji, koja je u službi kao novinarka lokalnih novina NAŠ ČAS, te ju pitao, a šta je sa žrtvama u Gornjem Doliču, koje su počinili partizani i komunisti ??? Zašto se o njima nikada ne piše u vašim novinama, jer i tamo je pobijeno oko 8 tisuča ljudi ?  

 

Gospodja se malo naljutila, ovaj slučaj je njima poznat, ali, ne spada sada u ovu priliku. Normalno da ne spada u ovaj trenutak sječanja na srebreničku tragediju, ali, ALI, nikada dosada u proteklih 60 godina niste niti jedan korak napravili za žrtve u Gornjem Doliču - udaljeno samo koji kilometar.
To je bilo moje pitanje gospodji.

 

Daleke 1945.g. i one godine u Srebrenici, čini mi se, zvali su se jednako: JNA…

U oba slučaja je broj žrtava oko 8 tisuča, počinitelji isti, ali, i na vlastima su još isti…

 



BOSANSKA ZGODBA
ZRTVE ZNANE in KRIVCI SO TUDI ZNANI

2006-07-12

Delo, sreda, 12. julija 2006 e-pošta centralna@delo.si

 

»Najhujši zločin v Evropi po drugi svetovni vojni«

Trajna zlata kolajna za Srebrenico

 

ALENKA PUHAR

 

Delu je pisalo, da so pokopali prve identificirane žrtve «najhujšega zločina v Evropi po drogi svetovni vojni». STA je poročala o žrtvah «največjega pokola v Evropi po drogi svetovni vojni«, v celoti da jih je bilo več kot 7000. Reuters (zanj Nedim Dervišbegović) je govoril o «what is widely seen as Europe's worst atrocity since WW II». Za AFP je Aura Hadžiosmanović navajala, da gre za «Europe's worst atrocity since WW II«, pospremljen s številko 7000. AP (zanj Almir Arnaut) je poročilo o pogrebu pojasnil z «the vietims of Europe's worst civilian massaćre since WW 2«. Bralci Vjesnika so brali, da sta po osmih letih žal obsojena samo dva krivca «najvećeg pokolja, koji se na evropskom kontinentu dogodio nakon 1945«.

Kaj je to? Stavki, ki jih prepisujem od sebe, objavljeni v Delu aprila 2003, pod naslovom. «Zlata kolajna za Srebrenico«. Ker je to plonkanje, oziroma, da se izrazim v sodobni govorici, «copy paste žurnatizem«, se mi je zazdelo, da smem začeti z že objavljenim. Seveda pa lahko nadaljujem s prepisovanjem od drugih. Leta 2004 le bilo torej mogoče brati:

«Dan po pogrebu 338 identificiranih žrtev srebreniške tragedije, največjega pomora v Evropi po drugi svetovni vojni, v katerem je bilo pobitih 12.000 Bošnjakov ...« je objavil Zdravko Latal v Delu. Vjesnik se je zazrl v spomin «na najveći masovni zločin u Europi nakon završetka drugog svjetskog rata«. STA je komemoracijo ob deveti obletnici končala s povzetkom, da se je julija 1995 «zgodil najhujši pokol v Evropi po drugi svetovni vojni, saj so srbske sile ubile več kot 7000 Bošnjakov«. Nedeljski televizijski dnevnik (TV Stovenija 1) je to natančno ponovil. Enako so ravnale tuje agencije. AP, se pravi . Almir Arnaut, je intoniral: «Commemorating Europe's worst massacre since World War II, more than 20.000 people gathered Sunday to rebury the remains ...« Samir Krilić, ki dela za AP, je pisal o «worst civilian massacre since WW II« in DPA je bil istega mnenja in besed.

Letos smo pri 11. obletnici. Sabina Nikšić piše iz Sarajeva za AFP, da so v Srebrenico pripeljali še «5o5 bosanskih Muslimanov, pobitih v najhujšem masakru v Evropi po drugi svetovni vojni«. Tudi Aida Čerkez Robinson, ki dela za AP, je poudarila, da so srbske enote pobile kakšnih 8000 muslimanov, od dečkov do starcev, in da je bil to v Evropi najhujši pokol po drugi svetovni vojni. Razlika je v izrazu, ki je pri prvi «massacre«, pri drugi pa «carnage«.

