PODRUČJE: KOMUNIZAM - UDBA


(2014.g.) Tito planirao i
kontrolirao likvidacije


(2016.g.) Ivica Rados:
CRVENI TEROR
Slovenija i Srbija otisle su dalje u istrazivanju komunističkih zločina

(2016.g.) dr.Milko Mikola:
Komunistično uničevanje Celja



(2016.g.) HAZUD:
DUHOVI KOMUNIZMA:
Cerar pisao predsjedniku EP-a:
Slovenija nije odgovorna za komunističke zločine
(2016.g.) Univerzalnog zločinca
Stjepana Mesića treba kazniti!
Mesićevci prestanite vrijeđati Hrvatski Narod!

(2014.g.) LOJZO BUTORAC:
Devedeset mi je godina i moram reći istinu o
22. lipnju i tzv. partizanskom ustanku



(2016.g.) Tvrtko Dolić:
Tito - fasizam - antifasizam
( !!! - ??? )
(1977.g.) "POROČEVALEC"
* * * ČEBINE * * *
ANNO 1937
PRELOMNICA V ZGODOVINI PARTIJE NA SLOVENSKEM







MAR JE TO ZMAGA - DANES PAK KULAKI - LOPOVI


dne 30.05.2015.g. pod ovim "krvničkim" simbolom
sitne kučne radinosti su se jedino mogle
prijaviti na subotnoj trznici u "Titovem Velenju"
Mici na zadnji poti

2015-12-20

janez.juhant@guest.arnes.si

 

20. september 2015 Tretji dan

 

70 letnica konca vojne in revolucije.

 

Uvod

 

Obletnica konca druge svetovne vojne in uzakonitev revolucije nam narekuje, da najprej dosledno poimenujemo zadeve, ki so se nam zgodile z vojno in revolucijo. Sestavni del revolucijskega strategije je bil, da se postavi dosedanji svet vrednot na glavo, kar pomeni, da so zavladale ne-vrednote. Posledica antropološkega obrata v posameznikih in narodu je nepripravljenost, nemoč in predvsem neusposobljenost za človeško prisebno in kulturno demokratično razumevanje stanja, v katerem nas je to pahnilo. Zato najbrž nikoli ne bomo sebi in drug drugemu dovolj pripovedovali, kaj se je nam zgodilo. K razčiščevanju prispevajo dokumenti, ki pričujejo o tem. Žal je večina uničenih, zato so dobrodošla pričevanja ljudi, ki so nam pripravljeni spregovoriti o grozljivi resničnosti, ki jih je doletela in je bila kakor mrtvi globoko zakopana v zavest posameznikov in naroda. Kdo ne onemi ob kruti zgodbi ilustratorja Jožeta Beraneka, ki je izginil po vojni.[1] V članku ne moremo mimo opozorila na temeljne značilnosti in posledice revolucionarnega obrata. Šele na podlagi tega lahko sledi ocena doseženih 'rezultatov' v tranziciji in refleksija letošnjega praznovanja usodne obletnice.

 

1.      Laž - nesmrtna duša komunizma (Leszek Kołakowski)

Laž je, kot pravi V. Havel[2], os komunizma in številne je zapeljala mamljivim obljubam 'raja na zemlji': »Komunizem se povsod začne kot težnja po lepši in idealni družbi in kot tak navdihuje in privlači ljudi …«[3] »Na prvi pogled se sicer zdi, da so njegovi posamezni pogledi resnični, vendar je neozdravljivo okužen z lažmi.«[4] Razlog za njegov vzpon je nečloveško in neurejeno stanje družbe moderne, kjer so delavci morali in morajo žal še danes plačevati ceno za tako imenovani 'napredek' in so tako postali lahek plen te ideologije, ki jih je le še bolj ponižala. Tudi kristjani smo premalo storili za evolucijske spremembe. Ceno so plačale desetine milijonov pobitih, kot prepričljivo dokumentirajo usode žrtev Timothy Snyder v svojem delu Krvave dežele[5] in seveda številni drugi avtorji

Zdi se, da je poglavitna naloga ob tej obletnici razčlenjevati, kako učinkovita je morala biti laž, da se je lahko tako globoko zajedla v pore osebnega in družbenega življenja, kot je bil jasen pri spravni maši ob obletnici na Brezjah nadškof Zore: »Ljudje so verjeli besedam, ki so donele iz zvočnikov. Dali so se prepričati, da morajo namesto orodja vzeti v roke orožje. Da jim zemlje ni treba obdelovati, ampak jo morajo osvajati. Da jim ni treba proizvajati dobrin, ampak jih lahko vzamejo bogatim. Verjeli so celo, da je treba za osvajanje zemlje in za jemanje dobrin drugim ubijati. In so začeli ubijati. Jude, Rome, Slovane … sosede, krajevne veljake, posestnike …«[6] Tudi Đilas potrjuje lažnost rezultata: »… nobena druga revolucija ni obljubljala tako veliko in dosegla tako malo«.[7] Sistematično blatenje imen resničnih ali domnevnih nasprotnikov in celo popolno zatrtje ali odstranitev vsake sledi za njimi je del te laži, ki je zločin zoper človeštvo. S tem je povezan izbris sledi, ki bi omogočile dostojen pokop množično pobitih žrtev ter uničenje arhivskega gradiva, ki bi razjasnilo njihove krute usode. Tako je pesnica Ana Ahmatova lahko zapisala v Requiem: »Rada bi vas vse poklicala po imenu, vendar seznam so odstranili in nikamor drugam ne moremo pogledati.«[8] Timothy Snyder, ki navaja njeno izjavo, dodaja, da je sicer zahvaljujoč delu zgodovinarjev zgodba mnogih posameznikov zapisana, vendar, ko človek bere njegovo delo, ki opisuje zgodbe okoli 14 milijonov pobitih od nacizma in boljševizma med leti 1933 in 1945 ga obide groza. Nekaj so ohranili v spominu preživeli. Z imeni imamo težave tudi v Sloveniji. Pri nas in drugod se pojavlja dodatna težava različnega pristopa in obravnave nacističnih in komunističnih zločinov. Evropa pa je bolj prizanesljiva do boljševizma kot zmagovalca druge svetovne vojne kot do poražencev fašizma in nacizma. Resolucija o Evropski zavesti in totalitarizmu[9] se je v Evropi sicer uveljavila, v Sloveniji pa uradno še ne, saj se je z njo Državni zbor dvakrat le seznanil.

