NIKADA VISE OVAKVA NASELJA
NIKOLI VEČ TAKSNA NASELJA
LAGERI: Hrvatska, Slovenija, Italia, Poljska

2015-12-14

TABORIŠČA – LOGORI - LAGERI

Povzetek snovi je izbran iz osebnega arhiva raznih objav, iz knjig in tudi osnov iz WIKIPEDIA.

Obdelano obdobje je XX. stoletje za Evropo s pojavom fašizma po 1930 letu, zaključuje pa se z 1952 letom.

 

NEMČIJA - SPLOŠNI PRIKAZ

Koncentracijsko taborišče Dachau je bilo koncentracijskem taborišču v mestu Dachau severno od Münchna. Bil je to prvi večji tovrstni objekt nacističnega režima in to kot preurejena tovarna smodnika, katero so rekonstruirali in ga odprli že leta 1933.

 

Prevzgojni zavod

21. marca 1933 so ga ustanovili nacisti. Eden glavnih pobudnikov je bil Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. Prvo leto so že zaprli 4.800 jetnikov.

Na začetku so v glavnem zapirali nemške komuniste, socialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehovove priče, Romi, homoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci.

S časom je sem prihajalo vse več Judov. Zaradi manjšega prekrška so jih obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestajali v taborišču.

 

Preureditev v taborišče

V začetku leta 1937 so enote SS zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do 29. aprila 1945.

Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo med 10. na 11. novembrom 1938, ko je Hitler izvedel kristalno noč in zaprl 10.000 Judov.

 

Prostorska organizacija in dogajanje

Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje krematorija ter širše območje s tovarnami, vrtovi in drugimi obrati. Taboriščna cona je zajemala 32 podolgovatih pritličnih barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica. Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila zaklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na dodatno ograjenem zemljišču so morale biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori.

Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star in nov krematorij, eno stavbo dogradili. Število žrtev v drugem krematoriju ni bilo nikoli popolnoma natančno raziskano.

Taboriščniki, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču, so bili poslani na »evtanazijo« v center blizu Linza v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. Kaznovali so jih tudi z obešanjem.

Tako v Dachavu kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse. Na njih so preizkušali zdravila proti tuberkulozi, druge antibiotike, analgetike. Jetnike so pustili krvaveti, da so z njihovo krvjo lahko s transfuzijo pomagali, komur so pač želeli. Na tak brutalen način je umrlo kar nekaj jetnikov.

Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov, ki so delali zelo trdo, dan in noč. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo.

Bolj kot se je bližal konec vojne, bolj so nacisti pritiskali na Nemce, ki so bili proti nacizmu in jih pošiljali v taborišča. Sprva v lokalna, kasneje so jih na veliko premeščali v Dachau. Pot je bila dolga, hrane in vode skorajda ni bilo, torej so jetniki prišli izmučeni in na smrt izstradani, če že niso po poti umrli. V Dachau so vozili tudi zapornike iz drugih taborišč.

 

Osvoboditev in število žrtev

26. aprila 1945, ko so se Američani bližali taborišču, je bilo registriranih okrog 70.000 zapornikov v Dachavu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili Judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau.

Število žrtev med leti 1933 in 1945 se giblje okrog 188.000, med leti 1940 in 1945 okrog 28.000. Evidentirane so zgolj žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številne so pobili, še preden so jih popisali in razporedili v taborišče ali podružnice. Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno, posebej, ker so v taborišče prepeljali tudi jetnike iz drugih taborišč iz različnih območij Nemčije.

V taborišču je bilo tudi izjemno veliko Slovencev, zlasti mladih intelektualcev in drugih izobražencev. Tudi število Slovencev, ki so trpeli in umirali v taborišču, ne bo nikoli natančno znano, ker so bili ob prihodu vpisani kot Avstrijci, Italijani, Madžari, Jugoslovani ali Slovenci. Slovenci so zapustili taborišče v začetku junija 1945. Pred odhodom so izdajali svoj časopis in dokumentirali stanje s fotografijami in risbami. Znane risbe so izdelali Zoran Mušič, Božo Pengov, Vlasto Kopač in drugi. Desetletja kasneje so svoje spomine skozi likovne izdelke izražali tudi drugi ustvarjalci, kakor Karel Appel ali Bogdan Borčić

 

Tretji rajh in zasedene države (v sami Nemčiji 29 taborišč od vseh pod njihovo oblastjo pa je bilo 48 )

Prva koncentracijska taborišča so nastala takoj po nacističnem prevzemu oblasti januarja 1933. Sprva je taborišča vodila SA, toda kmalu zatem je skrb za koncentracijska taborišča prevzela SS, ki je ustanovila posebne enote zavarovanje taborišč, SS-Totenkopfverbände.

 

Razlogi, zakaj so ljudje pristali v nemških koncentracijskih taboriščih, so različni:

kriminalci

osebe odklonskega vedenja (homoseksualci),

osebe judovske vere (holokavst) in Jehove priče,

osebe »neprimerne rase« (Slovani, Romi),

nasprotniki režima (komunisti, social-demokrati, pripadniki odporniškega gibanja,...).

 

Tipi nemških koncentracijskih taborišč

Konc. taborišče I. kategorije - jetniki, ki so se manj pregrešili z možnostjo prevzgojitve.

Konc. taborišče II. kategorije - jetniki, ki so bili huje obtoženi, a z možnostjo prevzgojitve.