Ko ima človek nekaj osnovnih elementov, ni prav težko skreirati ob vsaki mogoči priložnosti nekaj člankov. Odkar se to počne z računalniki, je postopek toliko bolj preprost, saj se je treba spoznati samo na ustrezne tipke. Ob dodajanju nekaj novih elementov - število odkopanih množičnih grobišč, število opravljenih identifkacij, število zbranih za komemoracijo - se produkcija lahko ohranja in razvija. Tisti superlativ, ki je žalostno smešen in bedast hkrati, je nujna sestavina te produkcije. Brez govorjenja o «najhujšem pokolu po drugi svetovni vojni« je težko pritegniti pozornost, tako urednikov kakor bralcev (ali poslušalcev ali gledalcev). Ista logika, ki narekuje, da kraj xy ne more dovolj sloveti, če ni kar «severne Benetke«, ali da se pevka ne more prebiti na vrh, če ni «nova Callas«, velja tudi za pokole. Propagandna tehnika teče na pogon banalnosti in donečih zvokov, izdelanih v komercialne namene.

Res pa je, da ji to uspeva tudi zato, ker se odjemalci pustimo tako mirno okrog prinašati. Malo iz zadrege, ki nas obhaja zaradi nesrečne usode Bosne in njenih Bošnjakov, ko se zdi nekako spodobno in prav, da prizanesljivo molčimo - naj v božjem imenu žalujejo in si iščejo utehe v patetičnih besedah, kot je ta, ki Srebrenici pripisuje zlato kolajno v grozovitosti. Takole za vsak primer pa je verjetno občasno le potrebna kakšna stvarna beseda:

Ne, za najhujši povojni pokol ni bilo treba čakati do julija 1995. Najhujši povojni pokoli so se začeli takoj po vojni, že spomladi in poleti 1945; v vzhodnem delu nekoč skupne države Jugoslavije že kar jeseni 1944. Vse jugoslovansko ozemlje je posejano z naravnimi brezni in posebno za to priložnost skopanimi jamami, pa z zasilnimi jaški in rovi, v katerih je bilo vrženih na deset in desettisoče pobitih ljudi. Ti množični poboji so bili planirani med vojno, odločitev zanje je sprejel vrh komunistične partije, ki se je pripravljala na prevzem oblasti; da bi svoje cilje dosegla, je organizirala posebne enote - Ozno in Knoj -, izdajala je smemice, direktive, opozorila, potem je zahtevala poročila itd. Na zanikanju in prikrivanju teh množićnih zločinov je temeljila njena oblast. Kakor kaže primer Mitje Ribičiča, je raziskovanje tedanjih dogodkov in dokazovanje krivde zanje še danes kočljivo, ne samo težavno. Strategije retuširanja so zvite in dovršene. Mednje sodi tudi množično in abotno dodeljevanje zlate kolajne Srebrenici.

Strašni povojni pokoli so se, z različno intenzivnostjo, dogajali po vsej vzhodni Evropi. Čisto vse države nekdanje vzhodne, socialistične polovice celine imajo še danes hude težave-pravne, moralne, politične, njihovi prebivalci pa seveda tudi osebne - zaradi strahovitih morij, ki so na las podobni srebreniškim. Vsepovsod imajo posebno resonanco Shakespearovi verzi, položeni na jezik Macbethu:

V kri sem zabredel

daleč tako, da če se obrnem zdaj, bo pot nič krajša kot na oni kraj.

Razglašanje srebreniške morije za najhujšo po vojni je nespodobno, ker gre za lažnivo prikazovanje dejstev, ki ne more nič narediti za žrtve iz Srebrenice, lahko pa še naprej blokira pot do razkrivanje resnice o vseh mogočih srebrenicah, golubnjačah in rogu pol stoletja prej.

 

Ne, na najhujši povojni pokol ni bilo treba čakati do julija 1995. Najhujši povojni pokoli so se začeli takoj po vojni, že spomladi in poleti 1945; v vzhodnem delu nekoč skupne države Jugoslavije že kar jeseni 1944.

 


BOSANSKA ZGODBA
ZRTVE ZNANE in KRIVCI SO TUDI ZNANI
Izvješće o blagoslovu spmen križa u Čukovcu kod Ludbrega

2006-07-13, Naš čas, Velenje

 

"Dvigujemo glas in obsojamo zlo!"

Velenje - V torek, v hudi vroćini, se je na velenjskem Titovem trgu odvila prireditev, ki bi jo moralo videti in slišati veliko ljudi. Žal je ni. Mladi Bošnjaki so se z njo spomnili 11. obletnice Srebrenice, prisluhnil pa jim je tudi veleposlanik BIH v Sloveniji Izmir Talić. Zlo je obsodil tudi velenjski podžupan Bojan Kontič in poudaril, da se za take zločine ni moč opravičiti, še manj je moč razumeti.