Resnica o človeku je celostna in zgodovinska v primeru komunizma potrebna očiščenja laži polpreteklosti, utemeljenih na ne-vrednotah in duhovni izpraznjenosti načrtnega pohabljanja in postavljanja človeka na glavo. Jugoslovanski 'samoupravni socializem' kot nasprotje totalitarnega reda je bil v komunizmu le pesek v oči, saj je terjal še več kontrole in nadzora (mreže tajne policije). Ta lažna propaganda je le še bolj pokvarila ljudi, zato je očiščenje posameznikov, združenj in uradnih organov zahteven projekt, ki terja osebno, skupinsko in državno delo ter pogumne, zavzete ter svobodi in demokraciji zavezane državljane. V Južni Afriki so za zdravljenje posledic apartheida uradno ustanovili kar Komisije za resnico in spravo.

2.      Obrat na glavo: prevrednotenje vrednot

Trdoživost marksistične laži temelji v postavljanju (vrednotnega) sveta na glavo, ki se je pričelo z propagandno vojno[10] in likvidacijo nosilcev dotedanjega krščanskega izročila. Vrednote resnicoljubnosti, spoštovanja človeškega življenja, dostojanstva in osebnih pravic so zamenjali, laž, morjenje, kraje in druge sprijenosti (vices) oziroma ne-vrednote, ki so postajale vse bolj temelj revolucionarne resničnosti.

Presenetljivo in žalostno je, da so v imenu svobode in celo z namenom krščanske preobrazbe družbe temu enostranskemu zemeljskemu praznoverju in zlaganosti podlegali celo krščanski duhovi kot Edvard Kocbek[11] in drugi, ki so verjeli, da je reševanje sveta mogoče z revolucionarnimi sredstvi. Kocbek po vojni Izidorju Cankarju v svojem Dnevniku 1951-1952 priznava svoje razočaranje nad razvojem dogodkov: »Če bi hotel orisati zunanjo resničnost, bi moral risati tako krepko in iskreno, da bi se vsemu svetu ježili lasje, kakor se izražajo partizani, ki pišejo pisma 'Poročevalcu'. (Komisarji so streljali partizane, ki jim niso hoteli odstopiti boljših čevljev; streljali so partizane samo za to, ker so v hajki napravili veliko potrebo na Kidričevo pečko v baraki glavnega štaba pri Črnomlju.«[12] To so le izseki tega grozljivega preobrata, ki je preoblikoval slovenski narodni značaj. Danes imamo o tem zločinskem delovanju pri nas in posvetu vse več pričevanj, dokumentov, razprav in knjig, ki govore o grozljivih posledic v krvavih deželah, o tragiki ljudstev, Gulagih in Hudih jamah. Npr. širše območje Kamnika hrani v nedrjih zemlje okoli 16 grobišč (verjetno to še ni dokončna številka), v katerih je po ocenah pričevalcev (Kdaj bomo uspeli prešteli in dostojno pokopati vse te nesrečnike?) okoli 8000 žrtev povojnih pobojev. In če naš in odnos ostalega sveta do komunističnih žrtev primerjamo z odnosom do žrtev nacizma, fašizma ali tudi do žrtev zadnjih vojn na ozemlju nekdanje razpadle države (npr. v Srebrenici), moramo priznati, da smo še daleč do te človeške in splošno-kulturne zavesti.

3.      Teror

Bistvena dopolnitev za uveljavitev komunistične laži sta bila teror in ustrahovanje s sredstvi in pridobitvami moderne tehnike. Po Baumanu in Arendtovi je moč laži v propagandni 'mašineriji', ki je izpeljala La Metriejevo krilatico »človek-stroj (L'homme machine). Sledile so metode množičnega iztrebljanja nasprotnikov totalitarne elite, ki je teror izvajala z Varnostno-obveščevalno službo (VOS) in Narodno zaščito. Edvard Kardelj je v obširnem poročilu 29. marca 1942 zapisal Titu: »Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje poleg Nar. zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti.«[13] Propagandni sistem je pripravil podlago, politični teror pa uvedel strahovlado in sicer v lepih lažnih in blestečih besedah ter v imenu naroda, kot je govoril tudi  diktator na balkonu Univerze 26. maja leta 1945, natanko tri leta potem ko so njegovi krvniki umorili teološkega profesorja Lamberta Ehrlicha. Znano je, da je Kardelj naročil Zdenki Kidrič kot voditeljici VOSa, naj iztrebijo vse. Đilas pa je zapisal priznanje Hruščova, »da so glavno vlogo  pri 'priznanjih' in samoobtoževanju med Stalinovimi čistkami igrali udarci s pendriki. Zamolčal je droge…«, zaključuje avtor.[14]

Razumljivo, da je nečloveški teror terjal ustrezen odpor. Številni se sprašujejo, zakaj se niso pripadniki narodne vojske sami brez pomoči okupatorjev uprli komunistom. Zgodbe četnikov oziroma jugoslovanskih vojakov, ki niso ob kapitulaciji Jugoslavije položili orožja, pač pa šli v gozdove ter drugih skupin, ki so se organizirale zoper okupatorja, potrjuje, da so bili pravzaprav ravno ti – ne pa okupatorji - glavna tarča komunistov.[15] Kot  potrjujejo dokumenti revolucije so komunisti s prefinjeno taktiko in terorjem uspeli odstraniti predvsem potencialne nasprotnike iz svojega naroda. Justin Stanovnik navaja izraelskega predsednika Menahema Begina: »Judje ne smejo biti nikoli več pasivne žrtve.« in zaključuje: »To pripombo imamo lahko za svojevrstno podporo slovenskemu odporu proti boljševiškemu totalitarizmu.«[16]

V tem smislu se je začel že konec leta 1941 poboj Slovencev - ne okupatorjev, ki se je stopnjeval z vso ihto leta 1942. Komunisti so bili za dosego teh ciljev pripravljeni sodelovati tudi z okupatorji in so izdajali in napadali tudi svoje zaveznike, krščanske socialiste, sokole, ki se niso podredili. Celo Angleži, ki so bili za komuniste vseskozi imperialisti, čeprav njihovi zavezniki - naj bi bili deležni napadov, če bi se izkrcali v Istri, kot je dejal pričevalec Marko Kos.[17] Skratka: Ljudje so bili postavljeni v stanje terorja in nečloveške skrajnosti, kot bi dejal E. Hobsbawm. Šlo je za popolno izničenje človeka, kakršnega ne pomni človeški rod. Zelo slikovita je prispodoba v Grossmanovem romanu Življenje in usoda, ko pisateljeva junakinja židovska zdravnica Sofja Osipovna samo potrjuje to grozljivo spoznanje: »Sama pri sebi se je celo čudila, ker je potrebno le nekaj dni, da je prešla obratno pot od človeka do umazanega in nesrečnega brezimnega živinčeta, oropanega svobode, medtem ko je pot do človeka trajala milijone let.«[18] Svet je bil postavljen na glavo. Ne le, da so izključili duhovne temelje, normalnost je bila postavljena na glavo. To je pravi izraz za premišljevanje o teh rečeh, kot bi dejal Justin Stanovnik.