Konc. taborišče III. kategorije - jetniki, ki jih ni moč prevzgojiti

 

Nemška koncentracijska taborišča: Auschwitz (Pol), Buchenwald, Dachau, Mauthausen in Oranienburg

 

Dachauski procesi (Nemčija)  je naziv za skupino 489 sodnih procesov proti 1672 osebam zaradi vojnih zločinov, storjenih med drugo svetovno vojno. Procese je vodilo U.S. Army Courts. Procesi so potekali med leti 1945 in 1948.

 

Procesi se delijo na štiri skupine:

·        6 procesov (~200 obtožencev) proti pripadnikom KZ DachauKZ BuchenwaldKZ FlossenburgKZ MauthausenKZ Nordhausen in KZ Mühldorf;

·        okoli 250 procesov (~800 obtožencev) proti pripadnikom podtaborišč in zunanjih taborišč zgoraj omenjenih matičnih taborišč;

·        nad 200 procesov (~600 obtožencev) proti (večinoma) civilistom, ki so sodelovali pri poboju okoli 1.200 Američanov (večinoma sestreljenih letalcev) in

·        posebni procesi: Malmedyjski procesHadamarjev procesSkorzenyjev proces,..

 

ITALIJA:       Gonars, Rab (Cro), Fraschette di Alatri, Cairo Montenotte, Monigo in Visco

 

HRVAŠKA:

Prvo taborišče v NDH pri Koprivnici »DANICA« 15. aprila 1941 – 1946.

Med vojno: Jasenovac od 1941 in komunistično do 1952, otroško taborišče v Jastrebarskem.

Kratkotrajna po vojni: Varaždin, Zagreb, Medjurečje pri Ivanjici, Kerestine pri Samoboru, , Cvetkovec pri Koprivnici, Pustoše na Velebitu, Dubovec pri Karlovcu,

 

SRBIJA (nedolžna): Srbija je postala JUDENFREI

(obiskovali so jih že 1935-1937: SS-a Heinrich Himmler, Reinhard Heydrich in Heinrich Miller)

1.      Jevrejski logor Autokomanda (Topovske šupe), Beograd-Judenlager Autokomanda

2.      Jevrejski logor Sajmište, Zemun-Judenlager Semlin

3.      Opšti logor Banjica-Anhaltelager (opšti, nemačko-srpski logor; na pečatu domaće uprave logora stajalo je 'Koncentracioni logor Beograd')

4.      Jevrejski logor Šabac

5.      Jevrejski logor Niš

6.      Jevrejski logor Zrenjanin

7.      Jevrejski logor Čoka

8.      Jevrejski logor Zaječar

In še Boljevac – vzhodna Srbija, Sajmište (1938) in Banjica oba v Beogradu.

 

SLOVENIJA

Dachauski procesi je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949.

10. kongres Zveze komunistov Slovenije je aprila 1986 dokončno odpravil obsodbe dachauskih procesov.

 

TI PROCESI SO BILI:

predhodni proces - Pufflerjev proces (maja 1947)

1.      dachavski proces (21. aprila do 26. aprila 1948)

2.      dachavski proces - proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maja 1948)

3.      dachavski proces - proti Mitji Sarku (maja 1948)

4.      dachavski proces - proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maja 1948)

5.      dachavski proces - proti Janku Ravnikarju (julija 1948)

6.      dachavski proces - proti Vlastu (Vladimiru) Kopaču, Andreju Bohincu, Viljemu Brezarju in Vidmarju (avgusta 1948)

7.      dachavski proces - proti Reziki Barle (avgusta 1948)

8.      dachavski proces - proti Vekoslavu Figarju in Ivanu Ranzingerju (junija 1949)

9.      dachavski proces - proti Marčanu (septembera 1949)

10.  dachavski proces - proti Borisu Fakinu (Igorju Torkarju), Ludviku Mrzelu in Petraku (okt. 1949)

 

PREGLED

·        v času preiskave so obravnavali 7.380 Slovencev in 2.144 tujcev;

·        obsojenih je bilo 37 oseb, 11 oseb na smrt z ustrelitvijo, eden od teh ni bil justificiran

·        ustreljenih je bilo 10 oseb (18. novembra 1950, verjetno v kočevskih hostah)

·        proti trem so ustavili preiskovalni postopek;

·        trije so umrli med preiskavo;...

·        preiskovalci: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba,Aleks Winkler

 

TABORIŠČA V SLOVENIJI

Kratko trajna povojna taborišča celo do januarja 1946:

Brestrnica pri Mariboru, Strnišče pri Ptuju za 20.000 ljudi, Hrastovce pri Lenartu, Studenci pri Mariboru, Filovci v Prekmurju, Šentvid nad Ljubljano, Škofovski zavodi, Medlog pri Celju, otroško na Petričku v Celju Teharje, Matke pri Šoštanju, Marno pri Hrastniku za ženske.

 

Omenjajo se še kraji s taborišči: Borovnica pri Ljubljani, Marno pri Hrastniku, Hajdina MB in Jazbine.

Ko je Janez Drnovšek bil predsednik Predsedstva Jugoslavije je 1991 leta podpisal dovoljenje za gradnjo taborišč !!!

 

Republiški sekretariat za notranje zadeve pa je 1967 leta predvidevala zgraditi kar štiri (4) taborišča v Sloveniji za »notranje sovražnike«.

 

Znana morišča – grobišča med WW2 in po njej niso obdelana, to pak ob drugi priložnosti za naša področja.

Hočemo ali če tudi nočemo verjeti, naj vsak sam odloča o moji presoji: v Sloveniji je preko 1.000 masovnih morišč !!!

 

Zbral in sestavil: Dragutin Šafarić

slovenski zgodovinarji: tabirisča na Stajerskem in Prekmurju














Poljska Auschwitz - 4 mil. zrtava