»V Srebreniškem genocidu gre za iztrebljanje več kot 8000 ljudi, kar 527 otrok je izgubilo oba starša. Samo zato, ker so v tistem trenutku pripadnli napačni kulturi, napačnim staršem. Mladi opozarjamo vas starejšc in vas sprašujemo: "Ali ste vedeli? In če ste, zakaj niste storili ničesar. Mladi, ki smo v času genocida bili stari pet, deset let, ki takrat nismo mogli storili prav ničesar, danes dvigujemo glas. Glas, s katerim obsojamo zlo in grozodejstva. Upamo, da je bil ta genocid zadnji v Evropi in svetu!" je bila na prireditvi, ki so jo s pesmijo obogatile pevke sufijske glasbe iz Ljubljane, odločna predsednica Bošnjaškega mladinskega društva Velenje Jasmina Imširović. Mlada Samra Salkić je dodala: "Vsi smo opazovali kruta dejanja nekaterih in nismo storili ničesar, medtem pa so umirali nedolžni ljudje. Oprostite, niso umirali. To je prelepa beseda. Crkovali so, bili zaklani, preklani, zadavljeni. Medtem, ko so mnogi sedeli na udobnih zofah in gledali na velikih barvnih televizijah, kaj se dogaja tam nekje, od koder so bili naši predniki... ".

 



      2006-12-12

      Dnevni avaz bh

       

      Tvrdnje Carle del Ponte iznesene u intervjuu francuskim medijima, koje je prenio beogradski "Nin", da su u julu 1995. međunarodni zvaničnici znali šta se sprema Srebrenici, samo su još jedna potvrda onog za šta su tadašnji bosanski političari imali konkretne dokaze.

      U tom kontekstu Del Ponte je ponovo spomenula ime Carla Bildta, u to vrijeme evropskog medijatora za Balkan.

      Stigli iz Beograda


      "Ne znam da li Del Ponte zna, ali su Bildt, medijator UN-a Thorvald Stoltenberg i francuski general UNPROFOR-a Bertrand de Lapresle iznenada stigli u Tuzlu 3. jula 1995. Sa njima smo se sastali u komandi Švedskog bataljona u Šičkom Brodu", prisjetio se sastanka od prije 11 godina Izet Hadžić, tadašnji guverner Tuzlanskog kantona.

      Sa Hadžićem su bili kantonalni ministar pravde Tomislav Ljubić, tadašnji zamjenik tuzlanskog gradonačelnika Sead Avdić i Refik Ahmedinović.

      Bildt i Stoltenberg su, kaže Hadžić, u Tuzlu stigli iz Beograda, gdje su se interesirali "šta se ovdje očekuje u budućnosti".

      Hadžić je, nakon informacija o stezanju obruča oko Srebrenice, zatražio od Bildta i Stoltenberga da međunarodna zajednica zaštiti granicu na Drini, preko koje su tih dana u BiH prelazili vojni transporteri i pripadnici VJ, te da pomogne srebreničkoj enklavi i spriječi humanitarnu katastrofu.

      Bilt mu je tada odgovorio da ima 200 pripadnika međunarodnih snaga koji sasvim dobro štite granicu sa Srbijom, ali da oni znaju i da se, "naprimjer, švercuje pivo iz Srbije".

      "Gospodine Bildt, ovdje nije problem pivo, već su problem mobilisani Srbi koji dolaze u BiH iz Srbije, teško oružje, gorivo za vojsku... Sve je to, prema našim saznanjima, namijenjeno zauzimanju Srebrenice", odgovorio mu je Hadžić.

      Avdićevo upozorenje


      Bijesan zbog ove izjave, Sead Avdić je upozorio Bildta da bi se u Srebrenici "moglo dogoditi zlo" ne budu li zaustavljene srpske snage, posebno one koje danonoćno prelaze Drinu iz Srbije.

      Na to je Bildt rekao da nema razloga za tol iku paniku, jer je on "jučer razgovarao sa Slobodanom Miloševićem punih devet sati kako bi riješili određene probleme".

      "Odgovorno tvrdim da su i Bildt i Stoltenberg znali šta se priprema u Srebrenici, jer su se raspitivali koliko Tuzla može primiti ljudi sa strane ako bi oni slučajno pristigli iz drugih gradova. Bilo je to samo sedam dana uoči pada Srebrenice", tvrdi Avdić.

      Smatra da je za ono što je odradio za neke interesne krugove u međunarodnoj zajednici "Bildt nagrađen imenovanjem na mjesto prvog visokog predstavnika u BiH".

      "Hitno"otputovao u Knin


      Novinari koji su se, pod firmom "članova delegacije" našli na tadašnjem sastanku u Šićkom Brodu, sjećaju se dobro Bildtovih reakcija. On bi se, na izraženi strah članova tuzlanske delegacije šta se to sprema Srebrenici, obratio Stoltenbergu riječima: "Nazvat ćemo gospodina Miloševića...", "Riješit ćemo sa Miloševićem...", "Obećao je Milošević...".
      Ne odgovorivši ni na jedno pitanje, Bilt je odjednom skočio iza stola rekavši samo da "mora hitno u Knin".

      (avaz.ba)