4.      Opustitev duhovnih (vrednotnih) temeljev

Revolucionarni obrat pa ima še širše razsežnosti kulturnega izpraznjenja v moderni, zato je nujno, da jih postavimo v širši kontekst, ki pojasnjuje, kaj se je zgodilo s človekom moderne.

Max Scheler (1874-1928) je v delu O večnem v človeku s fenomenološkim pristopom v Evropi spodbudil razpravo o vrednotah. Med najvišje vrednote šteje religiozne oziroma vrednote svetega, ki pa jih je žal Evropa odrinila in odslej, kot pravi, prevladuje le tehnična organizacija »z lastno logiko svojih kupčij, svojega blaga, svojih strojev, svojih metod in tehnik, zdaj tudi industrijske vojne, torej tudi njenih morilskih strojev.« Scheler nadaljuje, da se je ta stvarna civilizacija popolnoma razvezala »vsakega višjega enotnega prek skupaj priznane duhovno moralne avtoritete.« Opustila je »najvišjo zapoved ljubezni do Boga«[19] Ugotavlja, da je ta duhovni del ostal le pri posamezniku, zaradi česar skupnost nima več duhovnih prvin, čeprav ravno (krščanska) religija omogoča temelje skupnosti s svojimi načeli spoštovanja osebe, upoštevanja izvirnega greha, subsidiarnosti in solidarnosti v »pravi krščanski Evropi«.[20]

Še bolj izrazito in v svetovni politični razsežnosti govori o tem biolog Jacques Monod: »Nobena prejšnja družba ni doživela take raztrganosti kot ta.« Nadaljuje, da smo v dobi razklanosti, saj naša spoznanja nič več ne temeljijo na globljih duhovnih temeljih pač pa na ponaredkih te pristne duhovne resničnosti. Prvič v zgodovini nastaja civilizacija, ki se izročilnemu animizmu, se pravi duhovni utemeljitvi svojega vrednotenja in delovanja kot viru spoznanja, kot viru resnice odpoveduje, a vendar v utemeljevanju svojih  vrednostnih postavk brezupno ostane navezana nanj. »'Liberalne' družbe Zahoda oznanjajo kot temelj svoje morale navzven še neko zavrgljivo mešanico judovsko-krščanske religioznosti, 'znanstvene' napredne vere, 'naravnih' človekovih pravic in utilitarističnega pragmatizma«, manjka pa jim priznanje duhovne ukoreninjenosti, ki je izraz religiozne drže. »Duhovna stiska (Not) moderne – to je ta laž, ki je podlaga moralne in družbene biti. To bolj ali manj nejasno opredeljeno (diagnosticirano) trpljenje izklicuje občutek strahu, če ne celo sovraštva – vsekakor občutek odtujitve, ki ga občuti danes toliko ljudi spričo znanstvene civilizacije. Odpor prihaja zelo jasno do izraza posebno zoper tehnične stranske proizvode znanosti: bomba, uničenje narave in grozeč razvoj  prebivalstva.«[21]

Na pomanjkanje vrlin oziroma posledično tudi vrednot opozarjajo tudi sodobni ameriški komunitaristi (npr. A. MacIntyre[22]). V naslonitvi na grško, predvsem aristotelsko etiko izpostavljajo nujnost gojenja kreposti, se pravi, usposabljanja ljudi za osebno in skupinsko dobro delovanje v družbi in državi. Preudarne, modre, resnici zavezane, pravične, pogumne (srčne), zmerne osebnosti in skupine lahko oblikujejo zdravo družbo. Krščanstvo zato že iz judovskega izročila poudarja pomen prvih treh božjih zapovedi, ki govorijo o človekovih dolžnostih do Boga. Te so pogoj, da v človekom življenju delujejo tudi druge zapovedi, ki zadevajo človekovo svetno področje. Omenjeni misleci opozarjajo na ločitev teh področji, ki se je zgodila v svetu moderne, zaradi česar človek tudi ne more urejati zemeljskega življenja oziroma ga ureja mimo in prek vseh stoletnih izročil. Krščanstvo zato poleg tako imenovanih naravnih kreposti poudarja vlogo in pomen božjih ali nadnaravnih kreposti: vere, upanja in ljubezni. Človekovo delovanje dobi pravo ravnotežje, če se človek zaveda svoje dolžnosti do globlje resničnosti (Boga). Najprej so svobodomiselni 'razsvetljeni' liberalci, za njimi pa komunisti s pravo sovražnostjo do vsega krščanskega duhovnega izročila izkoreninjali te temelje, zadnji z nasilnimi metodami. Človeški svet se je začel postavljati na glavo.

Anne Applebaum opisuje stanje ob koncu Stalinovega režima med vojno: »Posledice te politike, skupaj z množičnim pomanjkanjem hrane, so bile dramatične. Čeprav množične usmrtitve niso bile tako pogoste, kakor so bile v letih 1937 in 1938, je stopnja umrljivosti v letih 1942 in 1943 vendar narasla na najvišjo v zgodovini Gulaga. Po uradni statistiki, ki je skoraj gotovo omiljena, je leta 1942 umrlo 352560 taboriščnikov, torej vsak četrti. Leta 1943 jih je umrlo 267826 ali vsak peti.« [23] Na drugi strani so šefi taborišč imeli bolj razkošno življenje kakor partijski veljaki v Moskvi, čeprav so bili malo ali sploh neizobraženi. [24]

Seveda ne smemo pozabiti na vse druge posledice, posebno one antropološke narave, se pravi vzgojne, socialne, politične in ekonomske, ki zadevajo pohabljanje posameznikov in družbe. V posebni meri gre ravno za najobčutljivejše antropološko (človekovo) vprašanje, kako usposobiti človeka, da bo lahko uporabljal svojo svobodo. Poljski družbeni teoretik Józef Stanisław Tischner[25] je post-sovjetskega človeka označil kot človeka, ki ima »nesrečni dar svobode«, se pravi, ki ne zna upravljati s samim seboj, ker ga je režim oropal svobode.

