2006-07-12

Delo, sreda, 12. julija 2006 e-pošta centralna@delo.si

 

»Najhujši zločin v Evropi po drugi svetovni vojni«

Trajna zlata kolajna za Srebrenico

 

ALENKA PUHAR

 

Delu je pisalo, da so pokopali prve identificirane žrtve «najhujšega zločina v Evropi po drogi svetovni vojni». STA je poročala o žrtvah «največjega pokola v Evropi po drogi svetovni vojni«, v celoti da jih je bilo več kot 7000. Reuters (zanj Nedim Dervišbegović) je govoril o «what is widely seen as Europe's worst atrocity since WW II». Za AFP je Aura Hadžiosmanović navajala, da gre za «Europe's worst atrocity since WW II«, pospremljen s številko 7000. AP (zanj Almir Arnaut) je poročilo o pogrebu pojasnil z «the vietims of Europe's worst civilian massaćre since WW 2«. Bralci Vjesnika so brali, da sta po osmih letih žal obsojena samo dva krivca «najvećeg pokolja, koji se na evropskom kontinentu dogodio nakon 1945«.

Kaj je to? Stavki, ki jih prepisujem od osebe, objavljeni v Delu aprila 2003, pod naslovom. «Zlata kolajna za Srebrenico«. Ker je to plonkanje, oziroma, da se izrazim v sodobni govorici, «copy paste žurnatizem«, se mi je zazdelo, da smem začeti z že objavljenim. Seveda pa lahko nadaljujem s prepisovanjem od drugih. Leta 2004 le bilo torej mogoče brati:

«Dan po pogrebu 338 identificiranih žrtev srebreniške tragedije, največjega pomora v Evropi po drugi svetovni vojni, v katerem je bilo pobitih 12.000 Bošnjakov ...« je objavil Zdravko Latal v Delu. Vjesnik se je zazrl v spomin «na najveći masovni zločin u Europi nakon završetka drugog svjetskog rata«. STA je komemoracijo ob deveti obletnici končala s povzetkom, da se je julija 1995 «zgodil najhujši pokol v Evropi po drugi svetovni vojni, saj so srbske sile ubile več kot 7000 Bošnjakov«. Nedeljski televizijski dnevnik (TV Stovenija 1) je to natančno ponovil. Enako so ravnale tuje agencije. AP, se pravi . Almir Arnaut, je intoniral: «Commemorating Europe's worst massacre since World War II, more than 20.000 people gathered Sunday to rebury the remains ...« Samir Krilić, ki dela za AP, je pisal o «worst civilian massacre since WW II« in DPA je bil istega mnenja in besed.

Letos smo pri 11. obletnici. Sabina Nikšić piše iz Sarajeva za AFP, da so v Srebrenico pripeljali še «5o5 bosanskih Muslimanov, pobitih v najhujšem masakru v Evropi po drugi svetovni vojni«. Tudi Aida Čerkez Robinson, ki dela za AP, je poudarila, da so srbske enote pobile kakšnih 8000 muslimanov, od dečkov do starcev, in da je bil to v Evropi najhujši pokol po drugi svetovni vojni. Razlika je v izrazu, ki je pri prvi «massacre«, pri drugi pa «carnage«.

Ko ima človek nekaj osnovnih elementov, ni prav težko skreirati ob vsaki mogoči priložnosti nekaj člankov. Odkar se to počne z računalniki, je postopek toliko bolj preprost, saj se je treba spoznati samo na ustrezne tipke. Ob dodajanju nekaj novih elementov - število odkopanih množičnih grobišč, število opravljenih identifkacij, število zbranih za komemoracijo - se produkcija lahko ohranja in razvija. Tisti superlativ, ki je žalostno smešen in bedast hkrati, je nujna sestavina te produkcije. Brez govorjenja o «najhujšem pokolu po drugi svetovni vojni« je težko pritegniti pozornost, tako urednikov kakor bralcev (ali poslušalcev ali gledalcev). Ista logika, ki narekuje, da kraj xy ne more dovolj sloveti, če ni kar «severne Benetke«, ali da se pevka ne more prebiti na vrh, če ni «nova Callas«, velja tudi za pokole. Propagandna tehnika teče na pogon banalnosti in donečih zvokov, izdelanih v komercialne namene.

Res pa je, da ji to uspeva tudi zato, ker se odjemalci pustimo tako mirno okrog prinašati. Malo iz zadrege, ki nas obhaja zaradi nesrečne usode Bosne in njenih Bošnjakov, ko se zdi nekako spodobno in prav, da prizanesljivo molčimo - naj v božjem imenu žalujejo in si iščejo utehe v patetičnih besedah, kot je ta, ki Srebrenici pripisuje zlato kolajno v grozovitosti. Takole za vsak primer pa je verjetno občasno le potrebna kakšna stvarna beseda:

Ne, za najhujši povojni pokol ni bilo treba čakati do julija 1995. Najhujši povojni pokoli so se začeli takoj po vojni, že spomladi in poleti 1945; v vzhodnem delu nekoč skupne države Jugoslavije že kar jeseni 1944. Vse jugoslovansko ozemlje je posejano z naravnimi brezni in posebno za to priložnost skopanimi jamami, pa z zasilnimi jaški in rovi, v katerih je bilo vrženih na deset in desettisoče pobitih ljudi. Ti množični poboji so bili planirani med vojno, odločitev zanje je sprejel vrh komunistične partije, ki se je pripravljala na prevzem oblasti; da bi svoje cilje dosegla, je organizirala posebne enote - Ozno in Knoj -, izdajala je smernice, direktive, opozorila, potem je zahtevala poročila itd. Na zanikanju in prikrivanju teh množićnih zločinov je temeljila njena oblast. Kakor kaže primer Mitje Ribičiča, je raziskovanje tedanjih dogodkov in dokazovanje krivde zanje še danes kočljivo, ne samo težavno. Strategije retuširanja so zvite in dovršene. Mednje sodi tudi množično in abotno dodeljevanje zlate kolajne Srebrenici.

Strašni povojni pokoli so se, z različno intenzivnostjo, dogajali po vsej vzhodni Evropi. Čisto vse države nekdanje vzhodne, socialistične polovice celine imajo še danes hude težave-pravne, moralne, politične, njihovi prebivalci pa seveda tudi osebne - zaradi strahovitih morij, ki so na las podobni srebreniškim. Vsepovsod imajo posebno resonanco Shakespearovi verzi, položeni na jezik Macbethu:

V kri sem zabredel

daleč tako, da če se obrnem zdaj, bo pot nič krajša kot na oni kraj.

Razglašanje srebreniške morije za najhujšo po vojni je nespodobno, ker gre za lažnivo prikazovanje dejstev, ki ne more nič narediti za žrtve iz Srebrenice, lahko pa še naprej blokira pot do razkrivanje resnice o vseh mogočih srebrenicah, golubnjačah in rogu pol stoletja prej.

 

Ne, na najhujši povojni pokol ni bilo treba čakati do julija 1995. Najhujši povojni pokoli so se začeli takoj po vojni, že spomladi in poleti 1945; v vzhodnem delu nekoč skupne države Jugoslavije že kar jeseni 1944.