Posledice dolgotrajnega 'pranja možganov' je torej pohabljanje človeka, ki pušča še danes strahotne posledice. Težava na poti k resnici je tudi solidarnost pristašev bivšega  režima, po katerem so le-ti in njihovi nasledniki med seboj solidarni v ohranjanju bivših mehanizmov in poudarjanju svoje večvrednosti v odnosu do drugih državljanov. Njihovo delovanje razodeva privrženost klanom ter uveljavljanju njihovega vpliva. Tako je čudno, da je zgodovinar, ki se ukvarja z razčiščevanjem titoizma, podprl zadnjo različico Zakona o arhivih, ki je dejansko zaprl arhive. Zelo je prisotno sklicevanje na zasluge, kaj je kdo napravil (npr. Spomenka Hribar in drugi) za slovensko državo, na drugi strani pa se zapostavlja resnične zasluge številnih, ki so življenje zastavili za demokracijo in pravno državo. Nekatere se celo stalno in načrtno diskreditira kot je primer z Janezom Janšo. Zelo pa je očita pragmatična povezanost sodobnih slovenskih tranzicijskih »utilitaristov«, ki svoje koristi plačujejo z dolžnostnim zagovarjanjem totalitarnih usedlin in njenih kulturnih ostankov (recidivov) v narodno-političnih kontekstih samostojne demokratične Slovenije v novinarstvu, pravosodju in drugod. S tem se podaljšuje vzdrževanje bivšega sistema, ki je nagrajeval lojalne, ne pa sposobne. Poučna je Đilasova ugotovitev: »Ko je bila vzpostavljena  totalitarna oblast, je centralizem izginil in zavladalo je golo despotstvo oligarhije.«[26] To se je žal podaljšalo tudi v formalnem demokratičnem redu.

 

 

5. Stanje v Sloveniji ob 70 letnici

Ker je laž tako dolgo in tako prefinjeno vladala in še vedno v marsičem vedri nad slovenskim demokratičnim nebom, je pot do resnice zelo zahtevna. Človek sicer težko živi v laži oziroma ne more živeti v ne-resnici in je iskanje in zvestoba resnici stalni izziv za vsakega izmed nas. Posledice sistematične laži in ustrahovanja pa so toliko bolj travmatske. Gre za »sence na duši«, kot pravi Jožef Muhovič v svojem prispevku na okroglih mizah Resnica in sočutje: »Naslov je je povzet po istoimenskem ciklu slik, risb in pesmi Janeza Bernika iz leta 1980. Na tem mestu je uporabljen v primerno modificiranem pomenu 'rakotvorne eksistencialne sence' na narodovi zgodovini, sedanjosti in svobodi. To senco je na poseben način mogoče razbrati v nekaterih slovenskih likovnih delih, ki so nastala po drugi svetovni vojni.«[27]

Iščemo torej resnico človeka, posebej trpečega žrtvovanega in zatrtega človeka, ki ga je režim odpisal, zamolčal in prezrl ter tako odrinil in celo zatrl resnico o človeku kot bitju vzajemnosti, sočutja in dialoga. Trpeči so zaradi pritiskov in ustrahovanja slabo usposobljeni spregovoriti o svoji bolečini in s tem o svojem človeškem položaju in jim mora pri tem družba (demokratična država!) pomagati ne pa jih še naprej zavirati v tem prizadevanju. Tudi Judje so po letu 1945 težko spregovorili o svoji bolečini svojim potomcem in ostalim in so svoje bližnje nebesedno kljub temu travmatizirali, kajti posledice zla in dobrega se prenašajo tudi neverbalno. Pričevanja pa potrjujejo, da je bila rešitev iz travme spregovorjena beseda, javno pripovedovanje o tem, kar se je zgodilo.

Pri nas zarota molka še vedno umetno deli družbo na poveličane rablje-heroje na eni  in brezimne žrtve oziroma odvečne družbene člane na drugi strani. Družbeno-politični vpliv udbovskih navez še določa tok gospodarstva, vzdržujejo privilegiranost lojalnih in izključujejo svobodno tekmo. Slovenija je na repu družb svobodne konkurence. Posebno ob volitvah se pokaže ta propagandna prisila, možna zaradi gospodarskega monopola, ki se upira privatizaciji in svobodni izmenjavi ljudi, blaga, storitev, posebno tudi informacij. Te naveze z neformalnimi privilegiji polpretekle totalitarne dobe kljub demokratičnim pravilom še vedno izkoriščajo posameznike in ustanove ter vire narodovega in državnega življenja za svoje zelo osebne koristi. Še vedno vihrajo bivši simboli, v medijih in sodstvu delujejo mehanizmi bivše ideologije, kot potrjuje zadeva Patria in številne druge. Ni čudno, če so težave v zdravstvu, saj je klinični center še vedno pod vplivom bivšega šefa UDBE. Vzdržuje se pohabljanje ljudi in se izkorišča njihovo nemoč: novinarjev, politikov, posebno pa mladih, ki bi jim z ideološko prečiščenim vzgojno-izobraževalnim sistemom lahko dali temelje za zdravo in samostojno mišljenje in delovanje. Izseljevanje in iskanje dela v tujini je za mlade žalostna posledica teh okoliščin. Resnica kljub temu, čeprav počasi, prihaja na dan; njena moč pa je v prisebnih, odločnih in pokončnih ljudeh.

 

50 let po koncu Druge svetovne vojne smo leta 1995 v okviru Teološke fakultete UL leta 1995 organizirali posvet z naslovom: Na poti k resnici in spravi. Takrat smo bili bolj prepričani, da bosta narodno prečiščenje (lustracija) in poprava revolucionarnih krivic ob zavzetem delovanju svežih narodnih sil obrodila sadove za prenovo slovenskega naroda in vzpostavila okvire demokratične države, saj se nismo dovolj zavedali, kako globoke sledi je pustilo polpreteklo strahovanje v dušah posameznikov in naroda.

 

 

5.      Širitev zavesti o tragediji

 

Letos so le opazne sprememba, ki kažejo, da v Sloveniji kljub ustaljenim, ponavljanim in zacementiranim predsodkom, lažem in prikrivanjem resnica prihaja na dan ter se sesuva mit revolucije. Omenjena ozadja kljub svojim finančnim, medijskim, organizacijskim in drugim prednostim postajajo vse bolj prepoznavna in kljub uporu razpadajo. Vse težje se vzdržuje zarota molka in prikrivanje laži. Izhajajo knjige, ki v prevodih opisujejo tragedije revolucij v tujini in naša dela o tej narodovi nesreči. Na prvem mestu je velja omeniti napor in prispevek Nove slovenske zaveze, ki je v svoji reviji Zaveza objavila dokumente in pričevanja medvojnega in povojnega komunističnega terorja nad slovenskim prebivalstvom. Te razsežnosti je odpiral tudi projekt Moja zgodba Radia Ognjišče v sodelovanju med Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Študijskim centrom za narodno spravo, Komisijo vlade republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic in Radiem Ognjišče. Urednika oddaj sta Jože Bartolj in Jože Dežman, oddaje pa pripravljajo še Majda Pučnik Rudl, Irena Uršič, Monika Kokalj Kočevar, Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič . Podobno velja za oddajo Jožeta Možine  Pričevalci na TV Slovenija.

Če so bile knjige Tamare Griesser-Pečar (Cerkev na zatožni klopi, Das zerrissen Volk – Slowenien 1941-1945), zborniki Temna stran meseca, Brez milosti ter dela posameznikov in pričevalcev še lastovke pomladi, ki so se težko prebijale v javnost, se zdaj kar vrstijo strokovna dela med drugimi Alenke Puhar, Mirka Mikole, Igorja Omerze, ki kljub medijskim blokadam osvajajo slovensko javnost in odkrivajo resnico polpreteklosti. Kljub ujetosti številnih zgodovinarjev v polpretekle laži, med katerimi prednjači Božo Repe s svojimi 'strokovnimi' hvalnicami bivšim oblastnikom in opravičevanju njih zablod, dobivamo vse več strokovnih del kot je knjiga M. Jeraj in J. Melik Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in druge, ki celovito prikazujejo usode in travmatične posledice za posameznike in celotni narod. Osebna pričevanja Ivana Korošca, Ljuba Sirca, Janeza Zdešar in drugih odslikavajo neopisljivo grozo in neizraznost stanja, ki ga je uvedla revolucionarna logika. V zadnjem letu je posebej odmevna knjiga Družine in Rafaelove družbe o izseljeništvu z naslovom Cvetoči klas pelina. Tako postajamo ne le vse bolj informirani, kar je večina že bila, vsaj od leta 1990 dalje, pač pa se vse bolj zavedamo človeških tragedij oseb in celotnega naroda. Ravno strokovna dela in pričevanja, ter zapisi Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic potrjujejo, da je bilo več sto tisoč ljudi osebno prizadetih. Že samo število okoli 30.000 padlih in pobitih z ožjimi in širšimi sorodniki govori o deležu travmatiziranega prebivalstva Slovenije. Če k tem dodamo še razseljene osebe in sorodstvo ter tako ali drugače šikanirane osebe, število prizadetih naraste na več kot polovico prebivalstva države. Z temi dejavnostmi pa se vse bolj širi zavest resnice in upajmo tudi občutljivost za prestano trpljenje.

Delovanje Centra za narodno spravo v povezavi z ustanovami in pobudami mednarodno primerljivo usmerja in spodbuja odkrivanje zamolčanih zgodb in postavlja standarde za uveljavljanje že omenjene Resolucije Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu. Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč v Sloveniji in Komisija Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic sta kljub oviram opravila pomembno delo. Na pobudo predsednika Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, sem dal pobudo našim škofom, da so spodbudili duhovnike za postavitev križev na moriščih oziroma grobiščih. Na podlagi tega je 30 novembra 2015 Nova slovenska zaveza s Slovensko škofovsko konferenco organizirala predstavitev 168 križev na Kongresnem trgu kot komemoracijo za  zamolčane žrtve. Novinar je zapisal, zakaj ti križi niso bili predstavljeni že leta 1990. Dilema je podobna, kot mi je na posvetu Heins-Seidel Stiftung v Nemčiji leta 1993 dejal visok nemški politik o spremembah v Nemčiji. Menil je, da bodo Nemci z dediščino DDR opravili zelo hitro. Odvrnil sem, da bo to gotovo trajalo. Po nekaj letih smo se ponovno srečali in dejal je: »Zadeva je bolj zapletena, kot smo domnevali. Za vse je potreben čas in napor. Posebno zadnjega se moramo zavedati pri spreminjanju javne zavesti. Tudi pri nas marsikaj traja, a stvari se z vztrajnim delom vendar premikajo.

 

6.      Bliže celoviti resnici

Kaj pa se je letos le spremenilo? Pomembna in od Cerkve tudi pričakovana je bila spravna maša in govor nadškofa Zoréta na Brezjah ob navzočnosti predsednika Državnega zbora in Vlade ter opozicijskih politikov. Nadškof je v svojem govoru, kot še nihče od cerkvenih dostojanstvenikov doslej, dostojno, odkrito in prisebno povedal občutje ob vsem, kar se nam je zgodilo med vojno in po njej in obremenilo zavest posameznikov in celotnega naroda. Predsednik države Pahor in nadškof Zoré sta tudi skupaj opravila obred pri Lipi sprave, kjer je predsednik pred mašo na Brezjah položil vence. Osebno imam za velik dogodek postavitev in blagoslovitev ekumenske kapelice oziroma spominskega obeležja v Kamniški Bistrici 13. junija 2015, kjer je položil dan pred blagoslovitvijo kapelice venec tudi predsednik države, ki je tudi sicer podprl  podobne spravne pobude. Sam sem kot predsednik društva Združeni ob Lipi sprave sodeloval pri vseh zahtevnih procesih od priprave razpisa natečaja, do sprejetja ter pri usklajevanju rešitev in pripravi slovesnosti, ki smo jo zakoličili ekumensko že leto prej ob blagoslovitvi zemlje, kjer zdaj stoji kapelica. Kljub težavam so pristojni: država, občina, lastniki zemljišč pobudniki in financerji društvo Odkrit čemo istinu iz Budve, Črna gora, Demos, upravne službe in vse tri Cerkve pokazali pripravljenost na sodelovanje in dialog.

Prepričljiva je bila postavitev spomenika pri Karlovici, občina Dobro polje, kjer so se na spomeniku znašle skupaj zapisane vse žrtve vojne in  revolucije. Prav tako sporočilen je spomenik  padlim domobrancem, ki stoji v bližini spomenika žrtvam OF v Grahovem. V obeh primerih kljub nasprotovanju in protestom spomeniki vabijo k resnici in sočutju. Verjetno bi bilo treba našteti še marsikaj, čeprav so zunanji dogodki in prireditve samo del glavne resničnosti, ki je sprememba src.

 

7.      Resnica in sočutje

Tak naslov si je dala civilno-družbena pobuda, da bi po sto letih od začetka bojev na Soški fronti, po sedemdesetih letih od konca druge svetovne vojne in po četrt stoletja od zmage parlamentarne demokracije v Sloveniji spodbujali procese poslavljanja od travmatskih bremen 20. stoletja, zlasti pa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja.

Spraševanje vesti o dobrem in zlu ter dogovor o tem, kaj je prav in kaj narobe, sta temeljna gradnika vsake družbe in vir socialnega kapitala za sedanje in prihodnje rodove, ki ne želijo postati predmet ideoloških poenostavljanj in manipulacij, zato jim moramo omogočiti živeti polno življenje, ki se lahko sooči z zahtevnimi izzivi časa. S pobudo smo spodbujali miselno in duhovno iskanje in odkrivanje resnice, da bi odprli prostor enakopravnega, sočutnega in svobodnega dialoga ter odkritega in čustveno varnega življenja za prihodnje  rodove.

Delovanje je namenjeno naprej zdravljenju preživelih, dati jim možnost žalovanja za umrlimi, celjenju ran ter zidanju porušenih domov. Gre za že omenjenih več sto tisoč ustrahovanih, razvrednotenih in zlorabljenih preživelih in njihovih otrok in zdaj že vnukov, ki svojega odraščanja v grozi in stiski, nevarnosti, strahu in pomanjkanju ne morejo spremeniti čez noč. Zato smo v pobudi spodbujali dejavnosti, ki so pripomogle k uvidu v celovito resničnost, in sočutju ter celovitem urejevanju povojnih grobišč in zavestnem obujanju žrtev in jiihovem dostojnem pokopu. Posebno smo obeležili 15. junij kot  Dan krivde, odpuščanja in sprave; na Žalah, kjer je posajena Lipa sprave na zemlji iz Kočevskega Roga, Teharij in Podutika. Letos smo ta dan po tujih vzorih podaljšali do 24. junija (pred državnim praznikom) za spominske prireditve, molitve, polaganje slovenskih zastav na pokopališča, bojišča, morišča in grobišča. Odprli smo spletno stran in v pobudi Romane Bider vseposvojitev.si spodbujali, da vsako posvoji žrtev zla druge svetovne vojne in po njej na Slovenskem, trenutno je 1251 posvojenih. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so tudi druge slovenske muzeje povabili k sodelovanju v  razstavnem projektu z naslovom Pot domov: Številnim se želja po vrnitvi domov ni uresničila in njihove pripovedi smo predstavili prek zgodb preživelih in njihovih pričevanj in odprli vprašanja o pojmih dom, domovina, država da bi omogočili prisluhniti sočloveku in spoštovati njegovo drugačnost. V Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu RS smo spodbudili  pripravo retrospektiv dokumentarnih in igranih filmov, ki pričajo o usodah ljudi, o njihovi žalosti, veselju, pogumu, čutu do dolžnosti, strahu, grozi, vdanosti v usodo, nasilju, pozivom k spravi v drugi svetovni vojni, revoluciji ter vseh njunih posledicah. Razstava  »O čem razmišljaš, Antigona?« (Jože Bartolj in Jošef Mohovič), kot  je naslov ene od slik akademskega slikarja Staneta Kregarja. 21 januarja letos 2015 je bila v celicah na Beethovnovi nato od  februarja v Zavodu sv. Stanislava ter maja v Škofji Loki. Na njej je sodelovalo okli 25 slovenskih slikarjev in kiparjev različnih prepričanj. Dodali smo predmete najdenimi v Hude jame. Posebno v Škofji Loki je razstava s spremni dogodki, obiskom mladih (šol) zelo nagovorila številne udeležence. Pokrovitelj je bil predsednik republike.  70 klekljaric iz 70 slovenskih krajev je sklekljalo 70 tridimenzionalnih golobov, ki so predstavljali 70 let miru od zaključka 2. svetovne vojne. Razstava je bila na Brezjah, odmevna je bila otvoritev 8. maja v Državnem zboru, kjer je avtorica pobude Tanja Oblak občutno nagovorila  navzoče.

Programske vsebine in dogodke smo predstavljali na spletnih straneh pobude in Časniku.si. Povezali smo okrogle mize Časnika.si in Socialne akademije. Imeli smo filmsko retrospektivo, muzejske razstave. Zelo odmeven je bil Fauarejev Requiem in Slovenski vojni rekvijem skladatelja Andreja Missona v okviru Sakralnega abonmaja v Slovenski filharmoniji 27. maja z naslovom Rože Sočutja (Marko Fink in Katarina Kompan Erzar). Nastopil je zbor Consortium Musicum z dirigentom Gregorjem Klančičem ter Simfonični orkester RTV Slovenija. Zelo so bile odmevne okrogle mize na isto temo v organizaciji Radia Ognjiče, Teološke fakultete in pobude Resnica in sočutje. Založba Ognjišče je izdala besedila govornikov. 5-7. 11. 15 Teološka fakulteta UL organizira  Simpozij na temo  resnica in sprava v Celju.

Skladno z geslom nemške ustanove Spomin in mir  smo si zadali nalogo Varovati spomin in delati za mirno prihodnost.  Geslo povezujejo pojme: sprava – človeško dostojanstvo – strpnost – urejanje vojnih grobov  – mirotvornost – kultura spominjanja – prihodnost. Vse omenjene dejavnosti so močno posegle v zavest posameznikov in skupin, tudi podpora  nosilcev oblasti je kljub po navadi  skromni podpori medije segla do širše publike in predvsem s svojo spodbudo nagovoril ljudi k razmišljanju o resnici in sočutju.  Mnogi so začeli bolj prisebno govoriti o usodah in tragični resnici ter trpljenju, ki je zadelo naš narod.

Svojevrsten prispevek je dalo tudi poimenovanje Knjižnice Kamnik in Komenda po Francetu Balantiču, ki je odprl sicer dirigirane polemike, a obenem tudi odzive vplivnih ljudi različnih prepričanj, da je takšno poimenovanje dostojno priznanje pesniku. Oskrunitev kapelice v Kamniški Bistrici, polemike zoper njeno postavitev in podobne propagandne poskuse iz ozadij trde polpreteklosti so žal še izraz nepripravljenosti pomiriti z njeno pravo resničnostjo. V to smer gredo ob obletnici tudi medijsko podprta in  pogosto bojevita praznovanja Zveze borcev, čeprav so govorniki npr. v Dražgošah letos ubirali tudi pota sprave. Pogosto žal k taki anti-propagandi angažirajo ljudje, ki lahko preživijo le na ta račun. Kljub temu pa čakamo na priznanje revolucionarnih zločinov s strani Zveze borcev ter na njihovo opravičilo vsem žrtvam. Seveda ima svojo nalogo tudi država. Njej smo v društvu Združeni ob Lipi sprave že večkrat predlagali (prvič leta 1990) v Deklaraciji o narodni sprave, da to uredi kot naslednica bivše totalitarne države, vendar Državni zbor o tem še ni odločal. Pobuda v to smer je tudi pogovor predsednika države v Zavodu sv. Stanisala ob predstavniku Nove slovenske zaveze in Zveze borcev, čeprav se predsednik države še ni odzval na pobudo društva  Združeni ob Lipi sprave.

 

Navedeno kljub burnim proslavam Zveze borcev in tudi državni proslavi 70. letnice, pri kateri so še vihrali simboli bivšega režima vliva upanje v spremembe, ki počasi a vztrajno prodirajo v zavest posameznikov in tudi širše javnosti. Seveda je marsikaj ovirano zaradi medijskih blokad, ki še pogosto še izbirajo med 'pravimi' in 'nepravimi', a ravno pričevanja, pogosto krute resnice osebnih usod le dobivajo domovinsko pravico v javnosti. Z njimi se zmanjšuje strah ter uveljavljajo pristne demokratične vrednote. Profesorica Marija Gasser je izdala knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas, ki opisuje tragedijo prebivalcev širšega območja Sorice in Davče, ki so se v srednjem veku naselili iz Tirolske pod briksenškimi škofi in jih je povojna oblast delno poslala na mejo z Avstrijo, delno pobila, kot tudi oba duhovnika profesorja Filipa Terčelja in domačega župnika Franca Krašnjo, ki sta se zavzela zanje. Pravi, da je težko prišla do pričevanj,  zdaj pa se mnogi, ki so se bali, oglašajo in želijo povedati svoje trpeče izkušnje.

Ljudje se na splošno težko soočamo s svojimi bolečinami. Še bolj zahtevna je tako dolgo zamolčana travma posameznikov in celotnega naroda. A le resnica omogoča spravo s seboj in tudi med seboj.

 

8.      Sprava kot priznavanje celovite resnice o človeku

Bivši predsednik prenoviteljev in sin znanega udbovskega krvnika je nekje izjavil, da je nam (komunistom), le uspelo zadržati Cerkev od šole. Veliko je bilo v slovenski javnosti govora tudi o tem, da nočemo rekatolizacijo Slovenije. Sam sem prepričan, da gre ravno za rekatolizacija Slovenije, ki se ji mnogi tako izrazito upirajo, bojijo se je celo katoličani. S tem mislim, da gre za zamenjavo revolucionarnih ne-vrednot z demokratičnimi vrednotami krščanskega sveta. Kakor rekatolizacija ni mogoča brez katoličanov, brez ljudi, ki zastopajo krščanske vrednote, prav tako ni mogoče demokracija brez ljudi, ki se zavzemajo za demokratične vrednote. Obvezujoče razprave o temeljih naše demokracije nismo opravili, čeprav smo jo uzakonili. Predvsem nismo opravili razprave o temeljnih demokratičnih vrednotah kakor tudi ne o odnosu demokratičnih in krščanskih vrednot. Za takšno razpravo in njeno uveljavitev so potrebni prisebni in odločni nosilci.

Niso samo entuziasti oziroma zanesenjaki, (gr. idiótes-neizkušeni!) klicani k odgovornemu in zavzetemu delovanju. Vsi bi morali zagovarjati in se zavzemati za demokratična načela. Na srečanju pri predsedniku države o vrednotah sem odlikovanje udbovca Zdenka Roterja od demokratično izvoljenega predsednika Kučana javno ob njegovi navzočnosti izpostavil kot kršitev demokratičnih načel. Takrat aktualni predsednik Drnovšek je tak nastop označil kot neetičen in ne v duhu dialoga. Ključno vprašanje za nas vse pa je, ali obsojamo metode zločinskega sistema ter se zavežemo vrednotam demokracije, kar je že dvakrat opustil Državni zbor ob razpravi o resoluciji Evropskega parlamenta z dne 2. Aprila 2009 o Evropski zavesti in totalitarizmu.[28]

 

9.      Demokratičnost potrebuje stalne budnosti in sodelovanja

Demokracija je tudi na široko odprla možnosti kupljivosti oziroma preračunljivosti. Dejavno zavzetih za uresničenje demokratičnih procesov je bilo (pre)malo. V prednosti so bili gospodarji totalitarnih simbolov, ki se jim je posrečila kraja družbenega kapitala in podaljšanje politične moči in vpliva. Sam sem se v družbenih in cerkvenih krogih glede na  možnosti odločno zavzemal za sodelovanje vseh pri odpravi pogubnih posledic totalitarnega režima. Le z dobro organizacijo in odločnim sodelovanjem večine se je mogoče postaviti po robu po vsem družbenem in osebnem prostoru kakor rakastim celicam razpredenim mrežam bivšega sistema, ki je postavil človeka na glavo. Tega organizacijskega dogovarjanja in sodelovanja pogrešam še danes v Cerkvi in seveda tudi v družbi. Tudi nemška družba se je ob terorističnih napadih rdečih brigad v drugi polovici prejšnjega stoletja ali ob oživljenju nacizma v zadnjem desetletju po združitvi (ravno na njenem vzhodnem, postkomunističnem delu!) zavedala, da je treba demokracijo stalno gojiti in negovati. Tudi postkomunistična Slovenija potrebuje poglobljene družbene razprave o demokraciji oziroma kulturi demokracije. Ob tem se bo tudi pokazalo, ali demokracija daje priliko sposobnejšim in marljivejšim v družbi in Cerkvi. Za to se zahteva prisebnost, preseganje navez in zavzetost za skupni blagor. Demokracija temelji predvsem na sodelovanju. II. vatikanski cerkveni zbor v zvezi s tem  pravi: »Spoštovanje in ljubezen se morata raztezati tudi na tiste, ki v družbenih, političnih in tudi v verskih stvareh drugače mislijo in ravnajo kakor  mi. Čim globlje namreč jih bomo človekoljubno in dobrohotno razumevali v njihovem mišljenju, tem  laže bomo prišli z njimi v pogovor. Ta ljubezen in dobrohotnost nas seveda  nikakor ne  sme delati  brezbrižne do resnice in do dobrega. Nasprotno, ravno ljubezen priganja Kristusove učence, naj resnico ki odrešuje, oznanjajo vsem ljudem. Toda razlikovati moramo med zmoto, ki jo je treba vedno zavračati in med tistim, ki se moti  in ki vedno ohranja dostojanstvo človeške osebe, tudi tedaj, kadar ga obremenjujejo krivi ali manj pravilni (verski) nazori.«[29] To seveda velja za vse strani. Le sodelovanje, ne pa omogočanje drugih in drugačnih, vzpostavlja zdravo družbo. Projekt ponovne vzpostavitve demokratičnih vrednot je zahteven in terja vključitev vseh ljudi dobre volje. Želeti in pričakovati je, da bi nas vse naša narodna in krščanska zavest spodbujala da postajamo pripravljeni sodelovati med seboj v smislu tega cilja, da postanemo drug drugemu ljudje dobre volje , tako zavzeti katoličani v Cerkvi kot tudi vsi zavzeti državljani v državi.

Polpreteklost nas je v marsičem  onesposobila za sodelovanje.   Revolucija nas je razdelila. Že pred vojno so komunisti uspeli deliti kristjane, med vojno so delitev uzakonili s popolno prevlado nad narodom, ki je seveda večina ni mogla sprejeti in po Viktorju Blažiču je bil to komunistična naravna pot v delitev naroda. Tako je po Blažiču[30] komunistom Lambert Ehrlich  napravil veliko uslugo s svojo spomenico Italijanom leta 1942. Seveda pa je vprašanje, ali je bila možna kaka druga različica, če se je isto zgodilo Draži Mihajloviču, ki se je postavil po robu Nemcem in komunistom. A žal še danes ponavljamo to matrico delitve. 70 letnica le nakazuje pozitivne korake v to smer.

Zelo neokusna je izjava demosovega prvaka, češ, da je Cerkev povzročila delitve. Ali si nas ni večina v Cerkvi – seveda je bilo tudi nekaj izjem - prizadevala za sodelovanje«? Gotovo pa vsi nismo bili dovolj odločni, prisebni in še danes pogrešamo tako v Cerkvi kot v družbenem življenju dogovor prisebnih in odgovornih ljudi za našo skupno narodno in državniško prihodnost. Le to je lahko pot iz te tragične revolucionarne dediščine, od katere se bomo morali posloviti zaradi upanja v bolj polno prihodnost naroda in države.



[1] Peter Bergant,  Slovenija, vračam se v tvoj spomin. V: Družina 65 (2015), Slovenski čas, 12-13. Domnevno naj bi slikarju na poti proti Krimu odsekali roke, »da ne bo več risal« in ga pustili izkrvaveti, njegov grob je neznan, verjetno v breznih pod Krimom. Ljubljano je VOS vzdrževala v žici, da so lažje likvidirali še preostale na VOSovskih seznamih. Težko, da o tem ne bi soodločal oficir OZNE Zdenko Roter, ki v svojih spominih o tem žal ne govori. Osebno mi je zanikal, da bi vedel o grobovih Ehrlicha, Natlačena in drugih žrtev revolucije.

[2] Vaclav Havel, O vrednosti svobode. V Nova zaveza št. 84,  http://www.zaveza.si/index.php/revija-zaveza/246-zaveza-t-84. 10.9.2015.

[3] Milovan Đilas, Novi razred, Inštitut Karantanija, Ljubljana 2014, str.184.

[4] Milovan Đilas, Novi razred, str. 156.

[5] Timothy Snyder, Bloodlands. Europe between Hitler and Stalin. Basic Books, New York 2012.

[7] Milovan Đilas, Novi razred,  str. 42

[8] Snyder Timothy, Bloodlands. Europe between Hitler and Stalin. Basic Books,  New York 2012, XV.

[10] Prim. Obvestilo informacijskega urada OF z dne 5. Dec. 1941 o justifikaciji Fanuša Emerja. V:  Tone Ferenc (idr. Ur.), Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji I, Ljubljana 1962, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, str. 215-217.

[11] Edvard Kocbek,  Tovarišija. Dnevniški zapiski od 17. Maja 1942 do 1. Maja 1943.  Državna založba  Slovenije, Ljubljana 1949.

[12] Edvard Kocbek,  Dnevnik 1951-1952, Globus, Zagreb 1986, str. 87

[13] Tone Ferenc (ur.), Dokumenti revolucije I, str. 326.

[14] Milovan Đilas, Novi razred, str. 189.

[15] Preganjanje četnikov s strani komunistov je trajalo vso vojno/revolucijo, del četnikov je bil vrnjen s prvim transportom leta 1945 tudi iz Vetrinja, čeprav so se četniki borili porti Nemcem. Glej: Jože Rant, Slovenski eksodus leta 1945, Mariano Loboda, Bouenos Aires 2008, str. 60-67.

[16] Stanovnik Justin, Kaj je totalitarizem in kako je do njega prišlo:  Zaveza št. 96,  (XXV) , marec 2015, str. 66-71, tu str. 68.

[17] TV SLO 14. 4. 2015.

[18] Vasilij Grossman,. Življenje in usoda, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, str. 206.

[19] Max Scheler, Vom Ewigen im Menschen, Der Neue Geist, Leipzig 1921, str. 146

[20] Scheler, Vom Ewigen im Menschen, str. 156-173.

[21] Jacques Monod, Zufall und Notwendigkeit. Philosophische Fragen der modernen Biologie. V: W. Oelmüller, R. Dölle-Oelmüller in C. F. Geyer (ur.). Philosophische Arbeitsbücher 7. Diskurs Mensch, Schöningh (UTB), Paderborn 1990, str. 272-281.

[22] Alasdair MacIntyre, After Virtue , University Press Notre Dame 2012.

[23] Anne Applebaum, Gulag. Zgodovina sovjetskih taborišč,  Mladinska knjiga ,Ljubljana 2004, str. 516.

[24] Anne Applebaum,Gulag. Zgodovina sovjetskih taborišč, str. 342.

[25] Robert  Biel, Lebens- und Todeszeichen der Kirche in Polen, Universität, Innsbruck 1996, str. 171.

[26] Milovan Đilas, Novi razred, str. 101.

[27] Jožef Muhovič, Sence na duši. V: Janez Juhant in Alen Salihović, Resnica in sočutje , Ognjišče, Koper 2015,str. 10, op.1.

[29] Drugi vatikanski cerkveni zbor, Konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu. V: Koncilski odloki, Nadškofijski ordinariat, Ljubljana 1980, str. 594 (št. 28).

[30] Viktor Blažič, Semena razdora. Politični umor kot začetek, Nova revija, Ljubljana  2003, str.  37 sl.


Ivo ZAJDELA: "Osvoboditev ali diktatura 1945"

SKRINJAR - ZAJDELA:
"Osvoboditev ali diktatura 1945"
Karl Peter Schwarz
KOMUNIZAM - UDBA
POSLJEDICE
¸
prilog: skinuto sa slovenskog foruma
ja, autor ovih www stranica sam iz Medjimurja
"ne sosed, 'Vrag' nam naj bo mejak" !?
* * *
pitajmo se, koliko je pobijeno Hrvata u Sloveniji
i koliko je Slovenaca pobijeno u Hrvatskoj !?
tko nema osnove iz matematike taj lići na fasista